Vihar v Ovalni pisarni in solzice v Münchnu

Stene Ovalne pisarne so videle že marsikaj, tudi kaj neprimerljivo bolj kočljivega, pa se svet zato ni ustavil. Zdaj pa se zdi, kot da se za nekaj časa je. Samo zato, ker smo to videli vsi. In izvedeli nekaj, kar smo slutili že prej.

Začetek Trumpovega mandata je obetal. Konec nenadzorovanih migracij, odločen ne prebujenskim ideologijam, konec sprenevedanj o zeleni ideologiji (»drill, baby, drill«), krčenje birokracije, nadzor nad porabo javnega denarja (ustanovitev urada za vladno učinkovitost – Doge), svoboda izražanja, svoboda tiska, stop financiranju političnih projektov v državah širom po svetu, tudi v Sloveniji. Vse to je obetalo, in da ne bom narobe razumljen, še kako obeta, da bo Zahod splaval iz meandrov, kamor je zataval pod vplivom samouničujočih postmodernih ideologij in birokracij. Poglejte samo nedavno Muskovo zahtevo, naslovljeno na skoraj milijon javnih uslužbencev Pentagona, naj v petih točkah pojasnijo, kaj so delali prejšnji teden; ob tem je dodal latentno grožnjo izgube službe, če se na zahtevo ne bi odzvali. Če pustimo ob strani pravno nedodelanost takega predloga, ker je marsikaj, kar bi uslužbenci razkrili, lahko in verjetno tudi je državna ali vojaška skrivnost, pa je ideja kot taka sijajna. Še posebej s slovenske perspektive, na primer s perspektive nekdanjega svetovalca predsednice DZ, da tako malo v življenju še ni delal, ali s perspektive zaposlenih na ministrstvu za solidarno prihodnost, kjer jih ima od 97 zaposlenih kar 75 dovoljenje za delo od doma. Davkoplačevalce gotovo zanima, kaj je teh 75 ljudi počelo prejšnji teden. Naj vsak od njih pojasni v petih točkah.

Preberite tudi nadaljevanje ...