V zadnjih letih se v Sloveniji močno promovira način politične participacije občanov preko tako imenovanega participativnega proračuna – občine naj bi nek del proračunskih sredstev zagotovile za to, da z njimi občani upravljajo neposredno, za konkretne projekte, ki jih predlagajo sami.
Kot najvišjo obliko demokracije ga forsirajo tudi nekatere nevladne organizacije, denimo znani levo-aktivistični zavod Danes je nov dan, ki pa ima zadaj tudi čisto poslovni interes, saj občinam prodaja storitev za njegovo izvedbo.
Raziskali smo različne prakse participativnega proračuna v Sloveniji, preverili, kakšne koristi imajo od tega občani in kje se skrivajo pasti, ter kaj imajo od tega njegovi najglasnejši javni zagovorniki.
Izvor
Leta 1988 je prvi participativni proračun uvedlo mesto Porto Alegre na jugu Brazilije. S tem so mestne oblasti po koncu vojaške diktature poskusile pridobiti politično priljubljenost in meščane vključiti v aktivnosti priprave mestnega proračuna. Prebivalci posameznih četrti so dajali predloge in nato glasovali, za katere investicijske projekte naj se porabi mestni denar.
Popularnost takšnega koncepta odločanja se je po svetu in še posebej Južni Ameriki razširila po tem, ko je Porto Alegre leta 2001 gostil Svetovni socialni forum. V Evropi se je koncept razširil v zadnjih desetih letih. Danes participativni proračun v različnih oblikah izvaja več kot 3000 mest in občin. Po podatkih Inštituta Danes je nov dan tudi 24 slovenskih.
Gre za proces odločanja, po katerem o porabi dela proračunskih sredstev neposredno odločajo občanke in občani, po sledečem, ponavljajočem se postopku:
- Pregled preteklega procesa: Analiza izpeljanih projektov prejšnjega participativnega proračuna, pogovor o potrebah in načrtih (in predstavitev procesa, če se izvaja prvič)
- Zbiranje predlogov: Konkretne predloge glede na v naprej znane kriterije predlagajo občani
- Pregled izvedljivosti: Odgovorni pregledajo, ali so podani predlogi izvedljivi, legalni in v skladu z namenom proračuna.
- Glasovanje: Občani glasujejo o vseh izvedljivih projektih
- Izvedba: Projekte z največ glasovi občina nato uvrsti v proračun in jih v danem roku realizira
Ključne prednosti tega postopka so krepitev politične participacije občanov, saj so aktivneje vključeni v delovanje občine, večja transparentnost porabe javnega denarja, v nekaterih primerih pa tudi večja učinkovitost. Mnoge občine poročajo tudi o večji povezanosti občanov, saj jih participativni proračun sili v sodelovanje.
A projekt ima tudi svoje pasti, saj v nekaterih primerih participativni proračun lahko predstavlja drobljenje proračuna na zelo majhne projekte. Problem se pojavi tudi, ko v lokalni skupnosti ni dovolj interesa za sodelovanje in ker gre v glavnem za izrazito kratkoročne projekte. Nekatera mesta so prav zaradi teh razlogov (običajno sicer tudi v primeru potrebe po krčenju sredstev) tak način delovanja tudi že opustila.
Slovenske občine običajno za participativni proračun namenijo 0,5-3% proračuna
Prvi so v Sloveniji participativni proračun po vseh načelih njegovega izvajanja uvedli v Mariboru leta 2013. Precejšen porast je zaznan predvsem v aktualnem mandatu, ko so nekatere nevladne organizacije, najbolj očitno zavod Danes je nov dan, že v predvolilni kampanji na županske kandidate izvajali javni pritisk, da participativni proračun vključijo v svoj predvolilni program oz. ga po izvolitvi začnejo izvajati v svojih občinah.
Slovenske občine participativnim proračunom namenijo med 0,5 in 3% letnega proračuna občine, kar v praksi pomeni slabega pol milijona evrov v Kopru, četrt milijona evrov letno v Mariboru, 210.000 evrov v Ajdovščini, 120.000 evrov v Komnu, 65.000 evrov v Bohinju, 50.000 evrov v Logatcu in 30.000 evrov v Sveti trojici v Slovenskih goricah.
