Kaj je prinesla prezrta vsepravoslavna sinoda?

p. Branko Cestnik
0
Vir: pravoslavie.ru

Pretekli teden bi poleg brexita in nogometa naslovnice evropskih časopisov morali zapolnjevati tudi  zapisi o vsepravoslavni sinodi, ki je potekala na Kreti.

Na to sinodo smo čakali stoletja, priprave so tekle zadnjih petdeset let, še januarja so se vsi pravoslavni voditelji strinjali o njej, kazala se je kot strateško pomembna tudi iz mednarodnega in političnega vidika …  vendar je komaj kdo opazil, da se je ta “tisočletni dogodek” zgodil. Nobenih mastnih naslovov v časopisih. In ne po krivdi urednikov in novinarjev.

“Žalostno smešna predstava”?

Znani italijanski publicist, bloger in opazovalec cerkvenega življenja Sandro Magister je že v prvih dneh vsepravoslavne sinode podal zelo ostro sodbo: „Kje sta Kristus in evangelij, je verjetno edino pravo vprašanje na koncu te žalostno smešne predstave.“ Namreč, krivdo, da sinoda ni imela večjega odmeva, gre pripisati duhovnim figuram v dolgih črnih oblačilih – možem, ki pravoslavje vodijo. „Žalostno smešna predstava“ je njihov izdelek.

logosinodaširšiZdaj, ko je sinode zares konec, se zdi Magistrova sodba vseeno preostra. Sinoda je resda bila na meji tega, da postane nezaslišan fiasko, a pravno in eklezialno gledano je zdržala. Njeni zaključni dokumenti so zavezujoči tudi za tiste patriarhate, ki so se zadnji hip odločili, da svojih predstavnikov na Kreto ne pošljejo. Sinaksa patriarhov (svet voditeljev avtokefalnih cerkva) je namreč sinodo sklicala in samo sinaksa bi jo lahko preklicala. Do česar pa ni prišlo.

V vlogi prvega negativca ruski patriarh

Vlogo prvega „negativca“ v zgodbi ima ruski patriarh. Najprej je zahteval, da se vsepravoslavna sinoda preloži na drug datum, nakar je tik pred zdajci odpovedal udeležbo ruske delegacije. Poleg Rusov so odpovedali še Bolgari, Gruzijci in starodavni antiohijski patriarhat.

Pomnimo, rusko pravoslavje je daleč največje in najvplivnejše. Razlogov za rusko blokado je več: od spopadov v Ukrajini do želje, da bi ruska cerkev kot največja (in s tem z največ realne odgovornosti) morala imeti vodilnejšo vlogo. Ni najbolj logično, da ima Rusija na sinodi le en glas. Rusi menijo, da bi na sinodo morali priti vsi pravoslavni škofje, pri glasovanju pa bi štel vsak njihov glas.

Ruski patriarh Kiril
Ruski patriarh Kiril

V ozadju je seveda zgodovinska tekma med moskovskim in carigrajskim patriarhatom. Carigrajski je v pravoslavju “prvi med enakimi”, toda odkar je Carigrad v turških rokah in Hagija Sofija spremenjena v mošejo, nima “realne” moči, ki bi se kazala v številu vernikov in v naslombi na nacijo oz. na državo. Moskovski pa združuje največ vernikov in pokriva ogromno teritorija. Poleg tega je v (pre)dobrih odnosih z mogočno rusko politiko.

Razpoke v pravoslavju in njih strateške posledice

Andrea Riccardi, ekumenski delavec in karizmatični voditelj Skupnosti sv. Egidija, opozarja, da so razlike med obema patriarhatoma še globlje – konceptualne. Medtem ko rusko pravoslavje vztraja v imperialni viziji krščanstva, kar godi Vladimirju Putinu, carigrajsko pravoslavje bolj prisega na univerzalizem in dialog, opaža Riccardi. Slednje je tudi razlog, da se carigrajski patriarh Bartolomej in rimski papež Frančišek tako dobro ujameta.

Ruski, bolgarski, gruzijski in antiohijski bojkot vsepravoslavne sinode kaže na resne razpoke na vzhodni cerkveni zgradbi. Neenotno pravoslavje ima strateške posledice:

  • odgovarja islamskemu fundamentalizmu;
  • krepi pozicijo Turčije;
  • dodatno slabi trpeče bližnjevzhodne kristjane;
  • je sokrivo za napetosti in spopade med samimi pravoslavnimi narodi;
  • škodi ekumenskim odnosom med krščanskim Vzhodom in Zahodom.

Zdrahe med avtokefalnimi pravoslavnimi Cerkvami na svoj način slabijo tudi papeža Frančiška, ki ne prikriva svojega občudovanja do pravoslavnega “sinodalnega modela” vodenja Cerkve.

Papež Frančišek in carigrajski patriah Bartolomej
Papež Frančišek in carigrajski patriah Bartolomej

Če ta model med samimi pravoslavci ne deluje, imajo nasprotniki papeža Frančiška argument več, da se zoperstavljajo njegovim težnjam po „decentralizaciji“ katolištva in po „deabsolutizaciji“ papeške vloge.

Pomebni sadovi: soočenje s sedanjim časom, ovrednotenje sinodalnosti, ekumenizem

Kakorkoli, vsepravoslavna sinoda se je zgodila in to ni malo. Zaradi neudeležbe nekaterih se je modro izognila kočljivim pravnim in liturgičnim vprašanjem. V slogu 2. vatikanskega koncila se je soočila z “veseljem in upanjem, z žalostjo in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih” (prim. Gaudium et spes 1).

Odprla se je aktualnim socialnim in okoljskim vprašanjem. Potrdila je sinodalno ekleziologijo in edinost avtokefalnih Cerkva. Slednje niso nekakšna „federacija“ nacionalnih Cerkva, pač pa tvorijo eno Kristusovo Cerkev, je poudarila. Prepomembna je dodatna zavezanost pravoslavja ekumenizmu, saj je še nedavno bilo slišati glasove nekaterih pravoslavnih “trdolinijašev”, da Rimskokatoliške Cerkve ne bi smeli imenovati “cerkev”.

Vam je bil članek všeč? Bi pogrešali spletni portal domovina.je, če ga konec leta ne bi bilo več? Donirajte za Domovino in nam omogočite neodvisno delovanje do junija 2017.

Akcijo smo podaljšali in zmanjšali cilj za 4.000 EUR, ki jih bomo za nemoteno delovanje morali zagotoviti iz drugih virov. Pomagajte nam do konca junija doseči cilj 21.000 EUR.
Domovina-majcka-predlog-igor-1

Podprite Domovino tukaj!

Ob donaciji vsaj 5 € mesečno (60+ € letno) vam podarimo majico Domovine.
                                                     (Akcija je podaljšana do 30. junija.)

 

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime