Ko se pojavi koronavirus, niti Cerkveni mlini ne meljejo več počasi

Tudi Katoliška cerkev se je na grožnjo koronavirusa odzvala s posebnimi ukrepi, ki so nam znani tudi v Sloveniji: odstraniti blagoslovljeno vodo; opustiti stisk roke ob pozdravu miru; prejemanje svetega obhajila le z rokami. Pred nekaj dnevi je (relativno pozno) enake ukrepe uvedla tudi rimska Škofija. Roma locuta, causa finita torej, tudi ko gre za koronavirus.

Obhajilo z rokami

Tisti verniki, ki se redno obhajajo z rokami, nadaljujejo kot do sedaj, mnogi kristjani, navajeni klasičnega prejemanja svetega obhajila, pa so ta ukrep sprejeli z določenim odporom. Izraz »z rokami« in ne »na roke« uporabljam zato, ker mašujem v celi vrsti župnij, in pri obhajilu žal videvam prizore, ki so daleč od »spoštljivega« in »na« roke, kot to predvidevajo Navodila. Ampak to temo pustimo za kdaj drugič, nazaj k virusu.

Nek (sicer neverni) infektolog mi je zatrdil, da tak ukrep vsekakor nima nobenega učinka, prej obratno. Eno prvih pravil v boju proti koronavirusu odsvetuje stik rok in sluznic, in tega obhajilo z rokami seveda ne rešuje, četudi ne gre za direkten stik. Na kratko povedano: več kot je rok zraven, bolj je stvar nehigienična, in to je ob predajanju svetih hostij iz roke v roko pač dejstvo. Obhajilo je v vsakem primeru, kar se infektologov tiče, »nehigienično« opravilo. To so sicer ugotovile tudi nekatere škofije, ki tovrstnega ukrepa niso uvedle, na primer Lancaster in Portland.

Kolikor to zveni radikalno, pa vendar drži: če kdo hoče 100% higieno pri obhajilu, naj k obhajilu ne gre. Tako priporočilo bi bilo po mojem, kar se tiče prenašanja virusa, najbolj pravilno. 

Opustiti rokovanje ob pozdravu miru

Glede ukinitve rokovanja pri svetih mašah se lahko torej samo strinjamo – več kot je rok zraven, bolj je stvar nehigienična, torej to ukinimo. Zanimivo se mi je zdelo le to, da sem v pogovoru z nekaterimi verniki ugotovil, da je bilo glede tega ukrepa vsem več ali manj vseeno, ne tako redki pa so se te ukinitve celo iskreno razveselili. Ampak to razmišljanje nas zopet vodi stran od koronavirusa.

Odstranitev blagoslovljene vode iz kropilnikov

No, ukrep glede blagoslovljene vode pa je sprožil kar nekaj zanimivih komentarjev, vsaj na internetu. Nanj so se radi obesili tisti bolj škodoželjni, češ, »če imajo vero, potem pa naj se kar škrofijo, da jim bo Bog pomagal«. Meni je bila najbolj všeč ideja, da bi lahko v blagoslovljeno vodo dodali razkužilo …

Glede blagoslovljene vode lahko tudi hitro zaključimo: več kot je rok zraven, bolj je stvar nehigienična, ne glede na zakramental blagoslova. Če se pojavi resna grožnja, je treba blagoslovljeno vodo vsaj začasno vsekakor umakniti. Pri njej namreč ne gre za nekakšen magični pripomoček, ampak za spomin našega krsta. V takih, posebnih okoliščinah, se da to tudi nadomestiti, kakor so predlagali škofje.                

Koronavirus kot preizkus naše vere

Pojav koronavirusa prek vseh teh ukrepov, pa tudi prek strahu pred boleznijo, izprašuje našo vero. V severni Italiji so za nekaj časa celo ostali brez obhajanja svete maše, podobne ideje premlevajo tudi nekatere slovenske škofije. Morda nismo daleč od tega, da tudi pri nas država vstopi v pravico izražanja vere in nas »povozi« s kakšno prepovedjo zbiranja in s tem obhajanja svetih maš.

Morda se lahko v tem primeru kaj naučimo od naših sosedov: po nekaj dneh take prepovedi so italijanski škofje ugotovili, da je nekaj hudo narobe, če so bari pred cerkvami polni kot vsak dan, oni pa lastnim vernikom prepovedujejo obisk svetih maš in s tem nenadomestljivo duhovno tolažbo. Zdaj lahko duhovniki zopet javno mašujejo, seveda pa se je treba izogibati gneči.

Skratka, Bog nam je dal možgane in prav je, da jih pravilno uporabimo za to, da izražanje svoje vere prilagodimo novim okoliščinam. Če bo koronavirus postal resna grožnja, bo vsak ukrep pohvaljen, če ne, se bo marsikateri ukrep zdel pretiran. Zato zdaj ni dober čas za tovrstno modrovanje.

Je pa to vsekakor nadvse primeren čas, da se zamislimo nad raznimi srčikami naše vere: »Bi mi maša manjkala, če bi se je ne mogel več udeležiti? Prejemam dovolj spoštljivo sveto obhajilo? Kolikokrat sem se že pokrižal (ali pa kar pozabil/a pokrižati), ne da bi sploh pomislil/a, kaj počnem …?«. In tako naprej.

Izjemna cerkvena vnema za higieno

Za konec pa še ena moja čisto osebna misel. V neki italijanski škofiji se mi je te dni zgodilo, da nisem smel spovedovati, ker je sveta spoved iz higienskih razlogov začasno prepovedana. Malo kasneje, pri maši, se je pri obhajilu stalno zatikalo, ker nisem vedel, ali naj bi sedaj ljudi fizično silil v prejemanje obhajila z rokami. Pozdrav miru je zaradi ukaza škofov sicer odpadel, kar pa Italijanov seveda ne ovira pri tem, da bi se pozdravljajoč ne objemali pred in po sveti maši.

Ko je bilo konec, sem pomislil tole: redko opozarjamo na greh, in ga na splošno zelo radi  toleriramo pri sebi in pri drugih. Skoraj ne pisnemo, ko gre za očitne bolezni naših duš. Ko pa se pojavi neka telesna bolezen, takrat pa niti cerkveni mlini ne meljejo več tako počasi. Ko gre za telesno bolezen, se nemudoma sproži vse, od škofov navzdol. In Bogu hvala, da je tako.

Koronavirus pa nam – oziroma vsaj meni – vseeno sprašuje vest, če damo dovolj na vse vrste higiene. Tudi tisto dušno. Kako lepo bi bilo, če bi se vsake bolezni, tudi tistih dušnih, lotili s tovrstno vnemo – najprej v naši Cerkvi, potem pa tudi v družbi.