Katoliško neudobje ob Joeju Bidnu

Foto: Matija Sušnik, dz-rs.si
Embed from Getty Images
Pred dnevi sem bil udeležen v neki debati o novem predsedniku ZDA. Sogovornik, sicer duhovnik, je vsako stvar argumentiral nekako takole: »Joe Biden je katolik, treba je držati z njim«. In res – Biden načrtno kaže svojo povezanost s katoliško vero: okrog hodi z rožnim vencem v roki in se ob nedeljah udeležuje svete maše. Še na dan volitev se je je udeležil.


Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.





Show must go on, tudi z rožnimi venci in podobnim, tega se danes v politiki vidi dovolj. ZDA namreč poznajo princip ločitve države in cerkve, povsem tuj pa jim je marksistični model ločevanja vere/religioznosti od politike. Da o izjemno močni povezavi med religijo in kulturo sploh ne govorimo. In ta, »kulturni« nivo katoliškosti Bidnu z veliko naklonjenosti lahko priznamo, kot pravi tudi sam v svoji knjigi Promises to Keep: »Moja ideja o sebi, družini, skupnosti in širšem svetu izhaja neposredno iz moje religije. Ne gre toliko za Biblijo, blagre, deset zapovedi, zakramente ali molitve, ki sem se jih naučil. Gre za kulturo«.

Katoliško neudobje


Če bi bil novi ameriški predsednik kdorkoli drug, bi zadeve stale drugače. Tako pa gre za deklariranega katolika, ki mu je zgled papež Frančišek in v inavguracijskem govoru briljantno citira svetega Avguština. Temu nasproti pa stojijo nekatere težke teme, ki so tudi odločilno zaznamovale prejšnja štiri leta ter minulo predsedniško kampanjo in ves svet čaka na njihov nadaljnji razplet.

Ta kombinacija katoliške pobožnosti in hkrati težkih neetičnih usmeritev predsednika Bidna katolike deli in med nami sproža neudobje: če je J. Kennedy v šestdesetih letih osvojil 80 % glasov katolikov, jih je Bidna podprlo 52 %, kar nakazuje na veliko razdeljenost. Kar je po svoje v redu – neudobje nas sili, da premislimo, kaj je na prvem mestu.
če je J. Kennedy v šestdesetih letih osvojil 80 % glasov katolikov, je Bidna podprlo 52 %, kar nakazuje na veliko razdeljenost.

Bidnove katoliške težave

Ameriška škofovska konferenca je tako konec novembra ustanovila posebno komisijo, ki bo pozorna na poteze Bidnove administracije. Že vnaprej je bilo povedano, da si škofje želijo dobrega sodelovanja na tistih področjih, ki so jim skupna: med drugim reforma priseljevanja, pomoč beguncem in revnim, rasna pravičnost, preganjanje smrtne kazni in podnebne spremembe.

Po drugi strani pa so škofje jasno nakazali, da so med predvidenimi ukrepi tudi etično močno sporne poteze, »ki nasprotujejo nekaterim temeljnim vrednotam, ki so nam, katolikom, bistvene.« Gre seveda za odnos do splava, spodbujanja cele palete kontracepcijskih ukrepov, zaščito zakonske zveze in spodbujanja teorije spola. Glede tega zadnjega je med prvimi dekreti nekaj že uveljavil.

Pogled v prihodnost


Predsednik Planned Parenthooda, največje ameriške abortivne federacije, Alexis Johnson, se tako že veseli prvih stotih dni nove administracije; v zraku pa visi cel kup postopkov, med njimi preklic Hydejevega amandmaja (določba, ki razen v izjemnih primerih prepoveduje uporabo zveznih sredstev za plačilo splava). Tega je Biden sicer podpiral, a si je pred nekaj leti premislil.

Novi predsednik naj bi si tudi prizadeval za uzakonitev sodbe vrhovnega sodišča Roe vs. Wade, ki je leta 1973 omogočila začetek zakonodaje o splavu, kot jo danes poznamo v zahodnih družbah.

