Celibat je v današnjem času povezan z mnogimi nerazumevanji. Kam s celibatom?

Gabriel Kavčič
15

Jasni so cerkveni dokumenti, Zakonik cerkvenega prava, liturgija mašniškega posvečenja, vsi papeži zadnjega časa, in tako naprej … Celibat je vgrajen v temelje Cerkve, ali pa vsaj v temelje naše predstave o Cerkvi, ampak o tem kdaj drugič.

Pa vendar se je tema zopet odprla. Sinoda o Amazoniji oktobra lani je odprla možnost debate, in ta se je nenadoma vnela na vseh frontah, od skrbno izbranih sinodalnih očetov navzdol. Vsi, od papeža Frančiška do sosedovega Franca, so vedeli, da se nekaj dogaja na tem področju. Ta širša debata je pokazala, da imamo s celibatom v Cerkvi kar nekaj težav. S tem ne pravim, da je težava celibat, ampak da imamo mi z njim težave. Največkrat, verjetno, zaradi nerazumevanja.

Marsikateri katoličan celibata sploh ne razume in nima nič proti misli, da bi bil domači župnik poročen.

Marsikateri katoličan celibata sploh ne razume in nima nič proti misli, da bi bil domači župnik poročen. Sploh tistim, ki so srečno poročeni, se duhovniki skoraj malo smilijo. Nekateri pravijo, da bi duhovniki lažje razumeli realnost, ko bi sami v njej živeli. Tisti bolj zagreti pa ukinitev vidijo celo kot magično zdravilo proti spolnim zlorabam. Spet drugi pa vztrajajo pri pomembnosti celibata.

Duhovniki ob tem najraje zamahnemo z roko in se izgovorimo v smislu »veste, pri mojem delu pa res nimam časa še za družino«. Po tihem vemo, da ta argument odpade takoj, ko se nam ob bok postavi duhovnik grškega katoliškega obreda. Redko pa povemo, da želimo biti Kristusu podobni in še bolj neradi dregnemo v tisti del duhovniške neporočenosti, ki nas zavezuje k vsestranski čistosti srca. Nekoliko se tudi zavedamo, da počasi postanemo na samskost zelo navajeni, in to ne samo v dobrem smislu. Kot reče nek sobrat duhovnik, ki je mnogo bolj izkušen od mene: »Postajamo in postanemo čudaki.«

Ne drznem si predvidevati, kaj hodi po glavah škofom. Vsekakor glede tega med našimi pastirji obstaja načelno soglasje navzven, a je ravno amazonska sinoda pokazala, da tudi škofje niso tako zelo enotni. Pa tudi kakšen posamezen občasno dvigne glas, ko opazi, kakšne težave imajo njegovi duhovniki na tem področju.

Nerazumevanje celibata

Celibat je v današnjem času povezan z mnogimi nerazumevanji. Na eni strani se zdi, da v Evropi statistično še nikoli ni živelo toliko neporočenih ljudi, po drugi strani pa neporočenost zaradi Božjega kraljestva še nikoli ni bila tako kritizirana. Verjetno je to tako tudi zato, ker o celibatu – in o marsičem drugem – v Cerkvi enostavno ne govorimo.

Duhovniki se tudi neradi s tem dajemo v zobe, ker neki tihi glas prigovarja, da ne nikoli ne veš, kaj bo jutri, kaj čez deset let … zato to tudi ni tema pridig, celibat pač samo je in ostaja. Ljudsko prepričanje pa gre medtem v svojo smer, ker se z njim nihče ne ubada. Spomnim se primera iz Nemčije, ko je neki župnik z ambona razglasil, da zapušča duhovništvo, ker ima družino in noče več živeti dvojnega življenja. Po kratki tišini se je v cerkvi razlegel bučen aplavz. Kaj pove ta aplavz in koliko je tistih duhovnikov, ki jih dvojno življenje ne moti?

Na eni strani se zdi, da v Evropi statistično še nikoli ni živelo toliko neporočenih ljudi, po drugi strani pa neporočenost zaradi Božjega kraljestva še nikoli ni bila tako kritizirana.

Nadalje, potrošniški individualizem se počasi zajeda tudi med kristjane in duhovnike. Neporočenost je, kot sem že omenil, za povprečnega potrošnika lažja izbira, za duhovnika pa seveda povsem neprimerna. Vendar nismo imuni na določeno udobje, ki je ponekod povezano z neporočenim duhovniškim stilom življenja.

Zrelost, pripravljenost in negotovost duhovniških kandidatov

Osem let sem kot gojenec ali kako drugače udeležen v formacijo katoliških bogoslovcev. Zato mi je ta del še najbolj znan. Vsa debata o celibatu tiho, a vendarle močno vpliva na naša bogoslovja. Vedno znova se postavlja vprašanje, kako fante sploh uspešno vzgajati za tako odločitev.

Nadalje, ni malo dobrih bogoslovcev, ki celibat vidijo kot največjo oviro in žrtev. Negotovost v Cerkvi celibat trenutno ponižuje na raven zakonodajne ureditve, ki utegne biti jutri spremenjena, in fantje seveda začno gledati na celibat kot upokojenci na upokojitev: »morda bo pa pokojnina večja naslednje leto?«, parafrazirano, »morda pa naslednje leto ne bo več treba obljubiti celibata?«.

Nadalje, k razmisleku spodbuja prisotnost istospolno usmerjenih bogoslovcev in duhovnikov, ki bi utegnili celibat izbrati kot lažjo pot. Težave povzroča čustvena (ne)zrelost in z njo povezano vprašanje, če je mladi mož, ki bo jutri pel novo mašo, resnično dovolj zrel in če je dovolj premislil, kaj obljublja … in če si pač premisli, lahko svobodno odide, kar nas vrne k tistemu aplavzu v zgornjem delu.

Čeprav je dobro, da o celibatu razpravljamo, nas ta razprava po mojem mnenju trenutno stane naše identitete in, upam si reči, marsikaterega bogoslovca. Kdo pa bo dal življenje za Gospoda, če se Cerkev ne zna odločiti, kakšne duhovnike bi rada imela?

Drugič, verjetno bi bilo treba pregledati duhovno plat celibata, tako s strani duhovnikov kot laikov. Kadarkoli omeniš celibat, se zaradi velikega nerazumevanja zliva gnojnica na duhovnike in Cerkev. Vsaj kristjani bi morali v veri ceniti tiste, ki Bogu predajo svoje življenje.

Tretjič, duhovniki bi se morali ozreti sami vase. Najslabša reklama za duhovništvo niso cerkveni škandali, ampak duhovniki, ki ne dajemo vtisa, da smo v svoji službi in življenjskih odločitvah ostali veseli kristjani. Da smo radi Kristusovi duhovniki.

15 KOMENTARJI

  1. Duhovnika Gabriela Kavčiča opozarjam, da formacija duhovnika ni stvar vzgoje neke institucije. Vzgajati ga mora Jezus.

    Prav tako ga opozarjam, da je njegova misel: “ni malo dobrih bogoslovcev, ki celibat vidijo kot največjo oviro” pravzaprav nesmisel. Če duhovnik vidi celibat kot največjo oviro, potem ne more biti dober. Če mu srce ne gori za reševanje duš tako, da spolnost sploh ne pride v njegove misli, potem enostavno ni dober. Žal!

    • Formacija duhovniških kandidatov sestoji iz več ravni, toda gotovo je vloga institucije nujna. Utopično je misliti, da bo nekdo kar vseskozi neposredno nagovarjan od samega Boga ter bo tako primeren za duhovnika. Gotovo je duhovna plat pomembna toda tudi tam je nujno imeti spremljevalca, saj mlad človek brez težav v dobri veri za “božje” vzame tudi pretanjen glas skušnjavca. Skratka Bog najboljše in največ deluje preko ljudi, ki se mu dajo na razpolago in tako je tudi pri vzgoji bogoslovcev.

      Glede celibata in skušnjav na področju spolnosti pa očitno nimate pojma. Normalno, da ima mlad človek, ki je na poti razločevanja pomisleke. Hvala Bogu! Dosti huje bi bilo, če jih nima, saj bi lahko skušnjave prišle šele kasneje v času duhovništva in bile usodne, če se z njimi ne bi znal spoprijeti. Glede primernosti pa preberite kaj o skušnjavah svetnikov, pa boste hitro videli, da Bog ljudem, za katere ima posebne načrte velikokrat dopusti tudi več skušnjav. Zato to nima popolnoma nič s pomanjkanjem gorečnosti za duše. Prav preko skušnjav (kamor gotovo spadajo tudi tiste na področju spolnosti) vsak človek raste na poti k svetosti. Pa obilo blagoslova.

      • Dokler moški razmišlja o ženski, ni primeren za duhovnika. AMEN!

        Je pa lahko diakon. Zakaj ne? Saj jih je v katoliški Cerkvi na Slovenskem kar nekaj.

        Gospod LJ,
        ste pa mojster preobračanja teme pogovora. Se pogovarjava o vzgoji duhovnika ali o skušnjavah? In še bonbonček za vas: VERA NI STVAR VZGOJE! Je zastonjski dar Boga, ki ga pa človek lahko sprejme ali pa tudi ne. Samo ne skrenite s te teme na temo, da zgledi vlečejo.

      • Misel sama še ni greh – tudi hudič “vstavlja” misli, da bi nas zapeljal v različne grehe. To misel, ki se nenadoma pojavi sprejeti in razvijati pa je lahko tudi že greh.
        Pojmovanje stalnega diakonata kot rešitev za tiste, ki so bili poklicani v duhovništvo, pa so si izbrali družinsko življenje, pa se mi zdi zgrešena. Gre za dve popolnoma različni vlogi, poslanstvi in poklicanosti.

