(Jugo)nostalgija

Milena Miklavčič
Vir: Shutterstock

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi. 

Žalostno je, da zgodovinski spomin tudi zato stoji na trhlih nogah. Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo. 

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? Pa o razlogih za gastarbajterstvo? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije.  

Hm, kaj pa, če so nostalgiki, meni nič, tebi nič, brez kritičnega razmišljanja zgolj ponotranjili filme o Neretvi in Ne joči, Peter? 

(Ne)čistoča 

Nobena skrivnost ni, da so v tistih idealiziranih časih miši in podgane predstavljale veliko nevarnost in tudi nadlogo za zdravje. Gospa, ki se je enkrat okoli leta 1995 upokojila, je pogosto pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo mirne duše – brez slabe vesti – potem tudi prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora. Moški – tudi nekatere ženske – so kadili, pogosto umivanje rok marsikje ni bilo v navadi ...  

Doma je bilo pač tako: kakor si si postal, tako si ležal. Ponekod se je za čistočo v kuhinji skrbelo bolj, drugje manj ali nič. Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Takšna hrana je pomagala, da se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. 

Šolarji so še vrsto let po osvoboditvi malico nosili od doma, delavska raja prav tako. Priljubljen je bil »Franck kufe«, v katerega so nadrobili kos kruha. Včasih so si kupili kakšno pasjo radost. Če sploh.  

Je pa res, da so že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem. 

Pri sedemnajstih brez zob 

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak je deloval tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar.  

Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu.  

»Nekoč mi je hlapec z umazanimi kleščami izruval boleč zob, prišlo je do zastrupitve in malo je manjkalo, pa bi umrla. Oteklina se je namreč razširila na vso glavo, zdravnik v Idriji mi je dejal, da sem imela srečo, da se mi niso možgani utopili v gnoju,« je pripovedovala ena od sogovornic. 

Jedača povojnih generacij 

Kruh je bil v vsakem primeru dragocena svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano.  

Ded ni nikoli jedel svežih jabolk, govoril je, da nima tako dobrega črevesja, da bi ga uničeval z njimi. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke.  

Vir foto: Pixabay

Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja.  

Sogovorniki so mi povedali, da je bil izkupiček od prodanih jajc še v 80. letih včasih edini zaslužek nezaposlenih podeželskih žensk.  

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  

Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«.  

Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. 

Pesticidi in težke kovine 

Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav.  

V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi dokazov o škodljivih vplivih na zdravje in okolje. Na primer DDT, ki so ga prepovedali v 70. letih zaradi toksičnosti in kopičenja v telesu. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat (E211), ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine. 

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami (svinec, kadmij, živo srebro), tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov. 

Pljuvalniki 

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Kakšni mastni, zeleni pljunki, ki so viseli po robovih, so bili prej pravilo kot izjema. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce.  

Skratka … 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane, hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti. 

»Dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti. 

(D187, 45-46)

Izbrano za naročnike
Iz Ljubljane z ljubeznijo
Branje kot navada in razvada
Andrej Lokar: »Če hočemo nastopati kot polnopravna polis, moramo najprej vrniti dostojanstvo politiki«
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

jersey city, spomenik katyn
Katin kot simbol okrutnosti in zlaganosti komunističnega režima
  • 15. 03. 2025
pica, jed, hrana, prehrana
Pica iz ponve
  • 01. 02. 2025
pavle ravnohrib
Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«
  • 07. 02. 2025