Intervjuji s Pahorjem, Janšo in opozicijo na TV Slovenija nakazali, kaj gre pričakovati v supervolilnem letu

Zajem slike arhiv MMC RTV - pogovor s predsednikom, pogovor s predsednikom vlade, pogovor z opozicijo

Slovenska nacionalna radiotelevizija nas je v preteklih treh dneh vse državljane prijetno praznično presenetila s tremi intervjuji, ki so za glavne politične akterje ena izmed zadnjih priložnosti za javno predstavitev pred vrtincem predvolilnih soočenj. In če je bil intervju s predsednikom Pahorjem na nek način začetek njegovega slovesa od aktivne politike, sta bila ostala dva intervjuja uvod v eno izmed najbolj razgretih volilnih tekem v slovenski parlamentarni zgodovini.

In ravno iz tega vidika je bilo zanimivo spremljati, kako daleč od politične sredine smo v zadnjem desetletju v Sloveniji padli, kako bi Slovenija preteklega desetletja mogoče bila povsem drugačna in kako se morda kljub vsemu kaže majhno upanje, da državo vrnemo na pot, iz katere je skrenila po letu 2008.

Pahor ostal mož beseda

Predsednik države Borut Pahor je v enem izmed svojih zadnjih intervjujev pokazal in še enkrat dokazal, da je pravzaprav eden izmed redkih politikov, ki obljube drži. S svojim uglajenim, resnim, dostojanstvenim predsedovanjem za vse Slovence, ne le za ‘prvorazredne’ in ‘naše’, je držal obljube, ki jih je dal predvsem v svoji prvi predsedniški kampanji, ko je nemalo pomladnih volivcev z obljubami o združevanju prepričal, da so mu pomagali doseči zmago nad takratnim favoritom.

Predsednik Pahor je tudi v zadnjem intervjuju ostal opogumljajoč, zbran, optimističen. Kot je predsednik povedal sam, je njegova filozofija predsedovanja, ”da poskuša biti predsednik vseh, to ne pomeni, da govori vsem všečna stališča, poskuša pa delovati tako da predstavlja steber politične stabilnosti, poskuša biti strpen, odprt za vse”.

Predsednik Pahor je tudi v zadnjem intervjuju ostal opogumljajoč, zbran, optimističen.

Predsednik Pahor je v svojih dveh predsedniških mandatih to dosegel, popravil velik madež iz časa neuspešnega vodenja krizne vlade, po kvaliteti predsednikovanja krepko presegel svoje predhodnike na tem položaju ter postavil jasne standarde za naprej. Predsednik Pahor je svoj intervju zaključil z besedami: ”Zame je pomembno, da bom ob slovesu iz palače odšel ven zadoščen in mirne vesti. Odhajam iz slovenske politike.”

Na nek način je s tem intervjujem dal svoj zadnji pečat in volivce spomnil, da se bodo naslednje leto odločali, ali bodo na volitvah izbrali nekoga, ki bo uspešno zapolnil Pahorjeve čevlje ter filozofijo predsednika republike, ki združuje, peljal naprej. Naslednika nedvomno čaka težka naloga.

Strategija: “sredinski” Janša?

Intervju dr. Jožeta Možine s predsednikom vlade Janezom Janšo nam je prikazal osebo s povsem drugačnim političnim izhodiščem. Gre za politika, ki je bil nedvomno v bistveno večji nemilosti medijev kot Borut Pahor. Če je politik Pahor v svoji karieri imel samo krajše obdobje medijske nepriljubljenosti v času vodenja vlade, je politik Janša iz svoje kariere vajen stalnih klevet, podtikanj ter napadov.

In to je bilo najbolj zanimivo. Borutu Pahorju so mediji pot v politično sredino odprli, sam pa jo je nato iskreno zagrabil ter izkoristil v obče in skupno dobro. Janezu Janši je pot v politično sredino vedno znova zaprta. No, v zadnjem intervjuju je morda nakazal, da bo še eno priložnost na volitvah, ki si jo je izboril v dveletnem spopadu s popadljivo medijsko-politično opozicijo, izkoristil ravno za to, česar morda res nismo pričakovali: za ponoven naskok v sredino.

Janez Janša je v intervjuju kljub vsemu deloval kot sredinski Janša iz leta 2004. Pravzaprav mu tega ne bi bilo treba. Njegova volilna baza Slovenske demokratske stranke je po dveletni politični sagi pripravljena na volilni boj na ‘vse ali nič’ med ‘nami’ in ‘vsemi drugimi’.

Janša bo očitno za prihodnje volitve izbral najtežjo pot: po vsej politični napetosti ter političnih obkladanjih zadnjih dveh let bo poskušal ostati ‘mirni’, ‘državniški’, ‘sredinski’ Janša. Soočenja bodo nedvomno ostra, a če se bo Janša od nekakšnega cinizma, ki ga je kazal v preteklih kampanjah, preusmeril na jasno podajanje številk glede brezposelnosti ter gospodarske rasti, v svoj nastop učinkovito vtkal teme o politični stabilnosti, pripravljenosti za sodelovanje z vsemi ter zdravo kmečko pamet o tem, da je potrebno živeti od svojega dela, in se izogibal ‘ad hominem’ napadom na politične nasprotnike, lahko pričakujemo že znanega Janšo iz leta 2004.

Janša bo očitno za prihodnje volitve izbral najtežjo pot: po vsej politični napetosti ter političnih obkladanjih zadnjih dveh let bo poskušal ostati ‘mirni’, ‘državniški’, ‘sredinski’ Janša.

Če bo zmogel takšne nastope ponoviti na soočenjih naslednje leto, potem bo kljub več kot dveletnemu netenju antipatije, uperjene vanj kot osrednjemu političnemu liku, lahko zelo nevaren. Kot že velikokrat do sedaj, se lahko okrog tega največ spotakne sam, zato lahko pričakujemo, da bodo njegovi nasprotniki poskušali soočenja ter kampanijo zvleči ravno v to smer. Čeprav bi se potem povprečen opazovalec lahko vprašal, kako to, da vidimo toliko neuspešno prikrite agresivnosti ravno iz strani samooklicanih KUL-ovskih ”ustavnih varuhov demokracije”, medtem ko ”Princ teme” izkazuje stoično mirnost? Tu nekaj pač ”ne štima”

Nevajeni manj prijaznih intervjujev …

Zadnji intervju z vodji opozicije je nakazal ravno na to težavo. Sprememba novinarke v podobi strogo profesionalne Lidije Hren ter zasedba opozicije v celotni zasedbi KUL-a, razširjene z DeSUS-om in SNS-om je pokazala na dejstvo, da se je slovenski levi politični pol v zadnjem desetletju navadil na to, da jim ustrežljivi nacionalni mediji (kamor je vedno v veliki meri spadala radiotelevizija) avtomatsko olajšajo muke javnega nastopanja ter pilijo njihovo javno podobo.

Intervju z opozicijo je pokazal na dejstvo, da se je slovenski levi politični pol v zadnjem desetletju navadil na to, da jim ustrežljivi nacionalni mediji avtomatsko olajšajo muke javnega nastopanja ter pilijo njihovo javno podobo

KUL-ovci so celoten intervju pospremili z ‘ad hominem’ napadi na predsednika vlade. Lastnih prepričljivih alternativnih rešitev na epidemijo niso bili sposobni podati, ampak so odmerjene minute porabili za govoričenje o vsem drugim. Med drugim je predsednik stranke Levica presenetil s cvetko, da bi sami postopali drugače, pri čemer je kot ključno navedel ”vzpostavitev neodvisnih medijev”. Zanimivo, kako lahko politik vzpostavi neodvisen medij … Alenka Bratušek se je z voditeljico zapletla v prepir o višini milijard glede zadolževanja ter ni znala pojasniti, kako lahko svojo skrb glede zadolževanja pojasni z dejstvom, da je kot predsednica vlade imela višji % zadolžitve kot trenutna vlada. Vse skupaj se je seveda zopet končalo pri samohvali o reševanju države pred Trojko …

Vidno politično upešani g. Šarec bi zamenjal kar celotno znanstveno ekipo z Inštituta Jožef Stefan ter je striktno menil, da se vlada v času epidemije nima pravice ukvarjati z ostalimi ne-pandemičnimi zadevami, torej ne sme v polnosti vladati. Andreja Katič, ki je predstavljala stranko SD, je veliko govorila o zgledu in depolitizaciji krize, ki jo je njena stranka uspešno politizirala tako na domačem kot tujem parketu. Uspehi pri vodenju EU-ja pa so za vse vpletene (z izjemo Jelinčiča) bili le kurtoaznost tujih diplomatov in političnih voditeljev.

Pa da ne pozabimo. Levi pol ima veliko težavo v opozicijskem prostem strelcu Jelinčiču, ki je s svojimi neposrednimi debatnimi vpadi o tem, da ‘predvolilnega nakladanja ne bi poslušal’, KUL-ovcem dodobra pokvaril načrte. Tako lahko pričakujemo, da bo kot parlamentarec Jelinčič v soočenjih zopet krivec za marsikateri komični, a politično usodni zaplet, ki ga levo ozadje za volitve ni uspelo predvideti.

