Kdo se boji moških na kolenih?

Foto: Peter Merše

V petek zgodaj zjutraj je Katoliška mladina organizirala javno molitev roženega venca na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Še preden se je molitev sploh zgodila, je vzbudila veliko nemira. Nekateri mediji, inštituti in posamezniki so skušali molilnemu dogodku po vsej sili pripeti politični predznak in zle namene. Vpili so, da se tako začne, da se bomo vrnili 300 let v preteklost, da bodo kratene človekove pravice (ki so, mimogrede, vse zrasle na temelju krščanstva), da hočejo zatirati ženske, jih spraviti nazaj za štedilnike (to, mimogrede, veliko bolj uspešno kot Cerkev počne Masterchef) … in tako dalje. Strašenje je bilo tolikšno, da zamalo nismo pogledali, če niso molivci prišli na Kongresni trg s pištolami namesto rožnimi venci.

No, prišli so z rožnimi venci, zmolili in odšli. Jugoslavi Lević je še vedno izvenzakonski partner (ali partnerka) in starš 2 njenega otroka skuhal kosilo, zlikal perilo in poljubil njeno stopalo in neka Fatima je še vedno skuhala, ljubila in živela, kot je odredil Hasan. Vsi ostali pa smo še vedno nekje vmes, kakor pač prinese kateri dan.

Ta odpor do javne molitve je po eni strani precej presenetljiv, po drugi strani pa niti ne. Presenetljiv je zato, ker živimo v državi, kjer na skoraj vsakem kvadratnem kilometru stoji cerkev ali vsaj kapelica. In nepresenetljiv, ker ima molitev moč, da razgali resnico. Ta pa nam ni nujno všeč. In resnica je, da je slovenska duša krščanska.

Poglejmo podrobneje obe strani.

Ta odpor do javne molitve je po eni strani precej presenetljiv, po drugi strani pa niti ne. Presenetljiv je zato, ker živimo v državi, kjer na skoraj vsakem kvadratnem kilometru stoji cerkev ali vsaj kapelica. In nepresenetljiv, ker ima molitev moč, da razgali resnico.

Slovenska zgodovina je krščanska 

Pradedje in prababice večine Slovencev so pobožno hodili v javnih procesijah, poklekali pred Najsvetejšim, molili rožni venec in s svojimi žulji predano gradili vse te cerkve in kapele, ki jih je po naših krajih težko prešteti.

Že iz minimalnega spoštovanja naših prednikov in naše zgodovine bi morali pozdraviti molitev rožnega venca kot nekaj pristnega in lepega. Če ne iz verskih vzgibov, pa kot del našega izročila, ki nas je oblikovalo kot narod. Koliko kilometrov rožnih vencev je bilo premoljenih od naših prednikov! Tudi če nimamo popolnoma nobene osebne vere, bi moral biti rožni venec za nas svetinja, simbol naše zgodovine, naših prednikov.

Kako zelo prestrašen, reven in patetičen moraš biti sam v sebi, da te moti krščanska molitev na javnem kraju. Ne obregneš se ob mlade, ki zvečer razgrajajo po središču Ljubljane, ne obregneš se ob glasne koncerte, ki nabijajo tujo glasbo, obregneš pa se ob mlade, ki molijo ob jutranjem svitu. Kaj je v tvoji duši, da te moti molitev drugega?

V tvoji duši je zavedanje:

Slovenska duša je krščanska

In to dejstvo nekatere moti.

Toda naj nas to ne preslepi. Stara modrost pravi, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, kot pogosto zmotno mislimo, nasprotje ljubezni je ignoranca.

S svojim odporom so posamezniki samo pokazali, da so preko svoje krščanske duše, ki se je oblikovala stoletja, morda res prevlekli plašč posvetnosti, a ravno s svojim odporom in strahom kažejo na to, da se globoko v sebi zavedajo, kako močna je molitev, da deluje, da ima smisel … Krščanska vest, tudi če je bila oprana na najvišji centrifugi socializma in sekularizma, je še vedno živa. Zato molitev moti, vznemirja, jezi …

Slovenska prihodnost je krščanska

Nihče ne pravi, da je Cerkev popolna in brez napak. Ali da smo takšni verniki. Še zdaleč ne. Cerkev je globoko ranjena zaradi grehov. Ampak Cerkev je nosilka izročila. Nosilka Kristusa. Že 2.000 let. Tisti, ki nese v torbi najdragocenejšo stvar na tem planetu, je lahko slab in grešen, a če jo bo prinesel tja, kamor jo mora, bo izpolnil svojo nalogo.

Slovenska prihodnost je krščanska. Ni potreben strah, da se bomo vrnili v preteklost. Ne bo oče garal na njivi in potem popival v gostilni, žena pa doma s kupom otrok … gospod župnik pa jedli mastno pečenko in v nedeljo pridigali, kaj se sme in kaj ne … Nobena Deklina zgodba se ne bo zgodila. V imenu katoliške Cerkve gotovo ne. 

Slovenska prihodnost je krščanska. Ni potreben strah, da se bomo vrnili v preteklost. Ne bo oče garal na njivi in potem popival v gostilni, žena pa doma s kupom otrok … gospod župnik pa jedli mastno pečenko in v nedeljo pridigali, kaj se sme in kaj ne … Nobena Deklina zgodba se ne bo zgodila. V imenu katoliške Cerkve gotovo ne. 

Cerkev niso duhovniki in zgradbe. Cerkev smo mi. Vsi verniki skupaj z duhovniki. Občestvo. Tudi Cerkev odrašča. Mi odraščamo. Napredujemo v znanju, humanosti, odnosih, veri … Cerkev se je skozi zgodovino spreminjala, odsevala družbo in jo tudi oblikovala. Cerkev je tu, da prinese to, kar ji je Bog izročil, do konca časov. Da pripelje človeštvo h Kristusu. Ne gre za zgodbice, liturgijo, zgradbe, hierarhijo … Te so samo prispodoba in pomoč v razumevanju.

Surova resničnost brez okraskov pa je: Bog obstaja. Vse je ustvaril. Rad nas ima in hoče nam dobro. Dal nam je nesmrtno dušo in storil in dela vse, da bi večnost preživeli z Njim. Prišel je na svet in nas odrešil. Ustanovil je Cerkev, ki mora njegovo sporočilo (in navzočnost v sveti evharistiji) predati in ohranjati do konca časov. To, da je Cerkev grešna, ne spremeni njenega poslanstva. Tako kolektivno kot čisto osebno bo nekoč vsak od nas stopil pred Boga. Pravičnega in ljubečega Boga.

Moški, ki molijo in se svoje molitve ne sramujejo, nas spominjajo na ta dejstva. In to so lepa in osrečujoča dejstva, ki se jih ni treba bati, ampak veseliti.

Foto: Peter Merše, Domovina
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike