Dr. Mitja Deisinger je bil svetilnik v pragozdu problemov

Prejšnji teden, v petek, 23. 1. 2026, je na pragu svoje hiše, ko se je vračal iz bolnišnice, umrl dr. Mitja Deisinger. Novica o njegovi smrti me je pretresla in pustila brez besed. Zapustil nas je pravniški velikan, intelektualni sopotnik, diskusijski sogovornik, večni optimist, zaprisežen demokrat in človekoljub ter zaveden Slovenec, domoljub v najžlahtnejšem pomenu besede.

Mitja ni bil le briljanten kazenskopravni strokovnjak, avtor številnih komentarjev, monografij, člankov ter esejev. Ni bil le predstojnik Katedre za kazensko pravo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, predavatelj na številnih kazenskopravnih seminarjih, kongresih in sodniških šolah. Bil je intelektualec in humanist največjega formata. Njegova pravna obzorja so segala daleč onkraj gole kazenskopravne doktrine.

Njegov prispevek k razvoju ustavnega prava je neizbrisen. Ločena mnenja, s katerimi je kot ustavni sodnik obogatil ustavnosodno jurisprudenco, ostajajo neusahljiv vir navdiha prihajajočim generacijam pravnikov in sodnikov ter smer iskanja pravičnejših ustavnopravnih ravnotežij. Z zanj značilnim umirjenim in blagim nastopom ter spoštljivim odnosom do sogovornika je dal svojim argumentom dodatno razsežnost in težo. V svojem pravniškem in sodniškem etosu je združeval tako eruditsko pravno znanje kot prefinjen pravni občutek, marsikdaj tudi intuicijo. Bil je eden redkih, ki prava ni le znal in razumel, temveč ga je tudi čutil, živel in poosebljal.

V letih 1997 do 2003 je bil predsednik najvišjega sodišča v državi. Prav po njegovi zaslugi lahko to odboje označim kot zlato dobo Vrhovnega sodišča in sodstva nasploh. Zaznamovalo ga je na eni strani slabitev trdih starorežimskih struktur in na drugi strani približevanje evropskim standardom. Bil je to čas napredka in upanja. Nostalgično se ga spominjam tudi kot obdobja dobrih medosebnih odnosov, obdobja izboljševanja kakovosti sojenja in krepitve sodniške neodvisnosti – tako institucionalne kot individualne. V času njegovega mandata se je Vrhovno sodišče resno lotilo obnov krivičnih kazenskih postopkov iz časa totalitarne Jugoslavije.

Raslo je upanje, da se bomo rešili senc preteklosti in se pridružili družini modernih demokratičnih držav. Približevanje Evropski uniji in njenim vrednotam je dr. Deisinger jemal resno, vsebinsko in globinsko – ne samo površinsko, navzven in formalno. Prav zato je postal za dominantno politiko moteč in posledično brez zadostne politične podpore za še en mandat predsednika Vrhovnega sodišča. Z njegovim odhodom s tega položaja se je začelo nazadovanje v prav vseh pogledih. A dr. Deisinger ostaja v spominu kot daleč najboljši ter po strokovnosti in demokratični drži najbolj izstopajoč predsednik Vrhovnega sodišča, hkrati pa med sodniki ter sodnim osebjem najbolj priljubljen in spoštovan predsednik, kar jih je kdaj bilo na Tavčarjevi 9.

Izjemen pravniški talent je nadgradil z zanj značilnimi karakternimi potezami. Kot človek in kot prijatelj mi bo ostal v trajnem spominu predvsem po svoji človeški toplini, občutku za bližnjega in emocionalni zrelosti. Bil je blag, razumevajoč, spoštljiv in sočuten, širokosrčen ter nepoboljšljiv optimist. V težkih trenutkih in hudih preizkušnjah je vselej našel rešitev, spodbudne, tolažilne besede, znal je dvigniti razpoloženje in najti način, kako se spopasti s težavami, naj so se zdele še tako težke in nerešljive. Bil je pravi krizni menedžer za vse krizne situacije. Vlival upanje in veselje do življenja, poklica in domovine. Krivice, ki so se mu jih prizadejali, je prenašal strpno, dostojanstveno in brez slehernih zamer ter z vero v boljši svet.

Ljubezen do Slovenije, narodna zavednost in vrednote vladavine prava ter svobodne demokratične družbe so prevevale njegovo osebnost, njegov pogled na svet in definirale njegovo poklicno in državljansko držo. Bil je svetilnik v pragozdu problemov in težav – tako pravniških kot manj pravniških, socialnih, političnih ter končno osebnih. Brez njega bi bilo življenje marsikoga, moje zagotovo, drugačno. Bilo bi težje, bolj stresno, bolj robato in grobo. V hudih preizkušnjah je njegova topla in iskreno spodbudna beseda delovala kot zdravilo -  pomirjujoče, blagodejno in rešilno, Vselej je videl izhod iz najtežjih situacij, ali, kot je v prispodobi rad rekel, za vsako bolezen rož'ca raste.

Za njim ostaja praznina – v pravni stroki, med misleci, v medčloveških odnosih, med vsemi nami, ki smo ga imeli radi, ga spoštovali in cenili ter z njim delili prizadevanje in upanje v boljšo, bolj svobodno, demokratično in pravno urejeno državo Slovenijo.