Kaj ima Deklina zgodba z zgodbo Evrope prihodnosti?

Milena Miklavčič
6

Ko se je začel širiti glas o prihodu serije Deklina zgodba tudi na slovenske TV ekrane, so bile moje prijateljice vzhičene in malo tudi privoščljive. Namreč: po izvolitvi Donalda Trumpa se je slišalo, da so mu želeli avtorji serije podkuriti pod ta zadnjo, saj so mu menda s prikazovanjem družbe totalnega nadzora, politike ustrahovanja, želje po podrejanju žensk, namigovali na njegovo despotsko, zelo nemogoče obnašanje tako na političnem odru kot sicer.

Logično, da sem bila firbčna, kaj od tega bi utegnilo bilo res. Malo za šalo, malo za res: kar se ves svet spotika ob Trumpa, in ga krivi tako za slabo vreme kot za prismojeno kosilo, mi je postal celo mičkeno simpatičen.

Vedela sem, da je bila knjiga z enakim naslovom napisana pred več kot tridesetimi leti, ko o Trumpu še ni bilo ne duha ne sluha. Omembe vreden je tudi podatek, da je pisateljica Margaret Atwood knjigo pisala v Berlinu sredi osemdesetih, ko je bil Berlinski zid še kako živ in ločevalen. Med tistim, kar se je dogajalo za tem zidom in med Trumpom pa zeva globok, globok prepad.

Deklina zgodba je grozljiva zgodba. Spremljamo usodo Offred (Elisabeth Moss), ki je zaposlena kot dekla pri poveljniku Fredu Waterfordu in pripada kasti žensk, prisiljenih v spolno podrejenost, ki predstavlja zadnji obupani poskus režima, da prebivalstvo ne bi izumrlo.

Totalitarna država, imenovana Gilead, me je že od prvega trenutka naprej močno spominjala na Vzhodno Nemčijo. Morda še bolj kot na Severno Korejo. Kulise dogajanja so malodane identične z mračnjaškimi in zatohlimi kulisami v filmu Življenje drugih (Das Leben der Anderen). Strah glavne junakinje Offred v mnogočem spominja na strah, ki so ga imeli vzhodni Nemci pred Službo notranje varnosti (Stasi), pred stotisoči odlično izurjenimi posamezniki, ki so imeli samo eno nalogo: skrbno nadzirati življenja drugih, najbolj pa življenja tistih, ki so razmišljali drugače.

Bog iz Dekline zgodbe in Bog, v imenu katerega so ljudje nekoč, pa niti ne tako daleč nazaj, umirali v Vzhodni Nemčiji, je v bistvu enak, malodane identičen: brez srca, brez upanja, da je v njem kaj človeškega.

Deklina zgodba je sicer futuristična, saj prikazuje, kako močno je deželo Gilead zaznamovala naraščajoča neplodnost in vedno večji verski radikalizem. Bog iz Dekline zgodbe in Bog, v imenu katerega so ljudje nekoč, pa niti ne tako daleč nazaj, umirali v Vzhodni Nemčiji, je v bistvu enak, malodane identičen: brez srca, brez upanja, da je v njem kaj človeškega.

Ženske, ki še lahko rodijo, režim ugrabi, jim nadene rdeča oblačila, nakar jih pošlje na domove visokih funkcionarjev, kjer postanejo maternice za razplod. Noben obred, zlasti ne tisti, povezan s spolnostjo, se ne odvije, ne da bi bil načrtovan do zadnjega koraka, geste ali izraza na obrazu.

Tudi asociacij, ki spominjajo na mučenje žensk v kakšni radikalizirani islamski državi, kjer morajo prenašati spolno suženjstvo, trpinčenje, pretepanje, posilstva in mladoletne nosečnosti, je v seriji nič koliko. Tam, kjer žensko kamenjajo, če si upa prijaviti posilstvo, je žrtev v podobni situaciji kot v Gileadu, kjer ji prav tako brez usmiljenja vzamejo življenje. Dekleta, ki jih brez usmiljenja poročijo z moškimi, ki ga do poroke niso niti videle, bodo v ženskih likih iz Dekline zgodbe prepoznale svoje sotrpinke.

Knjiga je bila pred več kot tridesetimi leti napisana kot apel proti predsodkom, proti rasizmu, seksizmu, nevednosti, prevari in neumnosti z željo, da se Gilead (V. Nemčija?) nikoli več ne zariše na zemljevidu kateregakoli dela tega sveta.

Kakšen apel nosi v sebi TV nadaljevanka z enakim naslovom?

Ob gledanju Dekline zgodbe, trenutno se na HBO vrtijo zgodbe že iz tretje sezone, je prav, če se gledalec zamisliti ob vsem, kar se trenutno dogaja tako pri nas kot drugod v Evropi.

”Gileadi” se lahko mimogrede ustvarijo tam, kjer državljani nočejo videti, kako se jim na pritlehen in zahrbten način in malodane neopazno krati osebna svoboda. V različnih državah po Evropi prihaja do posilstev, do fizičnega nasilja nad ženskami, do zapiranja žensk med štiri domače zidove. A se je razširil trend, da je govorjenje o takšnih stvareh sovražni govor. Tudi v Sloveniji prihaja do poskusov, ko bi tisti iz neotipljivega ozadja najraje ukinili svobodo govora. Vzeti državljanom to najsvetejše vodi v totalitarizem na Stasi način, pardon- na Gilead način.

Žal pa nam potrošniška družba, ki izdatno skrbi za pranje možganov, nudi toliko sladkih, a uničujočih bonbončkov, da se lahko le treznemu in razmišljujočemu človeku prikazuje lonec, v katerem se kuhajo žabe.

Tisti trenutek, ko človek ali družba, ki ji pripada, pogleda stran, ko pride do nasilja nad žensko, moškim ali otrokom, ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, tudi političnih, ne odreagiramo, kot bi morali, s svojo apatičnostjo pomagamo graditi Gilead. Če pa ob vsem gledanju vstran, ki se razrašča, pomislimo, da postaja tudi v Evropi neplodnost problem številka ena, pa sploh.


6 KOMENTARJI

  1. V Evropi bomo imeli hlapce in hlapčevo zgodbo. Zaradi kontracepcijskih tabletk so Evropski moški postali evnuhi in geji.
    Hlapci bodo pa hkrati tudi gospodarji, ki bodo izgledali takole https://novice.svet24.si/clanek/novice/svet/5cff4d1316011/milijarderi-v-dubrovniku-zavrnili-placilo-50000-evrov-visokega-racuna-in-koncali-na-policijski-postaji
    Tem bodo Evropske levičarje častilec pijače in jih vodile v posteljo. Desničarji bomo pa izumrli. Kontracepcijska tableta je bila izumljena v ZDA s ciljem totalne razgradnje Evrope. Tako gospodarske kot tudi moralne. Poglejte Kitajce kam jih je pripeljala politika enega otroka. Njegova demografska piramida je v obliki žare. Razmnoževanje ne gre niti Irancem in Japoncem, no Albancem in Izraelcem to dobro leži.
    Kitajska bo padla zaradi politike enega otroka. A Indija in Izrael bosta gospodarila svetu.

  2. Dober prispevek nam je pripravila spoštovana Milena.

    Dodala bi le, da mogoče niso naši na RTV mislila na Trumpa, ampak na našega Jankoviča, ki je tudi zahteval spolne usluge ženske, ki ji ji obljubil zaposlitev.
    Tudi Tito, ki ga nekateri nosijo na majicah, je med NOB, vedno imel v svojem bunkarju PRILEŽNICO, da si je tešil potrebe. Pravijo, da so mu tudi Jovanko pripeljali in je morala (30 let mlajša), igrati ugledno ženo.

    DEKLINA ZGODBA JE RES ŽALOSTNA, ker prikaže, kako so izrabljali sužnje za rojevanje otrok. Toda danes se tudi godi nekaj podobnega, pri nadomestnem materinstvu. Namreč premožni moški v dogovoru z REVNIMI ženskami, katerim plačajo, da se oplodijo z njihovim semenom. Po porodu pa moraju temu moškemu predati otroka. Sicer res nekaj zaslužijo, toda duševne RANE, mislim, da so hude.