Posamezen projekt v večini občin, kjer izvajajo participativni proračun, lahko pridobi do 15.000 evrov, v Kopru denimo 20.000, v Ajdovščini pa tudi do 25.000 evrov. So pa tudi občine, kjer se lahko prijavljajo zgolj manjši projekti, denimo v Komnu omogočajo pridobitev do 6.000 evrov, v Logatcu do 5.000 evrov, v Sveti Trojici pa vsaka krajevna skupnost razpolaga s 4.286 evri v okviru participativnega proračuna.
Razlike v izvedbah
Tudi v načinu izvedbe je opaziti različne pristope. Nekatere občine izvajajo projekte in glasovanja o njih za celotne občine, druge na ravni krajevnih skupnosti. Nekatere občine, denimo Ajdovščina in Komen, imajo tudi poseben mladinski participativni proračun, kjer projekte predlagajo in glasuje le mladi med v starosti med 15 in 29 let. Za mladinske projekte občini Ajdovščina in Komen denimo namenita po 10.000 evrov.
Razlike so tudi v izvedbi glasovanja. Nekatere občine se v ta namen poslužujejo spletnih orodij, druge klasičnega glasovanja. Pri izvedbi glasovanja pa se pojavljajo dileme, kako zagotoviti, da vsakdo glasuje le enkrat in hkrati, da se ne ve, kako je kdo glasoval.
Občine tukaj delajo različne kompromise. V Ajdovščini glasovanje izvedejo enako kot lokalne volitve, z volilno komisijo in volilnim imenikom. Nekatere občine, denimo Semič, Brežice in Šentilj od občanov zahtevajo, da na glasovnico zapišejo svoje osebne podatke in integriteto ugotavljajo uslužbenci občinske uprave, ki štejejo glasove. Njim je tako tudi vidno, kdo je podprl kateri projekt.
Spletno glasovanje običajno predvideva registracijo z EMŠO številko, ki je nato tudi shranjena v bazi. V zavodu Danes je nov dan zagotavljajo, da do teh podatkov ne dostopa nihče. V spletno aplikacijo vnesejo tudi fizične glasovnice, na katere so občani zapisali EMŠO številke. Tak pristop uporabljajo v Kopru, Novi Gorici in Mariboru.
Razlike so tudi v obliki glasovnice. Po nekod lahko občan izbere en ali dva konkretna projekta, drugje pa lahko glasuje za košarico projektov, ki skupaj ne presežejo določene vsote.
Kaj so občine naredile s participativnimi proračuni?
Udeležba se razlikuje od občine do občine. V nekaterih, denimo Bohinju in Semiču, je svoj glas oddala približno četrtina občanov, V Brežicah, Ajdovščini in Komnu približno petina, nižja pa je bila volilna udeležba v Kopru (10%), Logatcu (3,5%) in v Mariboru (2%).
Projekti se običajno nanašajo na manjše ureditvene posege v lokalnem okolju. Gre denimo za postavitev trim steze, fitnesa na prostem, otroških igrišč, skate-parka, kolesarskega poligona. Potem so tukaj urejanje javnega prostora, kot je postavitev javne razsvetljave, urejanje parkirišč, pešpoti, asfaltiranje makadamskih cest. Najdemo tudi ne-infrastrukturne projekte, kot je denimo financiranje poletnega varstva in digitalizacija arheološkega najdišča.
Konkretni majhni projekti – blagoslov in prekletstvo participativnega proračuna
V praksi gre v splošnem za projekte manjše vrednosti. Po eni strani sicer konkretna izboljšava življenjskega okolja ljudi motivira k večji participaciji, po drugi strani pa je tak način deljenja sredstev tudi problematičen, saj gre za zelo majhne projekte, večjih problemov od postavitve ekološkega otoka in nekaj svetilk na tak način ni mogoče implementirati.
Ker se občani pogosto srečujejo s problemi, ki zneske nekaj tisoč evrov močno presegajo, je denimo župan Ilirske Bistrice Emil Rojc participativnemu proračunu nenaklonjen. Prepričan je, da gre zgolj za birokratski postopek. Sam rešitev vidi v redni komunikaciji z lokalnimi skupnostmi in srečevanjem z občani, njihove potrebe pa po zmožnostih občine vključi v celoten proračun.
Podobnega mnenja so tudi v Ljubljani, kjer participativnega proračuna ne izvajajo, sodelujejo pa s četrtnimi skupnostmi pri pripravi celotnega proračuna.
Potem pa je tukaj še vprašanje stroška izvedbe. Demokracija namreč tudi stane. Večina občin, ki participativni proračun izvajajo, aktivnosti vodi sama, zato stroškov v zvezi s tem ne beležijo. V nekaterih primerih pa aktivnosti vodijo zunanje nevladne organizacije.
Za izvedbo aktivnosti enega dvoletnega cikla je denimo občina Ajdovščina zavodu Nefiks plačala 15.000 evrov. V ta znesek je vključena celostna podpora, torej tudi izvedba delavnic, tiskanje letakov, oblikovanje, štetje glasovnic, vsa tehnična in strokovna podpora.
V Mariboru pri izvedbi pomagata zavod PIP in Fundacija Prizma, ki aktivnosti participativnega proračuna vodita v okviru regijskega stičišča NVO Podravja oz. projekta +Resilient. Konkretno s participativnim proračunom tako niso imeli stroškov, sta pa obe organizaciji financirani tudi iz javnih sredstev (tudi za druge programe). Zavod PIP prejme letno okrog 27.000 evrov, Pri Fundaciji Prizma pa številke nihajo iz leta v leto, med 0 in 90.000 evrov na letni ravni.
Participativni proračun – možnost za zaslužek NVO?
V Kopru aktivnosti v zvezi s participativnim proračunom izvaja zavod Danes je nov dan, ki aktivnosti v zvezi s tem izvaja tudi v občinah Nova Gorica in Hrpelje-Kozina. V Kopru so sodelovali tudi z društvom Pina. V dveh letih so v Kopru Zavodu Danes je nov dan plačali 13.639 evrov, društvu Pina pa lani 4.190 evrov.
Zavod Danes je nov dan je širši javnosti bolj poznan predvsem po aktivizmu njegovih vidnih članov. Najbolj izpostavljen obraz zavoda je Filip Dobranić – Muki, znani protestnik proti sovraštvu in diktaturi Janševe vlade, ki je bil na ulicah še preden je ta sploh prisegla.
V zavodu DNJD so pripravili tudi nedavni projekt Maršal Twito, kjer štejejo in analizirajo dnevno aktivnost predsednika vlade Janše na Twitterju, obenem pa so soustanovitelji Pravne mreže za varstvo demokracije, ustanovljene v pomoč pravdanja kršiteljev vladnih predpisov proti državi na sodiščih.
Aplikacija Consul, ki so jo za potrebe participativnega proračuna prevedli v DJND, je kot zagotavljajo odprtokodna programska oprema, ki je dostopna vsakomur. Občinam pa ponujajo namestitev, implementacijo in morebitne prilagoditve, če same nimajo ustreznih tehnoloških kapacitet in podporo. Cena je odvisna od občine.
Poleg že omenjenega Kopra, so njihove storitve naročili tudi v Novi Gorici, kjer so odšteli 6.588 evrov in občini Hrpelje-Kozina, kjer so plačali 8.594 evrov.
Čeprav ne gre za zelo velike zneske, v primerjavi z izvedbo prek občinske uprave to še vedno lahko pomeni vrednost enega konkretno izvedenega projekta, zato je pomembno, da je v teh primerih storitev res odražena v boljši storitvi za občane, kar pa glede na udeležbo ni nujno zagotovljeno.
Glede na videno lahko rečemo, da je, v kolikor je izveden kakovostno in dvigne participacijo občanov, participativni proračun lahko pomeni doprinos k občini. A je pomembno, da je kakovostno izveden in tudi, da za njegovo izvedbo ne porabimo preveč sredstev, ki bi jih sicer lahko namenili za projekte, ki jim je v resnici namenjen.
Ponujanje izvedbe in možnost zaslužka za nevladne organizacije s potrebnim znanjem, kot je Danes je nov dan, je povsem legitimna. Na njihovo aktivnost pa vendarle nekoliko negativno luč meče dejstvo, da pri Danes je nov dan javni pritisk na politike vršijo v imenu najvišjih standardov demokracije, čeprav je v ozadju širši javnosti in verjetno tudi samim političnim kandidatom nepoznan njihov povsem poslovni interes.
Nam gre torej za demokracijo, za denar ali za oboje? Pošteno je to odkrito in javno povedati.
S tem ko ste napisali kdo je za gibanjem Danes je nov dan ste idejo, ki je v osnovi dobra za demokracijo, z idejami lahko participirajo vsi občani in krajeven skupnosti , razvrednotili.
Mulec Dobranić je proti JJ zato je jasno, da ne more dati dobrih predlogov.
V resnici je glavni problem, participativinih proračunov, da se razpisujejo zelo nizki zneski ob dejansko kar obsežni birokraciji.
Vem za konkreten primer ko en zaselk (30 hiš z 90 prebivalci) ni imel ustreznega dostopa in za ureditev tega vprašanja ni bilo razumevanja in denarja niti na nivoju občine kot tudi KS.
Participatvni proračun jim je omogočil, da so dobili vsaj projekte ceste torej osnovo, da lahko naprej iščejo denar za izvedbo.
Peter – sam sem ideji participativnega proračuna naklonjen. So pa vprašanja stroškov izvedbe pomembna in o tem se v javnosti ne govori, tako da pohvale Domovini, da je to izpostavila. Nič se ne naredi samo in morebitno služenje političnih NVO-jev je lahko problem, ko volivci ocenjujejo delo lokalne oblasti.
Drugo vprašanje se tiče časa izvedbe posvetovanj. Lahko izvedeš med mandatom, če pa občina participativni proračun ponotranji lahko mogoče tudi ob vsakih volitvah? Je pa res, da je pri temu tako, da če ena občinska garnitura participativni proračun izpelje potratno, ga lahko naslednja takoj ukine.
Peter – kot ste na Vašem specifičnem primeru omenili je dodatno vprašanje, zakaj na nivoju KS ni bilo razumevanja in ali morda nimamo tu že na nivoju KS-jev nek nivo, ki je res najbolj blizu občanom, najbolj participativen in morda tudi kritično finančno podhranjen???
Še zanimivo vprašanje uredništva za finančno nepismene:
”Nam gre torej za demokracijo, za denar ali za oboje? Pošteno je to odkrito in javno povedati.”
Čeprav nihče ne dela zastonj kot vidimo niti nevladne organizacije Slovenci vidimo dejstvo, da gre za denar kot nekaj negativnega (socialistična vzgoja pač). Zelo cenim dr. Zupančiča kot misleca, a v uvodu v pogovor o družbeni stvarnosti je kot ključni problem družbe izpostavil, da je vse podvrženo denarju.
Ker je pravnik mu odpuščam ampak ali je kdo, ki v družbenem sistemu v katerem denar ni samo glavna vrednota ampak tudi plačilno in menjalno sredstvo lahko sploh preživi brez denarja. Izgleda kot, da naši Ministri, ki se zavzemajo za demokracijo delajo zastonj.
Sodeloval sem s skupino poslancev pri razvoju ideje zadružništva, vsi so imeli odlične plače. V skupini sem kot podjetnik edini moral delati še kaj drugega da sem dobil plačo.
Projekt smo pripeljali skoraj do konca vključno s prevodi in analizami praks v drugih državah zlasti Španiji, Finski, Danski in Italiji. Glej ga zlomka prišle so volitve in nobeden od sodelujočih poslancev ni bil več izvoljen. Čeprav so dobivali odlična nadomestila, ko sem predlagal da nadaljujemo ”pro bono” v korist ljudi nihče ni imel več časa za demokracijo .
Vprašanje za kaj gre v politiki je torej nesmiselno.
Rokc hvala ker mi odpiraš teme. Pravilen odgovor pa si podal kar sam. Že občine nimajo dovolj denarja niti za izvajanje nujnih nalog, kaj šele KS, ki imajo denarja le za znamke in morebitno pošto. Na državnem nivoju pa se dobesedno razsipa z denarjem, poglejmo samo najbolj odmevne primere velikih investicij. Če bi država racionalno gospodarila bi bilo že ob enakih davkih bilo več denarja za lokalne skupnosti in KS, ki so prva stopnica demokratičnega odločanja od spodaj.
Kot je zapisal župan Rojc, je rešitev v redni komunikaciji z lokalnimi skupnostmi in srečevanjem z občani, izpostavljene potrebe pa naj bodo vključene v celoten proračun.
V resnici je participativni proračun krinka – nadomestilo za neupoštevanje predlogov krajanov in plačevanje izbranih del prijateljskih ponudnikov.
Primer Nove Gorice : Krajani nekega kareja so pisno zahtevali od župana zmanjšanje problema premajhnega števila parkirnih mest, zaradi česar prihaja do masovnega parkiranja na urejenih zelenicah, ob oknih stanovanj, na interventnih poteh, zaprti so dohodi pešcev, koles in otroških vozičkov od bloka do peš poti in kolesarskih poti,….Pisne zahteve za nujne ukrepe je župan dobil od stanovalcev, od Krajevne skupnosti Nova Gorica in od Doma kot upravljalca blokov že pred dvema letoma, a ni bil sposoben niti poslati pisnega odgovora , kaj šele kaj ukreniti .