Sinoči se je po krajši bolezni s tega sveta poslovil eden najvidnejših politikov prvega obdobja parlamentarizma v samostojni Sloveniji, nekdanji član stranke SDS Ivo Hvalica. “Še pred dnevi sem govoril z njim, zadnje dni se mu je bolezen zelo poslabšala,” je o 85-letnemu strankarskemu kolegu in osebnem prijatelju za Domovino dejal Jožef Jerovšek.
O spominih na legendarnega parlamentarca, ki velja za enega najboljših retorikov v zgodovini slovenskega parlamentarizma, smo povprašali njegove sopotnike tako z istega kot z drugega političnega brega.
Strankarski in poslanski kolega ter prijatelj, Jožef Jerovšek:
“Ivo Hvalica je bil velik poslanec in politik, bil mi je vzor in koristni mentor, s katerim sva delila skupne poglede na politiko. Bil je nekoliko bolj levo usmerjen od mene, sicer pa sva se zelo ujemala. Seveda pa je bil zaprisežen in neomajen demokrat in antikomunist. Vedno je poudarjal, da je komunizem bolezen, ki mnoge ljudi trajno poškoduje. Predvsem pa je bil velik domoljub.
Prijateljevala sva do zadnjega, ne glede na politične dogodke, ki so se vmes zgodili. Dilema ‘Hvalica ali jaz’, ki jo je takrat izpostavil Janez Janša, mi nikoli ni bila jasna, ker je v resnici nikoli ni bilo. Mislim, da je Janša takrat od nekaterih ljubosumnih ljudi v stranki dobil napačne informacije, da ga želi izriniti, kar pa jaz, ki sem Iva zelo dobro poznal, vem, da ni bilo res.
Kljub temu, da ga je levica napadala in slikala kot skrajnega človeka, je to krivična predstava o Ivu Hvalici. Bil je zelo konstruktiven politik, odličen retorik in je znal zašiliti vsako stvar, vseskozi je pač deloval iz opozicijskega sedeža.
Združevala naju je tudi ljubezen do poezije Simona Gregorčiča. Duh, ki ga je ujel v pesmi Soči, je plapolal v njegovem temperamentu – bil je izjemno senzibilen, čustven, pozoren človek; v parlamentu je poznal rojstne dneve ne samo kolegov, temveč tudi osebja.
Po drugi strani pa je bil zelo občutljiv na krivice, če so se dogajale njemu in drugim. Ko so ga sodne oblasti hotele uničiti, je bil čisto na robu obupa in so mu po glavi rojile tudi mračne misli. A je vzdržal in poslavlja se danes, priseben in luciden do zadnjega trenutka.”
dr. Pavel Gantar: imela sva pristen človeški odnos, ki je segal onkraj političnega
“Iva Hvalica je bil rojen parlamentarec. Človek, ki je užival v retoričnih spretnostih, v argumentiranju, v polemiziranju, ampak je vse to počel na dostojen način. Sam sem ga osebno spoznal v parlamentu, seveda kot član vlade na nasprotni strani. Najin odnos se je stkal skozi neštevilne polemike, argumente in kontrargumente o vseh mogočih stvareh.
Ivo nikoli ni bil banalen, to, kar ga je odlikovalo, je bil smisel za ironično, nemara včasih celo cinično spodkopavanje argumentov, ki jih je zavračal. In kakor se rado zgodi, sva skozi razmerja argumentiranja, tako rekoč nehote, skovala nekakšen pristni medčloveški odnos, ki je segal onkraj političnega.
Ni me presenetilo, da se je poslovil od stranke, ki jo je leta zastopal v parlamentu. Pozneje sva se še nekajkrat srečala na kakšnih omizjih in bolj kot sva bila stran od aktivne politike, bolj sva se strinjala.”
Janez Podobnik: ostaja praznina, ki jo bodo mlajši težko zapolnili
“Ivo Hvalica je globoko in neizbrisno zaznamoval moderno-osamosvojitveno slovensko parlamentarno zgodovino. Kot poslanec je bil scela, iskreno in vedno tudi kritičen in samokritičen. Verjel in plemenitil je politično držo Demosa. Ob tem pa bil vedno odprt za dialog in iskanje dobrih rešitev za izzive v slovenski družbi in mladi državi Sloveniji.