        Drugače pa sem jaz nisem menjaval teme, želel sem le poudariti, da so skušnjave (in seveda boj z njimi) izjemno pomemben del vzgoje duhovnika. Še enkrat: skrbelo bi me za nekoga, ki nima nobenih takih skušnjav med duhovniško formacijo.

    • Celibat je za mladega moškega sigurno velikanska žrtev.

      Lahko je goreč vernik in ima v sebi dober namen požrtvovalno delati za ljudi. Toda, sigurno se mu včasih poraja želja, da bi imel svojo družino.

      Zato ni prav, da OBSOJAMO, če kdo ta poklic zapusti, prav zato, da si ustvari družino. Tudi na Krasu se je to zgodilo, približno pred 20 leti. Sedaj živi “na Kranjskem” in ima družino. Ne more pa več opravljati poklic duhovnika, zato je v civilni službi. Hvala Bogu, da sedaj država tem duhovnikom prizna izobrazbo.

      Vem, da so nekoč, v Titovi Jugoslaviji, fantu, ki je opravil Semenišče in Teološko fakulteto, tedaj priznali samo OSNOVNO ŠOLO. To pa je bilo hudo, pa je vse prenesel. Ima družino in je ostal ugleden Kristjan.

      Takim, ki končajo Teološko fakulteto in se ne odločijo za mašniško posvečenje, ker se jim je porodila želja po družini, pa bi jim lahko šla CERKEV na roko, da bi jih posvetili v DIAKONE, in bi ostali na ravni KAPLANA. Tako bi omilili POMANKANJE duhovnikov.

      Vse čestitke pa gredo DUHOVNIKOM in ŠKOFOM. ki uspejo požrtvovalno in uspešno opravljati poklic duhovnika in ostati STANOVITNI v CELIBATU.

  2. Najbrž se v zvezi s celibatom v Cerkvi ne bo nič spremenilo, dokler ne bo prave volje in korajže, da se kaj spremeni. Celibat je v rimski cerkvi skozi stoletja postal sveta krava oziroma domina, ki se je ne sme dotikati – da se vse ne podre.

    Treba je premisliti, ali je v našem času glede tega treba v določeni meri spremeniti skozi stoletja zakoreninjeno gledanje in uvesti potrebne spremembe. Vemo, da celibat ni zapovedan z evangelijem, ni dogma, morda je le zaželen, kot piše v enem od apostolskih pisem. Vzhodna cerkev ga nikoli ni imela, pa je vseeno preživela do današnjih dni. Tudi protestanti so preživeli, čeprav tudi njihova Cerkev ne ravno cveti, le duhovniki imajo eno težavo manj.

    Mogoče bi morali v Cerkvi razmišljati v smeri kompromisa, da se duhovnik po prosti volji lahko celibatu zaobljubi, ali pa se ne zaobljubi, a vseeno lahko uspešno opravlja svojo službo.

    Mogoče se svet le ne bi podrl, če bi duhovnikom pod določenimi pogoji to omogočili.
    Kajti družina je v življenju pomembna opora, še posebej v starosti. Duhovniki so s celibatom tega oropani, kar jih postavlja v poseben položaj in jih sooča s številnimi težavami, tako v privatnem življenju, kot pri opravljanju svojega poklica.
    Je tega res treba, je celibat za cerkveno doktrino res nedotakljiv?

    • Da vzhodna Cerkev ni nima celibata? Kot jaz vem, ima celibat in sicer na poklicih, ki so malo višje od recimo duhovnika. Njihovega duhovnika tako lahko primerjamo z našim diakonom.

      • Duhovnik je duhovnik. Pika. Pri pravoslavnih je res velika večina duhovnikov (popov) poročena, vendar to ni noben pogoj. Obstja pa tudi pravoslavno meništvo, ki od začetkov goji celibat. Pri izbiri škofov, pa je tudi pri pravoslavnih obvezen celibat, zato so možni kandidati pač samo menihi in tista peščica ostalih duhovnikov, ki živijo celibat.

  3. Zaradi celibata za poklic župnika odloči tudi kar nekaj oseb, ki imajo čudne spolne želje. Mladi moški, ki jih ženske ne privlačijo si tako v semenišču poiščejo svojo življenjsko pot. Potem pa ali se zabavajo v gej klubu, če so bolj uspešni v poklicu si lahko privoščijo tudi kakšnega švicarskega gardista in to v času, ko bi moral stražiti papeža.
    No najboljši med vsemi se znajdejo tudi v črni kroniki ali celo v zaporu. To pa načenja ugled vseh, tudi tistih, ki so pošteni in predani svojemu poslanstvu.

  4. Cerkev izbira duhovnike med tistimi ki so se odločili za celibat. Da ne bodo z žensko, moškim ali otrokom. Če je kje problem, je torej v prezgodnji izbiri kandidatov, ker še ne vedo, kaj bi radi.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime