Celibat je v današnjem času povezan z mnogimi nerazumevanji. Kam s celibatom?

Jasni so cerkveni dokumenti, Zakonik cerkvenega prava, liturgija mašniškega posvečenja, vsi papeži zadnjega časa, in tako naprej … Celibat je vgrajen v temelje Cerkve, ali pa vsaj v temelje naše predstave o Cerkvi, ampak o tem kdaj drugič.

Pa vendar se je tema zopet odprla. Sinoda o Amazoniji oktobra lani je odprla možnost debate, in ta se je nenadoma vnela na vseh frontah, od skrbno izbranih sinodalnih očetov navzdol. Vsi, od papeža Frančiška do sosedovega Franca, so vedeli, da se nekaj dogaja na tem področju. Ta širša debata je pokazala, da imamo s celibatom v Cerkvi kar nekaj težav. S tem ne pravim, da je težava celibat, ampak da imamo mi z njim težave. Največkrat, verjetno, zaradi nerazumevanja.

Marsikateri katoličan celibata sploh ne razume in nima nič proti misli, da bi bil domači župnik poročen.

Marsikateri katoličan celibata sploh ne razume in nima nič proti misli, da bi bil domači župnik poročen. Sploh tistim, ki so srečno poročeni, se duhovniki skoraj malo smilijo. Nekateri pravijo, da bi duhovniki lažje razumeli realnost, ko bi sami v njej živeli. Tisti bolj zagreti pa ukinitev vidijo celo kot magično zdravilo proti spolnim zlorabam. Spet drugi pa vztrajajo pri pomembnosti celibata.

Duhovniki ob tem najraje zamahnemo z roko in se izgovorimo v smislu »veste, pri mojem delu pa res nimam časa še za družino«. Po tihem vemo, da ta argument odpade takoj, ko se nam ob bok postavi duhovnik grškega katoliškega obreda. Redko pa povemo, da želimo biti Kristusu podobni in še bolj neradi dregnemo v tisti del duhovniške neporočenosti, ki nas zavezuje k vsestranski čistosti srca. Nekoliko se tudi zavedamo, da počasi postanemo na samskost zelo navajeni, in to ne samo v dobrem smislu. Kot reče nek sobrat duhovnik, ki je mnogo bolj izkušen od mene: »Postajamo in postanemo čudaki.«

Ne drznem si predvidevati, kaj hodi po glavah škofom. Vsekakor glede tega med našimi pastirji obstaja načelno soglasje navzven, a je ravno amazonska sinoda pokazala, da tudi škofje niso tako zelo enotni. Pa tudi kakšen posamezen občasno dvigne glas, ko opazi, kakšne težave imajo njegovi duhovniki na tem področju.

Nerazumevanje celibata

Celibat je v današnjem času povezan z mnogimi nerazumevanji. Na eni strani se zdi, da v Evropi statistično še nikoli ni živelo toliko neporočenih ljudi, po drugi strani pa neporočenost zaradi Božjega kraljestva še nikoli ni bila tako kritizirana. Verjetno je to tako tudi zato, ker o celibatu – in o marsičem drugem – v Cerkvi enostavno ne govorimo.

Duhovniki se tudi neradi s tem dajemo v zobe, ker neki tihi glas prigovarja, da ne nikoli ne veš, kaj bo jutri, kaj čez deset let … zato to tudi ni tema pridig, celibat pač samo je in ostaja. Ljudsko prepričanje pa gre medtem v svojo smer, ker se z njim nihče ne ubada. Spomnim se primera iz Nemčije, ko je neki župnik z ambona razglasil, da zapušča duhovništvo, ker ima družino in noče več živeti dvojnega življenja. Po kratki tišini se je v cerkvi razlegel bučen aplavz. Kaj pove ta aplavz in koliko je tistih duhovnikov, ki jih dvojno življenje ne moti?

Na eni strani se zdi, da v Evropi statistično še nikoli ni živelo toliko neporočenih ljudi, po drugi strani pa neporočenost zaradi Božjega kraljestva še nikoli ni bila tako kritizirana.

Nadalje, potrošniški individualizem se počasi zajeda tudi med kristjane in duhovnike. Neporočenost je, kot sem že omenil, za povprečnega potrošnika lažja izbira, za duhovnika pa seveda povsem neprimerna. Vendar nismo imuni na določeno udobje, ki je ponekod povezano z neporočenim duhovniškim stilom življenja.

Zrelost, pripravljenost in negotovost duhovniških kandidatov

Osem let sem kot gojenec ali kako drugače udeležen v formacijo katoliških bogoslovcev. Zato mi je ta del še najbolj znan. Vsa debata o celibatu tiho, a vendarle močno vpliva na naša bogoslovja. Vedno znova se postavlja vprašanje, kako fante sploh uspešno vzgajati za tako odločitev.

Nadalje, ni malo dobrih bogoslovcev, ki celibat vidijo kot največjo oviro in žrtev. Negotovost v Cerkvi celibat trenutno ponižuje na raven zakonodajne ureditve, ki utegne biti jutri spremenjena, in fantje seveda začno gledati na celibat kot upokojenci na upokojitev: »morda bo pa pokojnina večja naslednje leto?«, parafrazirano, »morda pa naslednje leto ne bo več treba obljubiti celibata?«.

Nadalje, k razmisleku spodbuja prisotnost istospolno usmerjenih bogoslovcev in duhovnikov, ki bi utegnili celibat izbrati kot lažjo pot. Težave povzroča čustvena (ne)zrelost in z njo povezano vprašanje, če je mladi mož, ki bo jutri pel novo mašo, resnično dovolj zrel in če je dovolj premislil, kaj obljublja … in če si pač premisli, lahko svobodno odide, kar nas vrne k tistemu aplavzu v zgornjem delu.

Čeprav je dobro, da o celibatu razpravljamo, nas ta razprava po mojem mnenju trenutno stane naše identitete in, upam si reči, marsikaterega bogoslovca. Kdo pa bo dal življenje za Gospoda, če se Cerkev ne zna odločiti, kakšne duhovnike bi rada imela?

Drugič, verjetno bi bilo treba pregledati duhovno plat celibata, tako s strani duhovnikov kot laikov. Kadarkoli omeniš celibat, se zaradi velikega nerazumevanja zliva gnojnica na duhovnike in Cerkev. Vsaj kristjani bi morali v veri ceniti tiste, ki Bogu predajo svoje življenje.

Tretjič, duhovniki bi se morali ozreti sami vase. Najslabša reklama za duhovništvo niso cerkveni škandali, ampak duhovniki, ki ne dajemo vtisa, da smo v svoji službi in življenjskih odločitvah ostali veseli kristjani. Da smo radi Kristusovi duhovniki.