Kaj je teorija spola, kaj mladino uči priročnik Ljubezen je ljubezen in kako to vpliva na šolski sistem

Uredništvo
4

Nasprotniki spremembe definicije zakonske zveze v “življenjsko skupnost dveh oseb” te dni pred referendumom o opozarjajo, da odstranitev “moškega” in “ženske” iz zakona na široko odpira vrata teoriji spola v šolski, oziroma izobraževalni sistem. 

A o tem, kaj teorija spola sploh je in kakšne nauke naj bi podajala našim otrokom in mladini, se v osrednjih medijih praktično ne poroča, zato je ljudje ne poznajo.

Za osveščanje v zvezi z njo se je zato smiselno poglobiti v priročnik z naslovom Ljubezen je ljubezen, ki je spisan kot nekakšen učbenik za mladino in izdajo katerega sta finančno podprla Ministrstvo za šolstvo in šport RS ter Amnesty international Slovenija.

Na tretji strani učbenika piše, da gre za priročnik za učenje in razumevanje človekovih pravic na osnovi spolne identitete ter spolne usmerjenosti.

Spol ni stvar narave, ampak družbe

Priročnik temelji na teoriji spola, ki pravi, da spol ni biološko, ampak družbeno determiniran.. Oziroma, kot v priročniku zapiše avtorica Maja Pan, “spol ni vnaprej določeno ali samoumevno dejstvo ob rojstvu in ga moramo imeti pravico opredeliti sami ali ga spremeniti.” Isto naj bi veljalo tudi za spolno usmerjenost.

Iz tega izhaja, da spola nista samo dva, torej moški in ženski, ampak jih je več. Avtorica v tekstu bralce sprašuje, ali verjamejo v to, da obstajata “le” dva spola. “Jaz že ne verjamem. Niti na prvi pogled ne. Tudi zato je ustrezneje kakor o obojespolnih govoriti o medspolnih značilnostih,” pojasnjuje.

“Zapomnimo si, da je spol nekaj, kar moramo imeti pravico ter možnost ustvarjati sami in ne po nareku naših genitalij, ki naj bi silile človeka biti ženska ali biti moški! Ali ima otrok pravico, da sam opredeli svoj spol in način, kako ga izraža? Kaj če to pomeni, da oseba želi, da ostane njen spol neopredeljen?” (priročnik Ljubezen je ljubezen, str. 26)

Eksperimentirajte s spolom!

“Spol, ki nas tako močno določa, si moramo imeti možnost ustvariti in po svoji meri prikrojiti, oblikovati sami. Imeti ga moramo možnost svobodno izražati in opredeljevati ter imeti obvezo oziroma dolžnost tudi do spoštljivega in odgovornega,” nadaljuje Panova in v ta namen mlade nagovarja k eksperimentiranju:

Poskusite razmišljati o svojih oblačilih, izgledu in vedenju v zvezi s spolom. In zavestno izbirati. Izbirajte tisto, kar vam godi, kar vam je všeč in zanimivo, raje kot pa tisto, kar se za vaš spol pričakuje oziroma za kar si mislite, da so vaše prvobitne želje. Tako boste ustvarjali sebi lasten, enkraten spol. In svet bo normalnejši.”

“Identiteto, vezano na spol, izražamo s stavkom: jaz sem »to in to«. Za hec lahko poskusite glasno ali pred ogledalom: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.«” (priročnik Ljubezen je ljubezen, str. 23).

Razmnoževanje, družina, mati, ki ni nujno ženskega spola

Avtorica med ostalim v priročniku še trdi, da razmnoževanje ne more biti merilo za naravno seksualnost, ker imamo dandanes toliko drugih spolnih praks, ki ne vodijo k reprodukciji.

Za družino pravi, da mora imeti vsak pravico, da si jo določi sam.

Za vlogo matere pa, da figura mame ni nujno vezana na ženski spol, ampak je lahko tudi na odraslega moškega. Pri tem nima nobene vloge niti dojenje, saj se da otroka prehraniti tudi drugače, zato dojenje ni tisti odločilni dejavnik, ki ženske tako bistveno ločuje od moških.

Ključen je šolski sistem.

Priročnik Ljubezen je ljubezen se dotakne še šolskega sistema in namiguje, da so razmere v šolah na tem področju daleč od enakopravnosti.

“Ali bi učenje o enakovredni in enakopravni spolni identiteti, vedenjih ter občutjih, morala biti stvar kakšnega določenega predmeta v šoli ali raje del splošne omike?” v priročniku retorično sprašuje bralce.

“Biti lezbijka ali gej, biseksualka/ev ali transseksualka/ec, medspolna/en je normalno in povsem kul, piše avtorica in zastavlja naslednja vprašanja: “… ali nam to kdaj povedo v šolah? Ali imate v katerem od učbenikov omenjeno homoseksualnost? Ali sta vzgoja in izobraževanje nevtralna? Tudi v šoli je enakost prvi kriterij nevtralnosti.”

Do ljudi je treba biti odkrit in pošten.
Naj se z zgornjimi stališči teorije spola strinjamo ali ne, razčistiti je pomembno sledeče.

Iz priročnika Ljubezen je ljubezen jasno in nedvoumno izhaja namera, da je tovrsten pristop v izogib diskriminaciji potrebno uvesti v naš šolski, oz. izobraževalni sistem.

In v tej točki lahko pritrdimo argumentom Jakoba Štrbenka v komentarju na Domovini, kjer pravi, da bo sprememba definicije zakonske zveze in z njo družine imela neposreden in močan vpliv na spremembo šolskih programov.

S tega vidika bi bilo prav, da aktivisti, ki so izpeljali spremembo definicije zakonske zveze, stopijo pred slovensko javnost in se jasno postavijo za zgoraj predstavljena stališča, če se seveda z njimi res poistovetijo, oziroma jih smatrajo za pravilna.

Vso pravico imajo, da s svojo argumentacijo državljane, ki bodo 20. 12. posredno tudi o tem odločali na referendumu, prepričajo v svoj prav. Nimajo pa moralne ali druge pravice tajiti, da slednje ni njihov načrt, cilj ali vsaj želja.

Če ne druga, bi to vprašanje moralo biti eno glavnih tem prihajajočih televizijskih soočenj.

Priročnik Ljubezen je ljubezen si lahko v celoti preberete na tej povezavi.

4 KOMENTARJI

  1. saj to je pravi avtoričin osebni in družbeni manifest ‘ukrivljenosti’ spola. piše kar v 1. osebi ednine!! občutek imam, da bo skočila ven in kar sama preko učbenika govorila slovenskim šolarjem, jih zmedla z neko meglo brez definicij, s kupom vprašanj in podvprašanji, zavajajnjem in ovinkarjenjem. mislim, vsebina je enostavno za … knjiga za na grmado! razumem stereotipizacijo in seksualizacijo, razumem feminizem, razumem potlačeno žensko energijo in krik in prodor ženskega razuma. ampak samo globoko ranjena feministka in lezbijka lahko napiše takšno knjigo, in to verjetno iz lastne frustracije.

  2. Otrokom, vnukom bo treba odsvetovati obiskovanje tosmernih razpravljan tudi v okviru obveznega šolskega pouka, take kretenske “priročnike” naj pa berejo kar na Amnesty international, ker itak nič pametnega ne delajo, enostavno samo bluzijo. Treba bo pa razmišljati o privatnih šolah, kjer bo večji vpliv razumnih staršev – na zdravo izobraževanje otrok ne pa na njihovo poneumljanje.

  3. Problem bo nastal, ko bo udeležba na takih “izobraževanjih” obvezna in posledično neudeležba sankcionirana.
    Pa tudi privatne šole, ki ne bodo učile tega “nauka” bodo ostale brez državnega deleža in bodo tako precej pre-drage za običajne državljane – če ne bodo prepovedane, seveda.
    Prav zato se je treba boriti proti tej ideologiji, dokler še lahko “dihamo in brcamo” …

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime