Katin kot simbol okrutnosti in zlaganosti komunističnega režima

Mineva 85 let, odkar je nekdanji sovjetski diktator Josip Stalin podpisal ukaz o usmrtitvi »nacionalistov in aktivistov kontrarevolucije«. Pokol v Katinskem gozdu, v katerem je tedanja sovjetska tajna policija NKVD pomorila okoli 22.000 ljudi, večinoma poljskih oficirjev in intelektualcev, je skozi leta, zavoljo prikrivanja zločina in prelaganja odgovornosti zanj, postal simbol zlaganosti komunističnega režima. Vzporednica s povojnimi poboji na Slovenskem se zato vleče sama po sebi. Na las podobna sta namreč tako metoda usmrtitev kot poznejše prikrivanje zločinov.

Leto 1939. V začetku septembra, po podpisu pakta Molotov-Ribbentrop, Nemčija zavzame zahodni del Poljske. Še isti mesec z vzhoda vpade sovjetska vojska in okupira njen vzhodni del. Kmalu nato se Sovjeti lotijo »nevtralizacije« oporečnih poljskih državljanov, zato pridržijo na tisoče poljskih oficirjev in jih zaprejo v taborišča.

Po dobri polovici leta, 5. marca 1940, Josip Stalin podpiše ukaz in pripadniki NKVD mesec pozneje pobijejo na tisoče poljskih vojnih ujetnikov. Pokol se med 3. aprilom in 19. majem tega leta zgodi na območju, ki ga je po usklajenem napadu Nemčije in Sovjetske zveze leto pred tem zavzela Rdeča armada. Med žrtvami iz Katinskega gozda so poleg Poljakov tudi Judje, Ukrajinci in Belorusi.

Krvavi seznam

Ker je naborniški sistem v tedanji Poljski od vseh univerzitetno izobraženih zahteval, da postanejo častniki v rezervni sestavi, se je v sovjetskem ujetništvu in pozneje na krvavem seznamu znašel večji del poljske inteligence – politiki, profesorji, uradniki, novinarji, posestniki in duhovniki, ki so med napadom na Poljsko in po njem postali vojni ujetniki, so bili zaprti v taboriščih Kozelsk, Starobelsk in Ostaškov.

Ocene števila umorjenih se zelo razlikujejo. Večinoma se gibljejo med 14.000 in 28.000, največkrat pa se omenja številka 22.000.

Poleg najbolj krvavega prizorišča je v istem času prišlo do pobojev tudi na drugih lokacijah, med drugim na sedežu NKVD v Smolensku ter v zaporih v mestih Tver (tedanji Kalinin) in Harkov v današnji Ukrajini.

Ker je naborniški sistem v tedanji Poljski od vseh univerzitetno izobraženih zahteval, da postanejo častniki v rezervni sestavi, se je v sovjetskem ujetništvu in pozneje na krvavem seznamu znašel večji del poljske inteligence.

Zanikanje, nato molk

Čeprav je pomor potekal v veliki tajnosti, je mednarodna izvedenska komisija leta 1943 na pobudo nemške vojske ugotovila, da so bile žrtve pokončane v obdobju, ko je bilo območje pod sovjetsko okupacijo. A Američani in Britanci so se bali, da bi javna razglasitev podatkov privedla do Stalinovega odstopa od koalicije z ZDA in Veliko Britanijo v boju proti Hitlerjevi Nemčiji, zato so sodni proces organizirali šele po vojni. Obenem pa je ruska stran oblikovala svojo komisijo, ki je »dokazala«, da naj bi pokol zagrešili Nemci. V zaporu so se vse do Stalinove smrti leta 1953 znašli številni Poljaki, ki so si upali za masaker okriviti Sovjetsko zvezo.

Od 60. let naprej se je komunistično vodstvo izogibalo vsaki omembi pokola; vse do konca 80. let, ko sta tedanji sovjetski in poljski predsednik, Mihail Gorbačov in Wojciech Jaruzelski, obiskala svojce pokola. Izšla je prva publikacija o sovjetski krivdi, ki jo je leta 1992 priznal tudi Gorbačovov naslednik Boris Jelcin. Še naslednjih 28 let je moralo miniti, da je novembra 2010, kar 70 let po pokolu, krivdo Sovjetske zveze in Stalina osebno priznala tudi ruska duma.

Američani in Britanci so se bali, da bi javna razglasitev podatkov privedla do Stalinovega odstopa od koalicije z ZDA in Veliko Britanijo v boju proti Hitlerjevi Nemčiji, zato so sodni proces organizirali šele po vojni.

Rusko letalo in teorije zarote

Obletnico pomora pa je zaznamovala tudi tragedija, ki je sprožila številne teorije zarote. Letalo Tupoljev, ki je prevažalo tedanjega predsednika Lecha Kaczynskega in 95 drugih predstavnikov poljskih oblasti, je namreč strmoglavilo, in to ravno na poti na slovesnost ob obletnici pokola.

Kmalu so se pojavila ugibanja, da nesreča morda ni bila naključna, pač pa naj bi jo načrtno povzročila ruska stran. Vreme je bilo res slabo in pilot ni bil navdušen nad zamislijo, da bi pristali. A poljski predsednik je vztrajal in zgodila se je tragedija. Tu ni bilo neke svetovne zarote, je za Domovino dejal zgodovinar in publicist dr. Jože Možina. Je pa tragedija ponovno močno poslabšala nikoli ravno dobre odnose med sosedama.

Sovjetsko-jugoslovanske vzporednice

Kot pravi Možina, sega eden od povodov za to pravzaprav že stoletja nazaj, v konec 16. oziroma začetek 17. stoletja. Država se je po koncu vladavine dinastije Rurikovičev znašla v kaosu bojev za prestol, sosedi Poljaki pa so vse to budno spremljali. V času, znanem tudi kot »obdobje zmede«, je poljska vojska v navezi s sosedi Litovci postala edina, ki ji je doslej uspelo zavzeti Kremelj.

»Moskvo so želeli zavzeti Francozi oziroma Napoleon, pa tudi Nemci,« pravi Možina; oboji so bili neuspešni. Tega, da je to uspelo Poljakom, jim Rusi niso nikoli odpustili, je pojasnil. Za katinski pokol pa je po njegovih besedah značilna tudi okrutnost zločina. Nazadnje so metodo streljanja v zatilje izpilili celo do te mere, da so žrtve pred tem slekli. Podobne metode so po drugi svetovni vojni uporabljali tudi likvidatorji na Slovenskem. To ni nenavadno, saj so imeli istega mentorja.

Za katinski pokol je značilna tudi okrutnost zločina. Podobne metode so po drugi svetovni vojni uporabljali tudi likvidatorji na Slovenskem. To ni nenavadno, saj so imeli istega mentorja.

Leta 1944 je tedanji načelnik Ozne za Slovenijo Ivan Maček - Matija namreč v Drvar odšel na posvet, na katerem se je očitno srečal z vodji organizacije drugih jugoslovanskih republik. S kakšnim sporočilom se je vrnil domov, je najbolje opisal njegov tedanji pomočnik Albert Svetina - Erno. Njegova pričevanja so bila leta 2004 zbrana v knjižnem delu Od osvobodilnega boja do banditizma, že leta 1991 pa je svoje izkušnje opisal tudi v pogovoru za Mladino. »O Mačku sem predvsem slišal, da je zelo surov in primitiven,« je tedaj opisoval Svetina.

»Ko se je Maček junija 1944 po pogovorih s Titom, Rankovićem in Čečo Jovanovićem iz Drvarja vrnil v Belo krajino, je sklical celotno vodstvo Ozne za Slovenijo … Povedal nam je, kakšna je bila vsebina pogovorov, in nam dal navodila. 'Rusi menijo, da se bliža konec vojne. Tito in Ranković se strinjata z njimi. Zato množično likvidirajte, kar se le da. Teh likvidacij nikoli ne bodo obravnavala sodišča, pa še državnih sovražnikov se bomo znebili',« je povedal Svetina, ki je leto pozneje pričal tudi pred parlamentarno komisijo za povojne poboje.

Povsem po sovjetskem vzoru v primeru Katina je bilo tudi za slovenski prostor značilno dolgoletno prikrivanje zločinov, ki zaradi tega niso nič manjši, pač pa še po 80 letih od konca druge svetovne vojne hromijo potrebo po narodni spravi.

(D191: 38-39)