Kjer je sprejeto z vero in ponižnostjo, začnejo kliti ljubezen, veselje in mir.
POSLUŠAJ ČLANEK
Če bi danes poslušali pridige izpred pol stoletja ali več, še posebej v času strogega janzenizma, verjetno ne bi bilo ljudi v cerkvi. Zakaj? Homilije so bile naravnane samo na eno stvar. Na jasno izraženo dejstvo, da je človeštvo zelo človeško in da je pekel skoraj neizogiben ali pa da so vsaj nebesa rezervirana za redke izbrance.
Danes … smo veliko bolj sproščeni … Veliko bolj se lahko pogovarjamo o odrešenju in Božjem usmiljenju. Lahko se veselimo, da smo odrešeni. Ni več pretirane bojazni pred pogubljenjem. Saj ta neskončna Božja usmiljenost vendarle prinaša tudi dejstvo, da potem res nihče ni izključen. Pa se lahko vprašamo: Ali je kaj več vere? Ali je naval na cerkve s tem kaj večji?
Zanimivo, da nas, vsaj v letu branja evangelija po Mateju in s tem povezanimi starozaveznimi berili, Božja beseda adventnega časa ne pripravlja na blago in veselo pričakovanje Odrešenikovega rojstva, ampak nas bolj svari v smislu, da moramo življenje preoblikovati, da bomo pripravljeni na dan Njegovega prihoda. Po eni strani gre za spomin na njegovo rojstvo na Zemlji, po drugi pa prihod Odrešenika za nas vedno pomeni tudi njegov drugi prihod v slavi, v katerega verujemo in ob katerem bo sodil svet. S to sodbo je seveda mišljeno, da bo najprej pogledal v moje in tvoje srce ter sodil naša dejanja, ki smo jih storili s svobodno voljo in milostjo, ki nam je bila dana. V luči teh dveh prihodov pa je gotovo nujno tudi vprašanje, ali bom zveličan, pravzaprav, ali si kaj prizadevam, da bom zveličan.
Vsa besedila vsaj prvih dveh nedelj adventnega časa so usmerjena v spraševanje: Kaj sem naredil? Ali se zavedam, da bom za svoja dejanja nekoč moral odgovarjati? Zakaj danes tolikokrat popustijo zavore? Zakaj je toliko odvratnih dejanj, zakaj se množi pokvarjenost, tudi v vrstah Cerkve, med duhovniki in verniki? Ker se preprosto premalo bojimo tega, da bomo nekoč sojeni po svojih delih in da Bog JE tisti, ki bo ločil krivične od pravičnih. In končna postaja tistih, ki se odločijo za zlo in se ne spreobrnejo … Tudi v pridigi 21. stoletja: je pekel.
Če lahko povežemo prvo berilo s prihodom Jezusa Kristusa, ki ga je napovedoval Janez Krstnik, potem vidimo podobne smeri. Božje kraljestvo pomeni ubranost, vzpostavitev miru, ki ga edino Bog more doseči, celo v naravne zakone lahko poseže, da se razodene (načeloma se krava in medvedka na tem svetu ne paseta skupaj in dojenčku tudi ne pustimo, da bi se igral nad odprtino, kjer je kača!). A preden se zgodi ta ubranost, je treba svet pripraviti s sodbo, kaj je prav in kaj ni. Janez Krstnik prav tako ne oznanja čarobnega božiča, ampak svari, da bi uravnali svoje poti, da bomo vredni malega Boga, torej Božiča. In še toliko ostrejši je do tistih, ki pravijo, da pripadajo Bogu, njih dejanja pa na to prav nič ne kažejo. Vsaka podobnost z nami ni prav nič naključna.
Beseda pekel mora biti tudi danes v našem besedišču. In tudi malce trša pridiga nam nič ne bi škodila. Če namreč hočemo razumeti Odrešenika, ki prihaja, moramo vedno znova pretehtati svoja dejanja, da ne bomo nekoč ostali nekje na samem, brez Boga. To je namreč pekel. Kraj, kjer ni ljubezni. Kjer želimo biti sami. Neodrešeni.
Avtor nedeljskega nagovora je duhovnik Sebastjan Likar.
Danes … smo veliko bolj sproščeni … Veliko bolj se lahko pogovarjamo o odrešenju in Božjem usmiljenju. Lahko se veselimo, da smo odrešeni. Ni več pretirane bojazni pred pogubljenjem. Saj ta neskončna Božja usmiljenost vendarle prinaša tudi dejstvo, da potem res nihče ni izključen. Pa se lahko vprašamo: Ali je kaj več vere? Ali je naval na cerkve s tem kaj večji?
Saj ta neskončna Božja usmiljenost vendarle prinaša tudi dejstvo, da potem res nihče ni izključen. Pa se lahko vprašamo: Ali je kaj več vere? Ali je naval na cerkve s tem kaj večji?
Zanimivo, da nas, vsaj v letu branja evangelija po Mateju in s tem povezanimi starozaveznimi berili, Božja beseda adventnega časa ne pripravlja na blago in veselo pričakovanje Odrešenikovega rojstva, ampak nas bolj svari v smislu, da moramo življenje preoblikovati, da bomo pripravljeni na dan Njegovega prihoda. Po eni strani gre za spomin na njegovo rojstvo na Zemlji, po drugi pa prihod Odrešenika za nas vedno pomeni tudi njegov drugi prihod v slavi, v katerega verujemo in ob katerem bo sodil svet. S to sodbo je seveda mišljeno, da bo najprej pogledal v moje in tvoje srce ter sodil naša dejanja, ki smo jih storili s svobodno voljo in milostjo, ki nam je bila dana. V luči teh dveh prihodov pa je gotovo nujno tudi vprašanje, ali bom zveličan, pravzaprav, ali si kaj prizadevam, da bom zveličan.
Vsa besedila vsaj prvih dveh nedelj adventnega časa so usmerjena v spraševanje: Kaj sem naredil? Ali se zavedam, da bom za svoja dejanja nekoč moral odgovarjati? Zakaj danes tolikokrat popustijo zavore? Zakaj je toliko odvratnih dejanj, zakaj se množi pokvarjenost, tudi v vrstah Cerkve, med duhovniki in verniki? Ker se preprosto premalo bojimo tega, da bomo nekoč sojeni po svojih delih in da Bog JE tisti, ki bo ločil krivične od pravičnih. In končna postaja tistih, ki se odločijo za zlo in se ne spreobrnejo … Tudi v pridigi 21. stoletja: je pekel.
Če lahko povežemo prvo berilo s prihodom Jezusa Kristusa, ki ga je napovedoval Janez Krstnik, potem vidimo podobne smeri. Božje kraljestvo pomeni ubranost, vzpostavitev miru, ki ga edino Bog more doseči, celo v naravne zakone lahko poseže, da se razodene (načeloma se krava in medvedka na tem svetu ne paseta skupaj in dojenčku tudi ne pustimo, da bi se igral nad odprtino, kjer je kača!). A preden se zgodi ta ubranost, je treba svet pripraviti s sodbo, kaj je prav in kaj ni. Janez Krstnik prav tako ne oznanja čarobnega božiča, ampak svari, da bi uravnali svoje poti, da bomo vredni malega Boga, torej Božiča. In še toliko ostrejši je do tistih, ki pravijo, da pripadajo Bogu, njih dejanja pa na to prav nič ne kažejo. Vsaka podobnost z nami ni prav nič naključna.
Janez Krstnik prav tako ne oznanja čarobnega božiča, ampak svari, da bi uravnali svoje poti, da bomo vredni malega Boga, torej Božiča.
Beseda pekel mora biti tudi danes v našem besedišču. In tudi malce trša pridiga nam nič ne bi škodila. Če namreč hočemo razumeti Odrešenika, ki prihaja, moramo vedno znova pretehtati svoja dejanja, da ne bomo nekoč ostali nekje na samem, brez Boga. To je namreč pekel. Kraj, kjer ni ljubezni. Kjer želimo biti sami. Neodrešeni.
Avtor nedeljskega nagovora je duhovnik Sebastjan Likar.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
1 komentar
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Bogdaj dober dan - adventno nedeljo - vse.
Hvala redakciji Domovine za redno tedensko objavljanje - čisto osnovnih verskih misli.
Čiste verke misli so pomembne, ker so najbolj blizu -resnici.
Od čiste - resnice - nas hitro lako zavedejo "ne-misli", ki so samo - podobne resnici, ki pa niso resnca - ampak so - LAŽ.
Zato dodajam.
Spoštovani beroči – tudi sami veste, da imajo politični in drugačni PROPAGANDISTI – TEŽAVE Z – RESNICO.
KOT POLIT PROPAGANDSTI – že po definiciji, po osnovnem pomenu besede PROPAGANDA – “ne smejo” “propagandno” govoriti, pisati – enostavne “RESNICE” – take kot je bila, ko gre za kakšne javno pomembne ljudi ali javno pomembna dogajanja.
Ponavadi je elementov resnice v njih PROPAGANDNIH PODAJANJIH NJIH “PROPAGANDNE RESNICE” – le toliko, da propagandistom – ni mogoče očitati – direktne izmišljenosti in lažnosti -njih propagandnih prikazov, ki jih hočejo “beročim prodati – kot RESNICO”.
Med pregledovanjem tarih, dobrih, naših slovenskih časopisov – ker dokončujem knjigo o vrlih ORLIH dr. J.E. KREKA – sem našel v dobrem stare, štajerskem
“SLOVENSKEM GOSPODARJU” (1867-1941) sem našel
NASLEDNJI zapis o časnikarskih in o političnih
– LAŽNIVCIH:
“OD ČASNIKARSKIH IN POLITIČNIH LOPOVOV
– TAKO NI PRIČAKOVATI – drugega – kot – LAŽ”.
VRLI orlovski FILOZOF IN PROF. NA teološki fakulteti – dr. Aleš UŠENIČNIK
pa je leta 1940 v njega IZBRANIH SPISIH
– zapisal: “RESNICA – JE STVAR – POŠTENJA”
To je seveda tako zelo res, da ni kaj – za dodajati.
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komunsocializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd
p.s.
novo v Ukrajini:
– Rusi MORAJO OZ. BODO MORALI ZAPUSTITI nuklearko ZAPOROŽJE,
– prodajo nafte itd. “na črno” pa RUSI – ŽE IZVAJAJO, so bili opaženi pri tem-
to je na INTERNETU- pod WAR UKRAINE.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.