    • Tista priležnica ni bila Jovanka temveč neka Davorjanka oz. s partizanskim imenom Zdenka. Z njo ga je ****, ko je še njegova zakonita žena Hertha Haas prvi del vojna ždela v ustaškem zaporu, dokler je niso ob menjavi vojnih ujetnikov izpustili, Tita je znova srečala tik pred znamenitim zasedanjem v Jajcu, hitro je dojela, kako stvari stojijo, in zahtevala, da ji pustijo oditi iz Jajca skupaj s slovensko delegacijo. Tito ji je najprej kakor ugodil, ampak je Slovencem naročil, naj odidejo že sredi noči, ko je še spala, ampak ko se je zjutraj zbudila in dojela prevaro, je zagnala tipičen “babji kraval”, nakar je “druže Stari” vendarle popustil in za Slovenci poslal sporočilo, naj jo počakajo. Nadalje je seveda ostal z Zdenko, ki pa je kmalu po koncu vojne umrla za tuberkulozo. Menda je Tita ta izguba zelo prizadela, pa pri skoraj 60. mu jasno tudi ni bilo več do letanja za kiklami, tako so ga šele drugi prepričali, da bi morda potreboval prvo damo in mu v ta namen našli Jovanko.

  3. Deklina zgodba je najhujša vrsta more kjer so ženske popolnoma brez pravic in jih lahko vsak moški posili. Ostali moški pa čakajo da pridejo na vrsto da jo lahko tudi oni po silijo. Ženske so pa oblečene tako da kažejo spolne organe

  4. Milena Miklavčič se loteva zanimivih tem,da opozoraja na probleme,bodisi v Sloveniji ali širše.Dejstvo,ki ga je težko zanikati, je evropska dekadenca,degeneracija.Razpadanje se kaže z več obrazi.Od “migrantov”,LGBT,”ženska emancipacija”, vprašanje spolov,omejevanje svobode govora z izmišljevanjem sovražnega govora,antife,uporabljanje dobrega za prodor slabega,prikrito suženjstvo,potrošništvo,pohlep-napuh,brezciljni(!?) kvazi neoliberalizem,ob vse več informacijah-vse več neznanja/nevednosti,prikriti totalitarizmi,vse več “izrojenosti” na vseh področjih,množične “odvisnosti”,propadanje vrednotnih sistemov ,moralna iztirjenja,namerna prikrivanja,namerno neobveščanje…
    Vse te metode,načine,oblike poznamo iz preteklih časov,zgodovine,vendar ne v taki širini,množini,gostoti,intenzivnosti,prikrivanju in prepletu.
    Milena Miklavčič obravnava zanimivo temo na podlagi serije-knjige,ki je postavljena v “prihodnost”.Imela pa naj bi “temelj” v V.Nemčiji. Posamezne “elemente” lahko hitro najdemo povsod,kar ni niti presenečenje.Bolj zanimivo pa bi bilo,ko bi se spretni pisci “upali” poglobiti v “primer socialistične Jugoslavije”.V “bratstvo in enotnost”,v neizmerno “ljubezen” ,ki je v devetdesetih letih “eksplodirala v jugoslovanski apokalipsi”,v vse tiste “ljubeče odklone”,ki se še danes “zavijajo v celofan”,da ja ljudje ne bodo zvedeli in razumeli,kaj se je v resnici dogajalo.
    V mnogočem je tudi “jugoslovanska zgodba” “povezana” z “Deklino zgodbo”.Razlike so,največja pa je “skrivanje” “jugoslovanske zgodbe”.Pod pojmom “skrivanje” razumem neodkrivanje najbolj občutljivih tajn “jugoslovanske preteklosti” najširšim množicam,ljudstvu. In vse to odvračanje se zvito skrije pod pojem : že spet brskajo po preteklosti,namesto,da bi se osredotočili na prihodnost.
    Dokler ljudstvo ne ponotranji preteklosti,bo vedno znova in znova ponavljalo napake v še hujši obliki in z “istimi ljudmi” ( dediči !!). “Dedičem” gre praviloma vedno na roko ljudstvo,ki še vedno močno čuti posledice indoktrinacije in strahu. Z uporabo črednega nagona preprečujejo “katarzo” družbe.
    V EU situacija ni “briljantna”,vendar zaznavajo,da je v Sloveniji še slabše.In teh “evropskih signalov” naša družba ne zaznava v pravi obliki,ker jo “dediči” s pomočjo medijev pridno kvarijo.
    Prepričan sem,da bodo “dediči” znali “izkvariti” tudi “Deklino zgodbo” in koristiti sebi v prid !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime