Ko ulica prevzame zunanjo politiko

V zadnjem mesecu smo priča naravnost histeričnim odzivom vladnih predstavnikov in zunanje ministrice Fajonove proti Izraelu. Po pravilu hladno in preračunljivo, razumsko in premišljeno zunanjo politiko je v tem mandatu prevzel revolucionarni naboj, pri čemer vladni predstavniki kar tekmujejo v demonizaciji Izraela, želji po pristopanju k sporazumom, ki so del koalicije podpornikov Hamasa, in solo akcijah, ki niso del skupne zahodne zunanje politike.

Toda šli so še dlje, predsednik vlade dr. Golob snema videe o otrocih na otroških igriščih, zunanja ministrica Fajonova nervozno benti in rohni pred osamljenim mikrofonom javne televizijske hiše v Bruslju, izjave poslanca Vatovca delujejo, kot da je koalicija sestavni del Antife, medtem ko so se vsi skupaj prerivali, da bi se lahko dotaknili prerokinje Gaze, Francesce Albanese, ter ji peli hvalnice brez kančka razmisleka o njeni zgodovini in stališčih.

Ni težava podpora državi Palestini, kajti verjamem, da se večina ljudi strinja, da Palestinci potrebujejo svojo državo. Palestinci so razseljeni po celotnem Levantu in Bližnjem vzhodu, od Jordanije, Libanona in Sirije, kjer živijo v nehumanih razmerah, desetletja brez statusa državljanstva, kar pomeni, da osnovne človekove pravice, kot so pravice do šolanja, dela in gibanja, velikokrat odpadejo. V omenjenih treh državah so še vedno razseljeni po begunskih taboriščih, ki so sicer prerasla v velika mesta, toda večina je še vedno brez legalnega statusa in s tem zanesljive prihodnosti. To ni življenje in jasno je, da bo rešitev palestinske razseljenosti v lastni državi marsikaj spremenila, vendar se tukaj poraja vprašanje, v kakšni državi in kako bo ta država vplivala na svoje sosede. Ali bo šlo za demokratično državo ali avtokratsko? Morda celo teokratsko? To je namreč tisto ključno vprašanje, ki si ga zastavlja Izrael.

Preberite tudi nadaljevanje.