Nedvomno slab intervju KUL-četvorčka je prišel ob popolnoma nepravem času. Popolnoma ponesrečen nastop je rezultiral v spletnih komentarjih, kot so npr. ”Še en tak pogovor, pa ima desnica 70 %.” Če levo politično kapitalsko ozadje spremlja odziv javnosti na nastop KUL-ovcev, potem je nedvomno Golob kot zadnja opcija že v nizkem štartu in zbira ekipo.

Za konec je nedvomno treba omeniti ključno tehnično podrobnost. Izbira voditeljskih parov v sestavi levo-desnega dvojca Starič-Pirkovič pri Pahorju, Možine pri Janezu Janši ter presenetljivo Lidije Hren pri opoziciji kaže, kakšen vpliv ima uravnoteženost novinarskega pristopa na politično nastopanje ter delovanje politikov.

Številni ogorčeni odzivi levo usmerjenih gledalcev na ”neustrezno” izbiro voditeljev že nakazujejo na morda ključno prihajajočo težavo za levi pol na prihodnjih volitvah. Ko se politično-medijska optika samo malce naravna, se kaj hitro marsikateri volivec znajde pred dilemo: ”Saj Janše res ne maram,  ampak ko pa poslušam te KUL-ovce …”

17 komentarjev

  1. Slovenska poitika je brezupno zadušljiva. Je kot prostor, v katerem se drenja veliko ljudi, prezračevanja pa ni. Zato slovenski volivci tako ljubijo nove obraze, pa čeprav navadnih klovnov, ki potem naredijo politični prostor še bolj zadušljiv, kot je bil pred njihovim vstopom na politično prizorišče. Mediji, levi in desni, pa ne kaj prida pripomorejo k prezračevanju zadušljive politike. Prej obratno…

  2. KUL je proizvod RTV-ja, sicer ga v parlamentu ne bi bilo. Tudi tokrat se je videlo, da so KULOVCI čakali gostoljubnost voditeljice.

    Imamo pa tudi na RTV nekaj profesionalnih novinarjev, kot sta Pirkovič in Možina, ki dajo prednost argumentom. In v takem stilu, sta vodila pogovor, tako s Pahorjem, kot z Janšo.

    Ugrabljena – RTV je bila do vseh strank KULA zelooooo prijazna in jih je vse spoštljivo nagovarjala in jim podajala “v usta besede”, da so se kazali, kot prijazni in sposobni.

    Koliko so sposobni, pa so pokazale vse TRI vlade: Bratuškova, Cerarjeva, in Šarčeva.
    Vse tri so bile NESPOSOBNE, KORUPTIVNE in so laži “prodajale za resnico”.

    Še danes govori Bratuškova o “uspehu”, pa je bila ena sama katastrofa.
    Kajti, če bi takrat prišla v Slovenijo trojka, bi imeli cenejše kredite in ne bi bilo potrebe, da nas je Bratuškova OKRADLA, ko je z NAŠIM DENARJEM – sanirala banke in jih potem prodala.

    Kulovci, tako SD, kot Levica, so dejansko podrejeni ZVEZI BORCEV, ki še vedno, bije 2.s. vojno in obožuje Komunistične zločine! Za kaj bolj konkretnega in pozitivnega, pa ji zmanka idej.

    Šarec je govoril kaj vse da vlada JJ ni naredila v tej Covid krizi.
    In to govori človek, ki je imel v rokah “pilotsko kabino”, pa namesto, da bi “letalo v Covid krizi varno vodil” , je raje skočil s “padalom” na varno.

    Jelinčič, pa je v opoziciji edini, ki ve, da je mnogo boljše, da imamo tako vlado, ki jo vodi JJ, kot pa, da bi jo vodili KULOVCI.
    On ne špara besed in vsakemu pove to, kar mu gre. Mislim, da deluje KONSTRUKTIVNO in gleda na to, kaj je za Slovence bolje, zato to vlado večkrat podpre.

  3. Predsednik Pahor je brez dvoma do sedaj najboljši predsednik države. Kljub temu, da je SD (ponosne naslednice…) mu je uspelo, da se je znebil predsodkov do konservativnega dela populacije. Predsodki so namreč razpoznavni znak, nekakšen DNK socialistov in komunistov. Polno glavo jih imajo. O vsem in o vsakomur imajo že v naprej izdelano sodbo , tako, da jim sogovornika sploh ni treba poslušati. Oni že vedo.