Nadalje, republikanski in demokratski predsedniki so v zadnjih desetletjih tudi izmenično uvajali in odpravljali t.i. »politiko Mexico-Cityja«, ki prepoveduje zvezno financiranje mednarodnih neprofitnih organizacij, ki splav promovirajo kot način načrtovanja družine.

Biden naj bi obnovil tudi tako imenovani »kontracepcijski mandat«, ki je bil del Obamove kontroverzne reforme zdravstvenega zavarovanja.

Razdeljenost ameriških škofov


Ta »kulturno-katoliški« predsednik, ki v politiki zagovarja svoji formalni veroizpovedi povsem nasprotne ukrepe, pa je sprožil nesoglasje tudi med ameriškimi škofi. Tako je predsednik škofovske konference, nadškof Los Angelesa José Gómez prav na dan inavguracije v imenu konference izdal pismo, ki je naletelo na zelo mešane odzive v javnosti. Med drugim predvideva, da bo »osvežujoče sodelovanje s predsednikom, ki na globok in oseben način jasno razume pomen vere in verskih institucij. Pobožnost in osebna zgodba gospoda Bidna, njegovo ganljivo pričevanje, kako mu je vera prinesla tolažbo v časih teme in tragedije, njegova dolgoletna zavezanost evangelijski odločitvi za revne - vse to se mi zdi upanja polno in navdihujoče«.

Hkrati pa pismo strogo in jasno poudari, »da se je naš novi predsednik zavezal, da bo nadaljeval nekatere politike, ki bodo spodbujale moralno zlo in ogrožale človekovo življenje in dostojanstvo, najbolj resno na področju splava, kontracepcije, zakonske zveze in teorije spola. Skrb vzbujajoča je tudi prihodnja svoboda Cerkve in svoboda vernikov, da bi živeli po svoji vesti«.
Izrecna podpora abortivni industriji pomeni jasno oddaljitev od Katoliške Cerkve.

Nelagodje vpričo »katoliškega« predsednika je očitno


V pismu je nelagodje ob predsedniku, ki se ima za katolika, pa dela bistvene stvari proti razumu in vrednotam Cerkve, zelo očitno. So pa nekateri ameriški škofje tudi kritizirali to pismo, ker da ni izdano ob pravem času in ker se z njim vsi škofje ne strinjajo, izdano pa je bilo delno v imenu škofovske konference.

Najbolj očitno nasprotovanje je prišlo od čikaškega kardinala Blaisa Cupicha, ki velja tudi za enega večjih zaveznikov papeža Frančiška med ameriškimi škofi.

Bistveno vprašanje: kaj je minimum katoliškosti?


Mnogih katolikov te stvari ne motijo in se jim pravica do splava zdi veljavna pravica – ne »kljub«, temveč nekaterim celo »zaradi« njihove vere. Ker pa Cerkev ni demokracija, in ker argumenti glede splava in evtanazije niso le verski, temveč razumski, je odgovor na to nelagodje, ki ga čutimo katoliki, zelo pomemben. Tukaj je namreč veliko na kocki. Nedavna in še trajajoča debata o etičnosti cepiv je zopet na dan privlekla težko realnost abortivne industrije, enako velja za celo vrsto bioetičnih tragedij, za katerimi le-ta stoji, in politika vsakokratnega predsednika ZDA ima na to velik vpliv.

Čeprav Katoliška Cerkev predvideva izobčenje izrecno samo za tiste, ki pri načrtovanem splavu direktno sodelujejo, je že papež Benedikt pojasnil, da politike, ki glasujejo za zakonsko uvedbo splava v zakonodajo, to loči od evharistije, izobčenje pa tudi ni daleč.

Skratka: izrecna podpora abortivni industriji pomeni jasno oddaljitev od Katoliške Cerkve. Tak katolik je morda »kulturni« katolik – karkoli že to pomeni – kaj več pa zelo težko, ker, kot pravijo ameriški škofje, nasprotuje nekaterim temeljnim vrednotam, ki bi katolikom morale biti temeljne.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike