V obdobju, ko je zanimanje Slovencev osredotočeno na vremensko napoved za hrvaško obalo in kvečjemu še za temperaturo Jadranskega morja, je pri nas dokaj neopazno mimo oči javnosti zdrknila tema, ki vsaj posredno vpliva na to, koliko si nas bo v bodoče lepote Jadrana ogledovalo v živo in koliko zgolj na prospektih.
Samo največji info-fanatiki nismo spregledali novičke, da se je Slovenija po raziskavi mednarodne kadrovske agencije Manpower glede prožnosti trga dela znašla na 54. mestu med 75. državami, skupaj s Kostariko in tik za Nikaragvo.
Nekaj dni kasneje so nam mediji postregli z ogorčenimi odzivi sindikatov na nek vladni dokument z naslovom Dostojno delo, ki naj bi med drugim predvidel možnost prekinitve delovnega razmerja zaradi “porušenega zaupanja”.
“Tukaj sploh komentar ni potreben, ker o teh stvareh se pogovarjati je zavrženo,” je bruhal ogenj dežurni sindikalist ZSSS ter v naslednji sapi napovedal stavke in demonstracije.
Ob petkovem mednarodnem dnevu mladih so se oglasili še v sindikatu Mladi plus z oceno, da je položaj mladih na vseh področjih slabši od položaja odraslih, še posebej pri brezposelnosti. Opozorili so še, da so »mladi velikokrat prisiljeni v prekerno delo, delodajalci pa pri tem pogosto kršijo zakonodajo.«
Poglobitev v relacije med zgornjimi dejstvi pripelje do nekaterih spoznanj, ki jih v naši medijski realnosti praktično ni zaslediti.
Dinozavri še niso povsem izumrli
Prvo dejstvo je, da so slovenski sindikati, kar se tiče odnosa do razmer na trgu dela, obstali nekje v časih planskega gospodarstva s srede dvajsetega stoletja.
Medtem ko tisti, katere naj bi zastopali, svoje znanje in sposobnosti prodajajo na visokotehnološkem trgu informacijske družbe tretjega tisočletja z lastnimi zakonitostmi sodobnih delovnih razmerij, se sindikati obnašajo, kot da večino današnjih zaposlitev še vedno tvorijo socialistični industrijski konglomerati tipa Tam, Tomos in Mura.
Kot da bi spregledali, da so dinozavri relikt neke druge dobe in da je edini, na davkoplačevalskem denarju preživeli, podpovprečno učinkovita slovenska javna uprava.
Drugo dejstvo je, da sindikati s svojim ignoriranjem evolucijskih sprememb na trgu dela ter z razvojnimi blokadami, ki jih s svojo nesorazmerno močjo izvajajo, škodijo veliki večini (potencialno) delovno aktivnega prebivalstva, še posebej sposobnim in uspešnim delavcem ter mladim prvim iskalcem zaposlitve.
Na račun teh hrbet ščitijo izumirajoči manjšini zaposlenih za nedoločen čas, vajenih celotno delovno obdobje prevetriti v isti organizaciji ali delovnem mestu ter višek svoje ustvarjalnosti vlagati v domiselne načine postranskega krajšanja delovne rutine pri odštevanju let do upokojitve.
Boji naših sindikalnih voditeljev zato ponovadi nimajo nobene neposredne zveze z interesi delavstva ali pa jim celo škodijo. Denimo pri odganjanju tujih investitorjev, nasprotovanju privatizaciji ali pri blokadi zasebne iniciative v izobraževalnem sistemu.
Če ne delavcev, koga potem zastopajo?
Iz vsega zgornjega izhaja, da slovenski sindikati že dolgo niso več nosilci interesov delovnega ljudstva. Tega statusa jim z vse manjšo člansko participacijo in rednim izkazovanjem nezaupanja v javnomnenjskih anketah ter na terenu ljudstvo navsezadnje niti več ne priznava.
Prav zato preseneča njihova nesorazmerna moč, s katero v Sloveniji krčevito ohranjajo razvojni status quo in blokirajo potrebne reformne ukrepe.
A presenečenje zdrži le do spoznanja, da so tudi sindikati del omrežja v službi interesov stare (partijske) elite, katere tranzicijo v kapitalistični sistem najbolje opisuje izraz tovarišijski kapitalizem.
Boji naših sindikalnih voditeljev zato ponavadi nimajo nobene zveze z interesi delavstva ali pa jim celo škodijo. Denimo pri odganjanju tujih investitorjev, nasprotovanju privatizaciji ali pri onemogočanju zasebne iniciative v šolstvu in zdravstvu.
A vse to služi ohranjanju privilegijev in benefitov starih elit, predstavnike katerih je predsednik Borut Pahor svoj čas simpatično poimenoval za “strice iz ozadja.”
Namesto reševanja problema pri izvoru še več preganjanja in regulacije
H katerim ciljem bi sindikati, če bi jim v resnici šlo za delavca, (pridnega, sposobnega, marljivega …), morali stremeti, sem pred časom zapisal že v članku za tiskano Domovino.
Povedano na kratko so iskalci zaposlitve v Sloveniji ujeti v začaran krog neelastičnega trga dela, ki zaradi oteženega odpuščanja ne odpira novih rednih zaposlitev in zapira priložnosti mladim, sposobnim ljudem, da se izkažejo.
Odvod izzivom 21. stoletja neprilagojene delovne zakonodaje je zatekanje v prekerno delo, ki, na veliko jezo sindikatov, v obstoječih pogojih ustreza tako delodajalcem kot delojemalcem.
In namesto da bi se problem reševal pri izvoru – s prilagoditvijo kamenodobne delovne zakonodaje sodobnim zakonitostim trga dela – se pod diktatom sindikatov ohranja status quo, prilagoditve v obliki prekernega dela pa dodatno preganja in onemogoča.
Vse v dobrobit zaščitene priviligirane manjšine in na škodo sposobnih, ustvarjalnih, delovnih ljudi.
To so skorumpirani sindikati, ki so še vedno podružnica SZDL, odvisna od komande CK v ozadju.
“ki naj bi med drugim predvidel možnost prekinitve delovnega razmerja zaradi “porušenega zaupanja”.”
Še ena cvetka s katero bodo zabetonirali trg delovne sile. Kdo bo hotel zaposliti človeka, ki je prejšnjemu delodajalcu “porušil zaupanje”.
Naj omogočijo odpuščanje brez razloga in dosledno izplačevanje odpravnin glede na dobo pri aktualnem delodajalcu.
Naloga sindikatov je, da zagotovijo pošteno plačilo delavcem za opravljeno delo in da delodajalci zagotovijo dobre pogoje dela na delovnem mestu. Tako nenkako.
Sedaj pa poglejmo, kaj od tega zagotavljajo slovenski sidikati?
Sindikati mirno sprejamajo dejstvo, da je kar precej delavcev, ki s svojo redno plačo ne morejo preživeti, ne morejo poravnati vseh obveznosti, ki jih življnje terja, niti ne zaslužijo dovolj za prehrano. Takšni delavci dobivajo celo socialno pomoč. To ni normalno in sidnikati bi morala tukaj ostro nastopiti, pa očitno ne naredijo popolnoma nič. Še huje je to, da nizke plačekar lepemu številu upokojencev ne nudijo pokojnin, ki omogočajo preživetje. Zaradi tega, ker so pokojnine manjše od plač,je upokojencev s premajhnimi pokojninami znatno več, kot delavcev. Se pravi,država s svojim plačnim sistemom in pokojninskim sistemom ustvarja legalno reveže.To ni normalnoin tukaj bi morali delovati sindikati, da se razmere spremenijo. Pa sindikati ne bodo storili popolnoma nič,saj so del države ki takšno stanje omogoča, ga tolerira in priznava. S tem podpirajo delodajalce, ki jih imenujejo kapitaliste, s katerimo so zlizani, saj jim pasivnost sindikatov omogoča bajne zaslužke in dobičke med tem, ko skubijo delavce.
Sindikati bi morali skrbeti,da so zaslužki delavcev pravični.Vsem je znano,da so in še vedno določene strukture lastninijo državno premoženje tako, da najemajo bančne kredite, ki jih odplačujejo z dobički podjetij, ki jih lastninijo. Vaskemu šolarju je jasno,da so pri takšnem početju prizadeti delavci,saj morajo zaslužiti za svoje plače, davke in dajatve nato pa še za odplačevanje dagih kreditov. Tudi vodilnim sindikalistom je to jasno, pa ne naredijo popolnoma nič,da bi preprečili takšna početja, ali pa vsaj omilili tako,da bi delavci vseeno dobili zaslužene plače. Ni potrebno biti posebno bister, da ugotoviš,da vodlini sidnikalisti pravzaprav podpirajo takšna početja, saj izajajo iz istega gnezda, so isti, tako rekoč socialitična mafija.
No, to se dogaja v gospodarstvu.
V javnem sektorju, ki je v Sloveniji neverjetno razbohoten pa se srečujemo z drugačnimi nategi.
Tukaj se sidikati obnašajo, kot da je državni proračun vreča brez dna in da lahko financira vse, kar sinikalisti zahtevajo.
Tudi za javni sektor velja,da obstajajo razmerja med plačami in materilanimi stroški.
Znano je neko pravilo, ki je nekoč veljalo za obrtnike, da je cena izdelka polovica stroškov delovne sile, polovica pa cena materiala.
Vemo,da je javni sektor s pomočjo sindikatov to razmerje popolnoma porušil in deformiral,tako da danes predstavljajo stroški za plače že 80, ne malokrat pa še več %. Takšno razmerje se dosega zaradi tega, ker je v javnem sektorju znatno preveć zaposlenih in tako določeni uradi,agencije in organi spoh ne morejo opravljati svojega dela. Recimo, ponekod je tolikoinšepktorjev, da porabijo ves denar za plače in ogrevanje pisarn, da nimajo denarja, da bi na terenu izvajali inšpekcijski nadzor. Za sidikaliste pa je to popolnma normalno.
Še bolj drastično je stanje v šolstvu, zlasti osnovnem, kjer pride na dva do tri učence en zaposleni. Kljub takšnemu impozantnemu številu zaposlenih pa šole nimajo denarja za nabavo učil,za malice in redno vzdržavanje šolskih zgradb. Pri zaposlovanju novih in novih ljudi pa so šole radodarne in sindikalisti jih podpirajo do nezavesti. Kar poglejte si glavnega, Štruklja,ki zagotavja,da je kvaliteta pouka odvisan pred vsemod števila zaposlenih.
Potem je tukaj plačna uravnilovka, ki onemogoča sposobnejšim, produktivnejšim, prizadevnejšim napredovanja in poštenega plačilaza opravljeno delo.
Posledica tega je vseeplošno zabušavanje, tisti ambicioznejši, pa potem fušajo na debelo. Delajo še drugje, in opravljajo privatne posle. Tukaj se popolnoma izgubi kontrola in v Sloveniji nihče ne ve, kdo pije, kdo plača. Nepomembnži,povprečni strokovnjaki, tako naklepajo po tri, štiri plače, pa to nikogar ne moti. Množica lenuhov, ki ne naredijo nič in se držijo balkanskega pravila:” niko me ne može toliko malo plačati, koliko malo mogu ja raditi” hodi v službo in po plačo, ne naredijo pa nič. So zaščiteni, kot pande in jim nihče ne more nič. Na sindikatih pa jim nudijo podporo, saj so vsi takšni lenuhi žrtve mobinga.
O skoraj kriminalni djavnosti slovenskih sindikatov je možno navesti še naslednjo zgodbo:
Ko se je Murgelski komite odločil, da bo na silo združil vso slovensko trgovino podstreho “najboljšega sodesda”,je partijsko nalogo dodelil kosovcu Zoranu Jankovilču in ga podobno kot ostale partijske izvrševalce, komisarje, opremil z vsem potebnim. Omogočil mu je neomejen dostop do bančnega denarja, ki ga je lahko prečrpaval kar po telefonu. Zagotovil mu je neskončno hvalo in odobravanje v medijih, omogočil mu je vladanje s trdo roko in mu omogočil izbor zanesljive ekipe, ki je bila pokorna njemu in neskončno častila Muregeljski komite.
Končno pa mu je zagotovila popolno zvestobo parijskih sindikatov, ki so tolerirali vse zlorabe nad delavci, garači, ki so ustvarjali ektraprofite po dstreho najboljšega soseda. Seveda delavci, pred vsem dalvke, prodajalke, od teh profitov niso imeli popolnoma nič. Zanesljivo lahko trdim,da so bile in so še podplačane,primorane garati tudi ob nedeljah in praznikih,namesto dobičkov pa so primorane kupovati v domači hši, da ne bi preveč prigaranega denarja odteklo iz blgajne najboljšega soseda.
Komisar Zoki je tako lahko haral po najboljšem sosedu.Širil je mrežo marketov, supermerketov, ugonabljal kokurenco in jo izrival iz merže trgovin razsejanih po Sloveniji. Sam je gradil nove trgovine in ustvarjal za svoja podjetja super dobičke.
Doma je iz krajev, kjer velja rek: “pola sebi,pola šarcu daje” in tega se je komisar dosledno držal.
Pa se mu je kljub vsemu zgodila konkurenca. Od nekje se je prtepel neprijetni Francoz,Leclerc po imenu in postavil supermarket v Ljubljani. Ni vedel za lokalne običaje,ni vedle za vladavino Murgeljskega komiteja, ni vedel za privilegije, ki jih uživa komisar Zoki,zato je nastavil cene kakršne mu je dovoljevala kalkulacija. In te so bile znatno nižje od cen pri najboljšem sosedu,saj je velik izdatek, ki ga predstavljajo plače zaposlenh bil mnogo nižji kot v njegovi domovini Franciji. Delo je tam bolj cenjeno in delavcem ne kradejo plač komisarji, ki se ljubkovalno v Sloveniji imenujejo tudi tajkuni.
Takšna konkurenca komisarju Zokiju ni bila povšeči in odločil se je,da jo v kali zatre.
Naščuvalje sidikate, ki so pri Francozu nanadoma odkrili na stotine napak, šikaniranj in mobinga.Šli so celo tako daleč,da so našli tudi spolno izsiljevanje.
Francoz je pogruntal zakaj so sidikati besni in je kmalu višal cene, tako da ni več pretirano konkurenčen najboljšemu sosedu, hkrati pa je prilagodil plače svojim zaposlenim, plačam pri najboljšem sosedu.
Od takrat je mir.Leclerc ni več preteča konkurenca najboljšemu sosedu in sidnikati so odigrali vlogo, za katero jih uporablja Murgeljski komite. Ne ščitijo delavca in njegove pravice, tako kot bi to naj počeli v demokratčni družbi, ampak so pomožna vojska Murgeljskemu komiteju.
Če se bo na RTV ponovno pojavila oddaja Še pominte tovariši, bo opisana zgodba lahko postale ena izmed epizd nekoč priljubljene oddaje.