Ko dokazi niso dovolj: kljub razbijanjem po Franciji slovenska vlada za več migrantov

V zadnjih dneh so nas pretresali posnetki iz Francije, kjer so v vseh večjih mestih vzniknili plameni, bojda zato, ker je Francija rasistična država, katere policija praktično načrtno pobija nedolžno nebelo prebivalstvo. S to argumentacijo je prebivalstvo ne-francoskih korenin povsem podivjalo in na ulicah dneve in noči povzročalo absurdni kaos, ki mu človek težko verjame, dokler ga ne vidi na posnetkih. Med drugim so gorele knjižnice, katoliške knjigarne, osnovne šole, cerkve, vlomljeno in izropano je bilo veliko število vseh vrst trgovin. Ukradeni so bili tudi avtobusi javnega prevoza, ki so bili potem ob vožnji skozi mesto razbiti, preživele pa niso niti nekatere stavbe, ki so preživele bombardiranja 2. svetovne vojne.

Vse to zaradi enega uboja enega najstnika, ki je prav gotovo bil velik zločin. A v celotnem kontekstu, ki so ga vodilni svetovni mediji poskušali povsem ločiti od slike, ki so jo svetovni populaciji slikali, vidimo precej drugačno realnost. Redkokdo, ki je o dogajanju slišal le bežno, ve, da je bil najstnik Nahel M. stari znanec policije z bogatim seznamom prestopkov za svojih 17 let, da je vozil, po nekaterih informacijah, ukraden Mercedes AMG brez izpita in odpeljal v nasprotju z navodili policista, ki sta ga ustavila zaradi kršenja več prometnih predpisov. Njegova družina, ki je za sinovo smrt obtožila policista, ki ga je ustrelil, je sicer razgrajaške množice pozvala k prenehanju z nasiljem.

Svetovni mediji, kot sta BBC in CNN, so pohiteli s »poročanjem« o bojda večinsko mirnih protestih in osredotočanjem, kakopak, na prirojeni izvirni greh ljudi svetle polti – rasizem. V tem primeru so na dolgo in široko pojasnjevali in poskušali legitimirati še tako škodoželjne akcije protestnikov, ki so jih v celoti označili za »žrtve belega Francoza«. Belgijski Politico si je celo privoščil napad na vse politike, ki so si drznili oglasiti se in reči preprosto: »Smo vam rekli« ter še enkrat poudarili, da je za varnost in red več kot potreben nadzor nad evropskimi mejami ter delujoča kontrola na njih. Vsi ti so prejeli oznako skrajnih desničarjev, ki zlorabljajo francoski problem za politične točke.

Ob vsem tem očitno povsem namenoma spregledujejo večino v prav vsaki od evropskih držav, kjer se izvajajo ankete z vprašanjem o naklonjenosti migracijam. Vse več ljudi, predvsem mladih, je doseglo zgornjo mejo tolerance in ob skokovitem povečanju kriminala v zadnjih desetletjih, ki je pospremilo naraščajoče migracije, vse bolj ostro nasprotuje novim prišlekom. Povsem levičarske vlade v nekaterih državah, z najbolj očitnim primerom na Danskem, povzemajo povsem »skrajno desna« stališča in zmanjšujejo pritok novih prebivalcev ali pa izgubljajo volitve. Zagovorniki multikulturne Evrope, kjer sta bela koža in krščanstvo pozabljena, se vse bolj, kot se zdi, reducirajo na vodilne medije in druge ideološke voditelje. Kljub pristranskemu poročanju in pogostim lažem pa ljudje, ki imajo s posledicami migracij stik v vsakdanjem življenju, te agende več ne kupujejo. Trend se obrača.

Zagovorniki multikulturne Evrope, kjer sta bela koža in krščanstvo pozabljena, se vse bolj, kot se zdi, reducirajo na vodilne medije in druge ideološke voditelje.

Če nočeš sprejeti migrantov, plačaj!

Prav tekom tega dogajanja pa so evropski poslanci v Bruslju (kamor so se protesti prav tako razširili) potrdili nov sklep o prenovi azilne politike, ki naj bi državam članicam Evropske unije nalagal obvezno relokacijo (preselitev, prevzem) prišlekov z uradno željo po azilu po uniji. Država, ki migrantov ne bo hotela sprejeti, bo prisiljena plačati 20 tisoč evrov za vsakega zavrnjenega prosilca posebej. To je uperjeno predvsem v višegrajske države, ki so soglasno zavrnile pritisk iz Bruslja.

Slovenska vlada je spremembo pozdravila brez pomislekov, zato lahko kmalu pričakujemo, da bo del migrantov nameščen pri nas. Medtem so po poročanju lokalnih medijev občinam Jugovzhodne Slovenije že napovedali, da bo potrebno postaviti nove migrantske centre v obmejnih občinah. To gre v skladu tako z novimi relokacijami kot tudi še vedno naraščajočim in neobvladljivim tokom ilegalnih prebežnikov, ki k nam prihajajo s Hrvaške. Do 31. maja letos se je pritok napram enakem obdobju lani kar potrojil, o čemer pa se ne piše.

Je torej danes Francija in jutri Slovenija? Ne bi bilo prvič, da se francoski nemiri prelijejo do vseh kotičkov Evrope. Tako Slovenija kot Francija prišleke vseh barv in veroizpovedi sprejemata odprtih rok, zlasti ko gre za begunce. Slednja še nekaj stoletij dlje. Francoski eksperiment je, kot kaže že leta, spodletel. Na njem se Slovenija lahko kaj nauči ali pa s posnemanjem, ne prvič, Slovencem prinese škodo. Vprašanje je, ali se na napakah drugih, pa naj gre za Pariz, Moskvo ali Beograd, lahko karkoli naučimo.