Kam nas pelje poklicno in strokovno srednješolsko izobraževanje?

V teku je prenova poklicnega in strokovnega srednješolskega izobraževanja. Čeprav naj bi bile prenove nekaterih programov že končane, ostaja vsebina sprememb na nekaterih programih javnosti še nedostopna. Neuradno je slišati nekatere zaključke, ki jih je bilo glede na precej čuden postopek izbire sodelujočih mogoče pričakovati.

V prenovah so sodelovali tudi ljudje brez osnovnih pogojev za poučevanje na strokovnih šolah – za področje mehatronike na primer ljudje brez ustrezne izobrazbe in strokovnega izpita. Kot kaže, bo prenovljeni program posledično znižal raven strokovnosti kadra, ki bo lahko poučeval strokovne predmete. Za popolnoma strokovne vsebine, kot so na primer »priključevanje in vzdrževanje električnih strojev«, »delo s sodobnimi obdelovalnimi stroji« in »vzdrževanje krmiljenih naprav«, bo namesto do sedaj zahtevane 2. bolonjske stopnje elektro ali strojne usmeritve to lahko poučeval kar gospodarski inženir, ki študij opravi ob koncih tedna kot študij ob delu.

Padanje standarda

Zanimivo bi bilo vedeti, kakšni strokovni argumenti znižujejo že sedaj večkrat nizko raven strokovnega znanja predavateljev. Reformirano strokovno srednje šolstvo po letu 1996 postaja vse bolj »državno podjetje za zaposlovanje diplomantov pedagoške in drugih fakultet netehniških usmeritev«, ki pospešeno izobražujejo kadre za trg, ki se zaradi demografskega ohlajanja vsako leto zmanjšuje.

Relativen obseg strokovnih vsebin v primerjavi s splošnimi vsebinami se v primerjavi z evropskimi državami, ki bi jih radi posnemali, vedno bolj zmanjšuje. Celo nekatere splošne vsebine (kulturne dejavnosti …) so bolj obvezne od strokovnih – dijaki morajo kulturne dejavnosti obvezno nadomestiti, če manjkajo, strokovnih vsebin pa ni treba, razen praktičnega usposabljanja z delom.

Število svetovalnih delavcev se je na nekaterih šolah izjemno povečalo, pri čemer postajajo ti inštruktorji za vsa strokovna področja, saj nudijo DSP (dodatno strokovno pomoč) dijakom z odločbami. Strokovnost strokovnih predmetov pa glede na realne potrebe v gospodarstvu vedno bolj upada tudi zaradi neaktivnega dela Centra za poklicno izobraževanje (CPI) (z nekaterimi izjemami). Ta se pogosto ukvarja z evropskimi projekti, ki pa pri vsakdanjem strokovnem delu učitelja ne pomagajo dosti. Finančni učinki ne pridejo do tistih, ki z dijaki delajo v razredu. Ostajajo pri posrednikih v obliki raznih konzorcijev, zaposlenih v podobnih »organih v sestavi« oziroma strokovnih službah, kot je CPI, vodstvenem kadru šol, učitelje pa doseže kvečjemu kakšna mednarodna izmenjava, kar je večinoma vse.

Destimulativen sistem

Razlog za pomanjkanje najboljšega strokovnega kadra je tudi v destimulativnem sistemu napredovanja v vzgoji in izobraževanju (mnogo lažje in hitreje napreduje vzgojiteljica v vrtcu kot strokovni učitelji z zahtevnega področja tehnike, še posebej če pridejo iz gospodarstva). Poleg destimulativnega sistema napredovanja za tiste, ki so res dobri predvsem pri delu z dijaki in ne toliko na raznih konferencah, je tudi tako imenovana PAI (pedagoško-andragoška izobrazba). Ta zahteva eno leto resnega študija ob koncih tedna, vsebine pa po navedbah večine udeležencev bistveno odstopajo od realnih potreb učitelja v razredu.

Temu mučnemu »indoktriniranju« bodočih novih učiteljev, ki so strokovnjaki na svojih področjih, sledi strokovni izpit, kjer lahko »padeš« tudi zaradi nezadostne obrazložitve, zakaj se žensko in moško ime sklanjata v 4. sklonu različno. Marsikdo od strokovno podkovanih ljudi si ne pusti, da mu teoretiki pedagoške fakultete perejo možgane, zato hitro odide iz šolstva ali pa je obsojen na nizko plačilo, saj napredovati ne more. »Svetost« pedagoško-andragoške izobrazbe, kot je opisano, je očitno nedotakljiva. Obstaja nekaj alternativnih ponudb pedagoški fakulteti, vendar očitno obstaja nevidna vez z vodstvi šol, ki pogosto zahtevajo obiskovanje 12 predmetov prav na pedagoški fakulteti.

Dejstvo je, da na tem segmentu očitno manjka z zakonom ustanovljena učiteljska zbornica, ki bi se lotevala strokovnega statusa učiteljev in predavateljev, kar sedaj na počez počne SVIZ (Sindikat vzgoje in izobraževanja), čeprav to ni njegova osnovna poklicanost. Inženirska, zdravstvena in druge zbornice so primer dobre prakse za urejanje omenjenih statusnih vprašanj, tudi sistema napredovanja in nagrajevanja.

Marsikdo od strokovno podkovanih ljudi si ne pusti, da mu teoretiki pedagoške fakultete perejo možgane, zato hitro odide iz šolstva ali pa je obsojen na nizko plačilo, saj napredovati ne more.

Po liniji najmanjšega odpora

Zaradi zgoraj opisanega je precej jasno, da v poklicnem in strokovnem srednješolskem izobraževanju ne gre za resno reševanje kadrovske problematike, o kateri se toliko govori. Po liniji najmanjšega odpora se zmanjšuje dosedanja raven strokovnosti, celo poslabšuje delež stroke na račun splošnih vsebin in vztraja pri idejnih izhodiščih reforme iz leta 1996, ki pa nas očitno ne pelje v večjo konkurenčnost strokovnega izobraževanja, ampak bolj v obvezno splošno izobraževanje po osnovni šoli.

(D219: 47)