Karte so na mizi, sledi spopad za oblast med zdravo Slovenijo in globoko državo

Zgodil se je najbolj predvidljiv od nepredvidljivih scenarijev letošnjega volilnega razpleta; SDS je prepričljivo zmagala, levičarska večina se je porazdelila med šest strank, NSi pa je zagotovila dovolj glasov za preprečitev leve ustavne večine.

SDS-u je tokrat za zmago zadostovalo 220 tisoč glasov, kar je 40 tisoč več od zadnjih volitev ter 69 tisoč manj od volitev 2011, ko je Janšo premagal Zoran Janković. Še tri leta prej, ko je v fotofinišu zmagal Borut Pahor, je za SDS glasovalo skoraj 90 tisoč volivcev več kot včeraj.

A (relativna) zmaga je zmaga in ni Janez Janša kriv, da zna ta trenutek edini v Sloveniji izpeljati vrhunsko volilno kampanjo ter da je levica v tako hudi in očitni krizi vodenja. Ker nobena stranka levo od sredine zadnji teden ni izstopala, so se antijanša glasovi (ki jih je tokrat bilo manj kot ponavadi) razmazali po vsem levem spektru.

Levemu političnemu polu se bo še močno kolcalo za svojim izgnanim sinom, prvorazrednim politikom Borutom Pahorjem. Njegovi nasledniki mu v obvladanju politične obrti ne sežejo do gležnjev.

Dolga vrsta poražencev

Kakorkoli se spreneveda, je največji poraženec teh volitev Miro Cerar. Iz rekordnih 36 poslancev je pristal zgolj na desetih. Glede na to, kako je vodil državo, bi marsikdo njegovih 9,75 % ocenil še za uspeh in s tega vidika se ne bi čisto zmotil. Zgolj za desetinko ga je prehitel najmanjši koalicijski partner, SD, a Dejan Židan ni segel tja, kamor je meril in kamor (organizacijsko in vsebinsko) edina resna leva politična stranka v Sloveniji tudi sodi – v enakovreden boj za volilno zmago.

Kakorkoli bodo v SD ta rezultat opravičevali, je edina resnica, da so ujetniki krize vodenja in odnašanja krmila proti radikalni levi. Da ni le slab voditelj, temveč tudi zanič politični strateg, je Židan razkril z nedavno izjavo, da je bila strankina »tretja pot« napaka ter da se vračajo bolj na levo. Pri tem je pozabil, da jim je tista pot leta 2008 prinesla 320 tisoč glasov, njegovo levosučno jadranje pa včeraj zgolj dobrih 87 tisoč. Opazite razliko?

Triumf radikalizma v prestolnici

Če imajo dve izbiri, volivci pač raje volijo original kot kopijo. In original na radikalni levi je Levica, vse od časa, ko jo je največja kapitalistična televizija v Sloveniji, ameriška POP TV, spravila v parlament. Danes je Levica kraljica slovenske prestolnice in dela mesta Koper. Pomenljivo sporočilo, vredno svojega komentarja.

Stranka Alenke Bratušek se vrača v parlament in to po zaslugi Alenke Bratušek, ki je v tem sprevrženem političnem sistemu (kot nekoč Dominik S. Černjak) ostala pred njegovimi vrati. Tako je že postala brezpogojna ministrica v morebitni levi vladi. Njen uspeh je sicer zaslužen, saj je v soočenjih dokazala, da se je na lastnih političnih spodrsljajih marsičesa naučila in se razvila v spodobno političarko. Vsaj ena med predsedniki, ki nosi krilo, četudi tigrasto.

Med parlamentarci tudi ni razpolovljenega Erjavca, ki ima volivce še naprej za norce, ko fiasko prodaja za nov uspeh stranke DeSUS. Ampak brez skrbi, tudi zanj se bo mesto v morebitni levi vladi zagotovo našlo, če ga strankarski kolegi prej z nogami naprej ne odnesejo s predsedniškega mesta.

V Nsi vse od leta 2011 beležijo organsko rast in konstantno izboljšujejo svoj rezultat, a se vedno znova samouvrstijo med volilne razočarance.

NSi spet fura safr

Kaj napisati o NSi? Stranka je že drugič zapored postala žrtev napačne ocene lastnega dometa. Vse od leta 2008 beležijo organsko rast in konstantno izboljšujejo svoj rezultat, a se vedno znova samouvrstijo med volilne razočarance, čemur nato mediji nekritično pritegnejo.

Tokrat so zbrali 63 tisoč glasov, 10 tisoč več kot njihova kandidatka za predsednico RS pred dobrega pol leta in 15 tisoč več kot na zadnjih državnozborskih volitvah. Zakaj se jim čez noč ne zgodi teh 10 odstotkov, sem obravnaval v dveh analizah. »Ključno vprašanje, ki si ga strankini strategi morda premalo resno zastavljajo je … ali je stanje demokracije v državi na zrelostnem nivoju, ki bi omogočal volilni triumf stranki, kot je Nova Slovenija« sem zapisal v decembrski. Kaj bistveno novega temu ni za dodati.

Kdo bo zmagovalec v lomljenju rok?

V naslednjih tednih, bolje, mesecih pa bomo gledali spopad za oblast v Sloveniji v najočitnejši obliki. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da edino trdno in stabilno vlado, kakršno Slovenija ta čas potrebuje, lahko dobimo le pod vodstvom SDS.

Morda je kdo pomislil, da sem pozabil omeniti drugo uvrščenega Marjana Šarca, a sem ga le prihranil za ta del komentarja.

Na njemu in njegovih bo velika odgovornost, ali bomo dobili vlado po pričakovanjih zdravega dela Slovenije ali takšno po okusu globoke države, ki je to državo ugrabila in jo drži ukleščeno v svojih krempljih.

Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da edino trdno in stabilno vlado, kakršno Slovenija ta čas potrebuje, lahko dobimo le pod vodstvom SDS.

Logični argument za zavrnitev Janše se zdi dejstvo, da je drugi v čakalni vrsti za poskus oblikovanja vlade. A to bi lahko sestavil le v krhki koaliciji šestih različnih in po moči praktično izenačenih strank, od katerih bi ena morala biti bodisi NSi, bodisi Levica.

In ker takšna vlada, povrhu še z mandatarjem začetnikom, ne more biti ne stabilna, ne razvojna, NSi po nobeni logiki v njej nima kaj iskati. Ostaneta le radikalna Levica, za katero ni pričakovati, da bo bistveno odstopila od svojih utopičnih konceptov ter povratnica SNS, ki ima z levimi skupno le ljubezen do Tita, kar pa v tem trenutku najbrž ni dovolj.

Točno takšno – krhko, ranljivo in nestabilno – vlado si želijo protagonisti globoke države, da bodo Slovenijo lahko po svoje furali tudi v prihodnje. Medtem ko pa si zdrav del družbe, predvsem podjetništvo in drugo gospodarstvo, želi stabilnih pogojev za delo, odprtost, rast in usmerjenost v storilnost ter trende sodobnega sveta.

Slednje je v kampanji zagovarjal tudi Marjan Šarec in ni razumskega razloga, da tega ne bi udejanil po volitvah, pač v skladu z volilnim izidom, iz katerega ni izšel kot zmagovalec.

Če ne on, so tu še drugi in ne glede na to, kar si mislimo o Janši, je dejstvo, da bi bila vlada s SDS na čelu, z NSi na nekaj resorjih in z Zdravkom Počivalškom na gospodarskem, Vesno Gjerkeš Žnidar na notranjem (oba SMC), Alenko Bratušek na finančnem ter Ljubico Jelušič (SD) na obrambnem resorju povsem kompatibilna proevropska opcija.

Za takšno stabilno »mavrično« vlado, za katero že navijajo gospodarstveniki in kot je že slišati, tudi glavni zavezniki v EU, SDS ne potrebuje treh, temveč le dva partnerja z leve sredine.

A dejstvo je, da bo globoka država naredila prav vse kar je v njeni moči, da takšno partnerstvo prepreči. Zato bodo naslednji meseci spopad na vse ali nič med zdravim jedrom Slovenije in lovkami globoke države.

Kdo bo zmagovalec, je težko napovedati, v skrajni sili pa ga znajo odločiti šele ponovne predčasne volitve.