Je smiselno omejiti število županskih mandatov?

Privzeta profilna slika
Gostujoči avtor
Vir foto: Facebook profili županov


V dneh po lokalnih volitvah, katerih prvi krog je potekal 20. novembra, se v slovenskih medijih obuja stara razprava glede omejitve števila (zaporednih) mandatov slovenskih županj in županov. Motivacija za tovrstno razpravo je gotovo vnovičen poraz slovenskih političnih strank tako na županskih volitvah kot tudi volitvah v občinske svete, saj je že pred drugim krogom jasno, da bo najmanj 128 (najbrž pa realno med 135 in 140) županj in županov vsaj formalno nestrankarskih, s čimer bo podrt rekord z lokalnih volitev 2018, ko je bilo takih 123.

Namesto da bi se politične stranke vprašale, zakaj iz lokalnih volitev v lokalne volitve njihovi kandidati dobivajo manj glasov, se nekatere – še posebej to velja za stranke trenutne vladajoče koalicije, ki so v prvem krogu skupaj dobile zgolj 11 županov – zatekajo k razmišljanjem o tem, kako z zaostrovanjem volilnih pravil zaustaviti nestrankarske liste in kandidate, če jih že na voliščih ne morejo.

Zato je smiselno pogledati, kateri so najbolj izpostavljeni argumenti proti omejevanju županskih mandatov.

Prvič, mandatov ni prav smiselno omejevati zaradi časovne omejitve, saj mandat slovenskega župana traja zgolj štiri leta, zlasti večji projekti v občinah pa potrebujejo vsaj dva mandata od ideje, pridobitve vse potrebne dokumentacije in dovoljenj ter pridobitve finančnih sredstev pa do zaključka projekta. V redkih državah, kjer se omejuje mandate županov na največ dva ali tri zaporedne, so zato trajanje mandata povečali na pet, šest ali celo osem let.

Drugič, če si želimo priznati ali ne, imamo težave s pridobivanjem kandidatov, saj smo imeli na nedavnih lokalnih volitvah kar v 51 občinah enega samega županskega kandidata, prvič od osamosvojitve pa imamo v kar štirih občinah naknadne volitve, saj ni bilo v posamezni volilni enoti niti enega samega kandidata za člana občinskega sveta. Najbrž lahko samo najbolj naivni verjamejo, da bi omejevanje mandatov glede tega pomagalo.

Tretjič, omejevanje števila mandatov in uvajanje prepovedi kandidiranja določenim posameznikom je v nasprotju s temeljnimi demokratičnimi načeli, poleg tega pa so volivci tisti, ki odločajo, koga bi radi imeli za svojega predstavnika. In če je ta oseba župan, ki je občino vodil že (kar) nekaj let, v tem ne vidim zadržkov, če imajo volivci na volitvah izbiro, da kljub alternativam na vsakih lokalnih volitvah posebej zaupajo svoje glasove dosedanjemu uspešnemu županu in ga s tem (ponovno) izvolijo.

Četrtič, sistem omejitve mandatov bi skoraj gotovo vzpostavil tako imenovane »župane iz ozadja« oz. »slamnate župane«, kjer bi v danem trenutku aktualni župan mentoriral prihodnjega župana, ki bi ga formalno zamenjal na županski funkciji. Takšen sistem, kjer bi občino de facto vodil prejšnji župan iz sence, še posebej, če bi bil imenovan za (poklicnega) podžupana, bi bil izjemno škodljiv, saj bi se – trenutno relativno transparentno – vodenje občin lahko spreobrnilo v zgodbe o političnem botrstvu in izmikanju odgovornosti, kar bi zagotovo povzročilo porušenje rušenje zaupanja volivcev (tudi) v sistem lokalne samouprave.
Raje kot o omejitvi mandatov bi morali začeti razmišljati o tem, kako narediti politične funkcije bolj privlačne.

Petič, v primeru, da se nacionalna politika kdaj odloči za omejitev števila mandatov županom, zakaj bi tovrstna omejitev ne veljala tudi za vse ostale izvoljene (morda pa tudi imenovane?) politične funkcionarje, torej najmanj tudi za občinske svetnike in poslance državnega zbora? Upam si napovedati, da bi se nam sistem kandidiranja na različne funkcije v tem primeru sesul v največ desetletju in bi prišli v situacijo, ko bi neprenehoma ponavljali različne volitve zaradi manjka kandidatov, s tem pa bi v temelju ogrozili tudi sam demokratični sistem.

In šestič, tudi mednarodne analize (recimo tista Beneške komisije iz leta 2019) kažejo, da omejitev županskih mandatov ni prinesla pozitivnega premika, ampak ravno nasprotno, močno poslabšala situacijo, saj so se izkušnje zamenjale z neizkušenostjo, s tem pa se je zmanjšala kvaliteta odločitev na lokalni ravni. Poleg tega pa je analiza pokazala, da so odhajajoči župani – v vedenju, da itak ne morejo več kandidirati – zelo malomarno ravnali z javnimi sredstvi in prihajajočim županom povzročili nemalo težav.

Zaradi vsakega od navedenih razlogov, ali vsaj vseh skupaj, velja ideje o omejevanju števila zaporednih mandatov zavrniti in raje začeti razmišljati o tem, kako narediti politične funkcije bolj privlačne, da se bo vsaj upadanje števila kandidatov na različnih volitvah, čemur smo priča v zadnjem letu, zaustavilo.

Avtor gostujočega komentarja je redni profesor politologije na Fakulteti za družbene vede dr. Miro Haček
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ko sočutnim zastane dih
  • 23. 05. 2025
Vir: Gov.si
Pr' Poklukar
  • 22. 05. 2025
klemen bostjancic
Bliže kot so volitve, več je Potemkinovih vasi
  • 21. 05. 2025