Katoliška cerkev kot kanonfuter v predsedniški kampanji

dr. Gabriel Kavčič
Zajem slike soočenje POP TV, manjša foto: smarje.si


Na POP TV soočenju 21. oktobra, torej še pred volitvami, je med drugim razprava nanesla tudi na temo obdavčitve Katoliške cerkve, saj je gospa Nataša Pirc Musar nedavno dejala, da mora biti Cerkev, »če želi biti enakovreden partner v družbi, tudi enako obravnavana pri davkih«. Tudi v omenjeni oddaji je vztrajala pri svojem mnenju, pri čemer je zagovarjala, »da mora Cerkev enako kot vse pravne entitete plačevati davke,« s čimer se je strinjal tudi Vladimir Prebilič: »Pri obdavčitvah ne smemo delati izjem.«

Tudi na twiterju je Pirc Musarjeva pomodrovala: »Če duhovnik izvede krst, pogreb, poroko, vse te storitve se plačujejo in je ta denar neobdavčen. V tem delu bi zagovarjala, da Cerkev, kot vse ostale pravne entitete, plača za svoje storitve davek.« Kar nekaj stvari je treba razčistiti ob teh besedah.

Najprej je treba napisati, da (kot večina vprašanj na dotičnem soočenju) ta tema ni imela nobenega smisla, ker predsednik države nima in ne sme imeti nič s tem vprašanjem. Zato je povsem jasno, da je bilo vprašanje nastavljeno tako, da bi se med ljudi vrglo kost za glodanje. Katoliška cerkev je pri tem vedno dobrodošel kanonfuter, ki raznim nestrpnežem daje možnost za nabiranje političnih točk pri drugih nestrpnežih.

Najprej je treba torej jasno povedati, da mnenje predsedniških kandidatov glede tega vprašanja sploh ni pomembno, ker z njim nimajo nobene veze in nobenega vpliva; nato pa je treba opaziti, da od konkretne televizije ne moremo pričakovati drugega, kot da nekam vtakne tudi možnost znašanja nad Katoliško cerkvijo. To diši po osemdesetletnem naftalinu, žalostno pa je, da na to foro predsedniški kandidati padejo še leta 2022.

Drugič, opravka imamo s popolnim nerazumevanjem delovanja in smisla verskih skupnosti njihovih dejavnosti in prostovoljnih temeljev, na katerih stojijo. Od birmanske botre bi sicer pričakovali nekaj več, a očitno zaman: »Krst, pogreb, poroka,« kakor našteva predsedniška kandidatka, nikakor niso »storitve«. Če se človeku samo svita, za kaj pri zakramentih in zakramentalih gre, takšen naziv za svete resničnosti zveni kot pravo psovanje in norčevanje iz svetih obredov. A od deklarirane ateistke hkrati kaj več težko pričakujemo.
»Krst, pogreb, poroka,« kakor našteva predsedniška kandidatka, nikakor niso »storitve«. Če se človeku samo svita, za kaj pri zakramentih in zakramentalih gre, takšen naziv za svete resničnosti zveni kot pravo psovanje in norčevanje iz svetih obredov.

Zato pa bi več pričakovali od nekoga, ki se zelo rad sklicuje na svoje pravniško znanje. Namreč, načelo ločitve med cerkvami in državo ne pomeni, kakor mnogi nestrpneži danes mislijo, da je treba verske skupnosti izločiti iz javnega življenja, ampak služi predvsem nevmešavanju države v verske zadeve. Kar v tem konkretnem primeru še posebej velja za Slovenijo, ker naša država v vseh teh letih svojih odnosov in svoje vloge nikoli ni opravila, torej naj tudi verske skupnosti, posebej največjo, pusti pri miru. Ker Slovenija nikoli ni zares uredila stanja verskih delavcev, ampak živimo v nekakšnem pravnem vakuumu, je neke vrste informiranje vernikov o primernih darovih, s katerimi bo na primer duhovnik lahko preživel, logična posledica tega neurejenega stanja.

Je pa treba priznati, da takšen, tarifni sistem, dejansko ne izgleda najbolje, težava pa je seveda v nerazumevanju verskih obredov, zakramentov in zakramentalov. Povprečni agnostični človek današnjega časa najbolje razume pravila svobodnega trga in kapitalizma, zato pa težko razume, da sveta dejanja nimajo cene in je tudi ne morejo imeti, je pa nanje – in to izključno v Sloveniji, zaradi neurejenega stanja verskih delavcev – »prilepljen« prostovoljni dar, po katerem se verniki lahko ravnajo. Kar sem imel stika s tujino, daleč okrog nas ni države s primerljivim sistemom, oziroma, še bolje rečeno: Tako popolnoma brez sistema smo, da se je prostovoljne darove moralo standardizirati, da duhovnikom sploh zagotovimo normalno preživljanje.

Katoliška cerkev naj bi se že stoletja nazaj naučila – kakor izrecno zahteva tudi Zakonik cerkvenega prava (kan. 947) – da se morajo duhovniki izogibati vsakršnega videza trgovanja ali kupčevanja, ko gre za svete obrede in dejanja. Na tej točki je slovenski sistem nekoliko zoprn, čeprav je smiseln, potreben in trenutno edini možen. Do videza trgovanja prihaja torej predvsem v Sloveniji, in to zaradi situacije, v kakršni živimo, zraven pa lahko pride še slab duhovniški zgled ravnanja z denarjem, ampak to je že druga tema. Da bi ta sistem lahko spremenili, bi tudi država morala pokazati nekaj dobre volje, kar pa se verjetno še dolgo ne bo zgodilo.

Predsedniški kandidatki pa bi zato priporočil, da ob priložnosti odpre Katekizem Cerkve, kjer se lahko bolje pouči o teh temah. Gotovo ga ima kateri od njenih birmancev doma. Priporočil bi ji, naj komentira predvsem stvari, ki jih sploh lahko stori kot morebitna predsednica države, pri tem pa naj uporabi širino svojega pravnega znanja. Predvsem pa bi bilo dobro, če ne bi že pred morebitno izvolitvijo iskala razdora, ampak predvsem dobro v naši družbi.

Namesto da (vsaj nekoliko žaljivo) modruje o »storitvah«, naj raje stori kaj za povezanost naroda in prizna, da je stanje verskih skupnosti v bistvu neurejeno (sploh nismo omenili, denimo, skrbi za kulturno dediščino!), pa kljub temu Cerkev stori toliko dobrega. Za tržno naravnanega ateista je to verjetno težek preklop v mentaliteti, ampak morda vendarle možen.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023