Ob njegovem slovesu se zdi, da bodo mlajše generacije to praznino težko zapolnile.”
dr. Vinko Gorenak: do konca se je boril za svoj prav
“Ivo Hvalica je bil zame eden najboljših retorikov, če ne najboljši, v Državnem zboru. Seveda se vsi spomnimo tistega njegovega znamenitega govora, v katerem je neprekinjeno govoril več kot štiri ure. Osebno sva se sicer poznala, a nisva bila poslanska kolega v smislu istočasnega opravljanja te funkcije. V njem sem prepoznal iskrenega govornika, ki se je z besedami do konca boril za svoj prav. Priznam, da sem ga kot poslanec, v smislu preprostega in iskrenega, a neizprosnega govornika, skušal tudi posnemati.”
Lojze Peterle: Socialni demokrat z vrhunsko kulturo nastopanja
“Ivo Hvalica je bil domoljub, demokrat in navdušen parlamentarec. Sledeč vrednotam osamosvojitve je kot socialni demokrat zaznamoval Državni zbor z jasno mislijo in vrhunsko kulturo nastopanja.“
Naj mu bo lahka zemlja.
Da se gre Janša s takim človekom skregat, je pa infantilno.
Pravzaprav se je Hvalica skregal z Janšo in demonstrativno iztopil iz stranke. In še vsakič, ko se je javno oglasil, se je še kar naprej kregal z Janšo.
O mrtvih vse dobro, toda bodimo pošteni in povejmo, da je Hvalica ljubil ekscesnost. Že samo dejstvo, da si je ob 89-tih ostalih poslancih v parlamentu, ki bi vsi imeli kaj povedati, vzel čas, da je več kot štiri ure sam govoril in zgolj samega sebe poslušal, veliko pove o njegovem značaju. Obstrukcija gor ali dol, štiri ure je pa le malo predolga lajtnga.
Mojih pet stricev je (bilo) Goricjanov, trije so namreč pokojni, dva pa kljub 80-tim letom še zelo živa in živahna. Vsi so imeli skupno lastnost, da so bili v družbi vedno zelo glasni in elokventni govorci ter veliki zabavljači – na tuj račun, se razume :))
Takšni pač so povečini možakarji na Goriškem, še posebej starejše generacije. Trmasti v svojem prepričanju in glasni v sporočanju se radi pošalijo na tuj račun. In niso prav dobri in pozorni poslušalci.
Hvalica me je v nastopih vedno spominjal na moje strice, kar ni bilo vedno samo simpatično.
Zelo cenim njegov dolgoletni dejaven trud, da bi s Sabotina snel oni sramotni napis v čast zločinskemu diktatorju Titu.
Ne vem, kdaj in zaradi česa je vendarle obupal, kajti tisti sramotni napis je še zmeraj prav tam.
Naj počiva v miru, eden najbolj pozitivnih likov na slovenski desnici.
Zanimiv pa mi je molk stalnih komentatorjev na tem forumu, pa ne da se komu zameril oziroma ali se ga ne šteje za relevantnega?
Pustil se bom izzvati.
Čeprav velja pravilo, da o mrtvih nič, razen dobro, je treba reči, da bi pokojnik lahko dal od sebe več kot je dal.
Dolge govorance in retorični vložki niso dovolj. Ko se je politično “upokojil”, je šele pokazal, da pravzaprav ni spadal na politično desnico. Mislim, da ni realiziral svojih političnih ambicij, ki niso bile tako zelo enoznačne. Že to, da je tajkunov nizko nakladni politični tabloid najslabše vrste rad pred volitvami objavljal njegova videnja slovenske politike in politikov, je pomenljivo dejstvo, ki mu kot rodoljubu, za kakršnega se je izdajal, ni v čast.
Bil je žrtev lastnih neuresničljivih in neuresničenih političnih ambicij!
Kozjanci, ki so se mučili na svoji težki zemlji, bi rekli, naj mu bo lahka težka slovenska zemlja.
Vse je povedano s tem, da ga je v svojem nekrologu povzdignil med zvezde sam Pavel Gantar, mamin in levičarski sinko.
Si pomislil, da morda pa vsi nimamo za branje in pisanje časa 24 ur na dan .
Seveda, bolj relevantne so vsebine, ki spadajo v rumeni tisk, tam je dosti več komentarjev.
Jonsky, za podpornike levice, kamor očitno spadate, so pozitivni liki na desnici itak samo tisti ljudje, ki so kdajkoli in kakorkoli javno izrekli proti politiku Janezu Janši, ali so izstopili iz Slovenske demokratske stranke, ali pa so že pokojni.
Še najbolj pa vam leži kombinacija vsega trojega: hvaliti pokojne desničarje, ki so izstopili iz SDS in redno nastopali proti Janši.
No le povejte, če veste, kdaj je Gantar pokojnega Hvalico pohvalil še zaživa??
No, vi mi pripisujete doktrino ” dober Indijanec je samo …..Indijanec”, saj veste kaj je vmes, vendar ne mislim tako.
Hvalica je edini pokojni desničar, ki sem ga do sedaj pohvalil, vsaj ne spominjam se koga drugega. Če sem, me boste že vi spomnili.
Drugače so mi povsem simpatični številni živi desničarji: Ljudmila Novak, Lojze Peterle, Janez Podobnik, kardinal Rode, Šurla, Kršinar, Jordan Cizelj, Črnčec in še marsikoga bi lahko naštel.
Tudi urednik Rok Čakš mi ni zoprn.
Kar pa ne morem reči za Tina Mamiča.
Jonsky, s svojim spiskom desničarjev, ki so vam simpatični, pravzaprav potrjujete mojo tezo, ki jo navajam v prejšnjem komentarju.
Izvzemimo g. kardinala Rodeta, ki se s politiko izrecno ne ukvarja in Janeza Podobnika, za katerega res ne vem, da bi gojil zamere do Janše in je torej izjema, ki potrjuje pravilo, ter poglejmo ostale naštete na vašem spisku.
– O Romani Jordan se je v levih medijih veliko namigovalo, da je izstopila iz stranke SDS. Zagotovo pa je izstopila iz izvršilnega odbora stranke, če tudi iz stranke, pa ne vem.
– Ljudmila Novak drži do Janše veliko zamero in ga najraje kritizira v levičarskih medijih, npr. v pogovorih za Mladino in še kateri levi časopis.
– Lojze Peterle sicer ne izkazuje posebnih zamer do Janše, a so se zato namesto njega precej oglašali drugi iz N.Si in Janšo krivili za padec Peterletove vlade.
– Če vsaj deset let prebirate Reporter, bi morali opaziti, da je bil Igor Kršinar še pred nekaj leti dokaj zagret zagovornik politika Janeza Janše in stranke SDS. Odkar je medijski in smetarski tajkun Odlazek kupil revijo Reporter, je kruhoborec Kršinar zaobrnil svojo ploščo in postal eden najhujših klevetačev taistega politika in
stranke SDS. Enako velja za odgovornega urednika Reporterja Silvestra Šurlo. Poiščite njune članke izpred desetih let.
– O Črnčecu najbrž ni treba posebej izpostaviti, da je bil vodja Odbora 2014, ki se je zavzemal za izpustitev Janše iz krivičnega zapora. Le kako leto kasneje pa se je Črnčec, presenetljivo, na zelo čuden način spečal s Šarcem ter skupaj z le-tem postal velik Janšev nasprotnik.
Kot vidite, moja teza stoji. Našteti so vam simpatični zato, ker so, ali izstopili iz stranke SDS ali pa so znano kot veliki Janševi kritiki oziroma nasprotniki 🙂
Saj priznam, Madison, ni se treba trudit.
Lep pozdrav
Moje sožalje družini,
Zanimiv možakar pogrešam in pogrešal bom njegove govore,
Gorenjak še najbližji v njegovi umetnosti retorike…
Gorenjak-retorika-umetnost so trije med sabo izključujoči se pojmi…?
Ni prav, da se Iva Hvalica skuša zbanalizirati le na odličnega govorca, takih je (bilo) v parlamentu še nekaj. Vendar je med njimi in Ivom Hvalico ogromna razlika. Oni so (bili) pripravljeni skati iz stranke v stranko, ali pa za svojo korist zagovarjati danes eno, jutri čisto drugo stvar. Tega Ivo Hvalica ne bi storil nikdar! Bil je tudi žrtev krivičnih medijev, ki so pripravljeni človeka uničiti, če ni na pravi strani. Vsaj glede medijev se pri nas kaže rahlo izboljšanje. Za človeka kot je bil Ivo Hvalica v tistem času, ko je bil aktiven v politiki ni bilo prave stranke. Tranzicijske stranke zanj niso prišle v poštev, desne stranke se pa ne takrat ne zdaj ne morejo zares razviti prav zaradi medijskega enoumja. Dal je velik prispevek našemu parlamentarizmu, sedanji poslanci imajo srečo, ker imajo nekoga po katerem se lahko zgledujejo in to je Ivo Hvalica. Pogrešali ga bomo.
Če ste slučajno naslovno fotografijo vzeli z našega videa (Socialna akademija, https://youtu.be/7OGJZjm3oNg), vabim k navedbi vira.