Kajni in Abeli sodobnega časa (4. del): Strankarstvo na Slovenskem pred II. svetovno vojno

Ob začetku II. svetovne vojne v Evropi in malo kasneje pri nas so bile slovenske stranke, ki bi morale prevzeti pobudo v usodnih razmerah, brez koncepta. Razen komunistov, ki so načrtovali izrabljanje vojne za prevzem oblasti, pa naj stane še toliko človeških življenj. »Za revolucijo ni nobena žrtev prevelika,« je bilo njihovo geslo.

Leto 1932, ki je bilo zaradi proslavljanja 60-letnice Antona Korošca še posebno burno, je pripeljalo okoli Šenčurja pri Kranju do znamenitih šenčurskih dogodkov, vladnega pretepanja demonstrantov, tudi smrti in konfinacije vodilnih politikov SLS ter celo zapora v Glavnjači in Sremski Mitrovici, ki sta bili sicer bolj ali manj »rezervirani« za komuniste. Ko je leta 1935, torej že po smrti kralja Aleksandra, zavladala JRZ (Jugoslovanska radikalna zajednica), katere članica je bila tudi Koroščeva SLS, je oportunistični Korošec načela punktacij zamrznil. To je že tako nenehen odpor proti njegovi nenačelnosti poglobilo in tudi SLS ni bila več enotna.

Zahteve po samostojni državi

Poleg tako imenovane »stare SLS«, ki ni bila pripravljena opustiti zahteve po slovenski kulturni avtonomiji, samoslovenstvu, ki je postavljalo slovenske politične interese na prvo mesto, je bil po letu 1930 vse bolj aktiven tudi Lambert Ehrlich, ki mu je bilo jasno, da se čas Kraljevine Jugoslavije nezadržno izteka, in je preko »Višarskega gibanja« vse bolj odkrito postavljal zahtevo po samostojni slovenski državi. Nemalo je k temu s svojimi analizami prispeval eden največjih slovenskih socialnih teoretikov in vidni član SLS dr. Andrej Gosar, ki je teoretično in z ekonomskimi izračuni dokazal uničujoče posledice jugoslovanske ekonomije za slovenski razvoj. Tudi njegove zahteve in utemeljitve po banovini Sloveniji po hrvaškem vzoru so se izkazale brez moči in posledic. Dr. Andrej Gosar je bil socialni in politični mislec svetovnega formata, eden največjih med Slovenci, ni pa bil politik, kaj šele ljudski tribun kot Janez Evangelist Krek.

Dr. Andrej Gosar je bil socialni in politični mislec svetovnega formata, eden največjih med Slovenci, ni pa bil politik, kaj šele ljudski tribun kot Janez Evangelist Krek.

Poleg elitističnih, svetovljanskih, vendar strogo katoliških stražarjev so kot mladinsko gibanje s poudarkom na srednješolcih obstajali še Mladci Kristusa Kralja, ki jih je vodil srednješolski profesor Ernest Tomec. Do pripadnikov so bili v moralnem, kulturnem in izobraževalnem pogledu skrajno zahtevni, v življenjskem nerealni, v političnem in idejnem pogledu zaradi neborbenosti pa politično frigidni. Namesto boja s političnimi nasprotniki so vse napore usmerjali v primat v Katoliški akciji, ki je na Slovenskem preveč poudarjala teorijo in zanemarjala praktično družbeno delo. Katoliškemu taboru, ki je za vse krivil vplive Moskve, je urednik Slovenca Ivan Ahčin zabrusil, naj za svoje neuspehe ne krivijo vpliva Moskve, ampak naj se vprašajo, česa ne naredijo doma.

Slovenska narodna zavest, oprta na neperspektivnost države, je tako naraščala, da so celo komunisti leta 1937 na Čebinah ustanovili slovensko politično organizacijo, ki pa je bila taka samo v nazivu oziroma nič manj jugoslovanska kot prej.

Katoliškemu taboru, ki je za vse krivil vplive Moskve, je urednik Slovenca Ivan Ahčin zabrusil, naj za svoje neuspehe ne krivijo vpliva Moskve, ampak naj se vprašajo, česa ne naredijo doma.

Politična razklanost

Slovenska legalna politika je bila v zadnjem desetletju zaradi gospodarske in socialne nemoči – najtežje je bilo kmetom – strahotno razklana. Središčno vprašanje je bilo položaj Slovencev in njihova prihodnost. Začetek II. svetovne vojne leta 1939 je to vprašanje samo poglabljal. Celo najbolj preprosti ljudje so hrepeneli po koncu neobetajočih vsesplošnih razmer. Cerkev je ves čas po I. svetovni vojni, zlasti pa po letu 1930, ko je genialnega ljubljanskega škofa A. B. Jegliča nasledil škof Gregorij Rožman, ki razmeram zaradi osebne omahljivosti ni bil kos, izgubljala moč in vpliv. Celo v lastnem okolju. Tudi leta 1940 nenadoma umrli Anton Korošec je bil premočna osebnost, da bi ob njem zrasel kakšen politični naslednik, ki bi bil dorasel razmeram. Prevladovale so medsebojne intrige samooklicanih naslednikov.

Svojo politiko so vodili tudi slovenski Primorci, ki odslej niso več pomenili samo Istranov, Tržačanov in Goričanov, ampak vse, ki so živeli onstran rapalske meje. Dokler ni prevladal fašizem, so se lahko še opirali na svoje poslance v rimskem parlamentu. Skoraj poldrugo desetletje so bili popolnoma odvisni od Društva svečenikov sv. Pavla in najstarejših borbenih antifašistov v Evropi, 1927. leta ustanovljenih tigrovcev. Slovenski primorski živelj je v vseh ozirih dodatno ošibilo še množično izseljevanje v Jugoslavijo, Južno Ameriko, Avstralijo in drugam.

Še težje je bilo na Koroškem, ki je ostalo brez slovenske inteligence in številnih duhovnikov. Tudi Ehrlich in Rožman sta bila koroška begunca, kar ju je trajno zaznamovalo z antinemštvom. Slovenska javnost je bila intimno in praktično zelo čustveno povezana s položajem obeh slovenskih manjšin. Ob »Anschlussu« Avstrije k Tretjemu rajhu 13. marca 1938 so dotlej dokaj pogostim svetim uram za Božjo pomoč nesrečnim rojakom zazvonili zvonovi večine slovenskih cerkva, kot bi zvonili mrliču oziroma bili plat zvona.

Prekmurje je kot izrazito agrarna pokrajina socialno neizmerno trpelo, kar se je izkazalo v množičnem izseljevanju – tudi v tujino in preko »luže«. Za sistematično integracijo Prekmurja v slovenske družbene razmere razen posameznih duhovnikov ni nihče skrbel. Velikemu delu slovenske politike je bilo tuje in službo v njem so dojemali kot nekakšno pregnanstvo.

Leta 1940 nenadoma umrli Anton Korošec je bil premočna osebnost, da bi ob njem zrasel kakšen politični naslednik, ki bi bil dorasel razmeram.

Brez koncepta

Ob začetku II. svetovne vojne v Evropi in malo kasneje pri nas so bile slovenske stranke, ki bi morale prevzeti pobudo v usodnih razmerah, brez koncepta. Razen komunistov, ki so načrtovali izrabljanje vojne za prevzem oblasti, pa naj stane še toliko človeških življenj. »Za revolucijo ni nobena žrtev prevelika,« je bilo njihovo geslo.

Najbolj tragično je bilo znotraj SLS. Edini kolikor toliko sposoben naslednik Korošca je bil Franc Kulovec, a je bil ubit v bombardiranju Beograda 6. aprila 1941. Obstajala pa je izjemno številna masa krščanskih socialcev, ki pa tako kot nergači »stare SLS« na čelu z Ivanom Stanovnikom, modreci okoli Andreja Gosarja in velikega slovenista Jakoba Šolarja niso naredili razkola z jugoslovenarskim oportunizmom in »potegnili voza iz blata«. Še najbližje so bili temu krščanski socialisti z Alešem Stanovnikom. Številčno so bili najmočnejši. Imeli so močno oporo v delavstvu, zlasti na Jesenicah, na kmetih ter med mladimi intelektualci, združenimi v društvu Zarja. Veliko jih je, tudi A. Stanovnik, zagovarjalo samostojno Slovenijo. Z Ehrlichom niso našli skupnega jezika in so imeli v zvezi s tem premalo izčiščene poglede. Ostati so hoteli gibanje, za samostojno stranko niso zbrali potrebne moči in volje.

Ko danes gledamo nazaj, v čase pred začetkom II. svetovne vojne na slovenskih tleh, imamo občutek, da je bila slovenska družba politično in celo znotraj istih strank popolnoma razklana. Delitev je po eni strani potekala zaradi nujnosti ohranitve monarhije Karađorđevićev in po drugi strani zaradi nujnosti drugačne, boljše države, pa naj bo kakršnakoli oziroma čigarkoli.

Najbolj tragično je bilo znotraj SLS. Edini kolikor toliko sposoben naslednik Korošca je bil Franc Kulovec, a je bil ubit v bombardiranju Beograda 6. aprila 1941.

(D197: 48-49)