  4. Ob “izjemnih” odzivih KUL-ovcev na profesionalno vodenje ga. Hrenove ni kaj dodati morda pa še en ocvirek.
    Ob relativno nizkem povprečnem IQ (ki ga je z jasnimi odzivi dvignil Jelinčič) in tarnanju o stroki pa malo za hec še en podatek za primerjavo med nestrokovnimi izjavami Beovičeve ter svetovnemu strokovnjaku (prosto po Popoviču) kljub vsemu resničen podatek iz SICRISA.
    Mario Fafangel kot špica znanosti za SD, Levico in njim podobnim:
    Ima vsega 44 citatov, objav za 190 točk, H index 4, maksimalno citiranost enega članka 19.
    Pa poglejmo dr. Bojano Beovič:
    Ima vsega 1810 citatov, objav za 740 točk, H index 21, maksimalno citiranost enega članka 432.
    Dejstvo je, da človek, ki resnično dela praviloma ne zmore blefiranja in samovšečnosti ne glede na idejno pripadnost težko govori prijazno, ker če delaš bleferjem ne odpustiš da kvakajo.
    SICRIS je uveljavljena metodologija številčenja, ki so jo uvedle leve vlade, ker niso razumele, kaj so rezultati znanstvenega dela.
    In za tisti falirane študente, ki se gredo novinarje bi bilo dobro, da pri 25 letih vpišejo tretjo univerzo, če že namen redne univerze niso razumeli!!!
    Zato dajmo logiko na plano, resnost in poštenje,

  5. Režimski mediji in portali, ki so stalni dežurni občudovalci lika ter dela Janeza Janše, so silno razočarani, ker so bili sinoči na TVS preveč prijazni z Janezom Janši, ker ga niso tepli ter mučili in ker niso v naprej seznanili KULibanov z vprašanji, da se ne bi osramotili in izpadli kot hudobni bedaki.

  6. Brez zamere, v kolumni se preveč opleta s politično sredinskostjo, ki je kot netopir, ne tič in ne miš.

    Ob dejstvu, da se celo čudni zasebni stranki SAB, neizvoljene in nadomestne poslanke Alenke Bratušek, in LMŠ, stranka iz obupa in nesposobnosti sestopljenega Marjana Šarca, razglašata za sredinski liberalni stranki, se v slovenski politični realnosti postavlja resno vprašanje, kaj je levica in kaj desnica.

    V tem smislu in v aktualnih političnih razmerah se sredinskost razume predvsem kot razglašanje pripravljenosti za kolaboracijo v najbolj negativnem pomenu te besede s politično levico, ki je še to le na papirju, sicer pa sleparska in plenilska združba z mnogimi obrazi, ki ji je zadnja skrb preživetje Slovencev in slovenskega naroda.

  7. Janša je vsekakor lahko sredinski, na skrajno desno ga potiska samo ekstremizem levice. Levica je daleč najbolj medijsko zaščitena stranka, saj MSM o njih preprosto ne objavljajo ničesar negativnega, kljub temu, da je stranka davno presegla mejo spodobnosti in obče normalnosti. Tako rekoč deluje povsem ekcesno, skupaj z poslanci, ki mestoma delujejo odurno in ogabno, kar pa MSM pospremijo le z ploskanjem. In seveda, zanimivo je, da v tem ne vidijo nobenega odklona.

  8. Tale komentar ima z resničnostjo približno toliko skupnega, kot kakšna pronicljiva analiza družbeno političnih razmer v Delu 1976-tega leta. Slovenija in pika, ni kaj. “Domovina” in pika. Kako prozorno in koliko ljudi temu naseda. Največji uspeh komunistov v poosamosvojitveni Sloveniji je brez dvoma inštalacija “žlahtne desnice”. V tem izmišljenem svetu ni miki miške, ni racmana jake, ni patrije in “povsem legitimnih volitev”, ni politika v zaporu, ni katje šugman stubbs in drugih inštalirancev na us, ni noviča in radonjiča, ni….ojej. Puhlice, puhlice in še enkrat puhlice.

  9. 1. Škoda, da se pri komentarjih – tu in marsikje drugod – tolikokrat tako zelo hitro odide od bistva tega, na kar se fokusira avtor in se zaide nevemkam in neznanokam.
    2. Opomba k intervjuju z g. Pahorjem: Tanja Starič v enem od vprašanj niti najmanj ni bila korektna, je pa g. Pahor osebnost z najdaljšo politično in retorično zgodovino v državi, zato ji je znal in zmogel tudi ustrezno odgovoriti.

    • Samo podkrepiti želim vaš komentar s pohvalo, kako se je G. Pahor obnašal pred dnevi na intervjuju v terminu Studia ob 17ih na prvem programu radia Slovenija, ko sta ga “pražila” Erika Štular in še posebej nekorektno Aleš Kocjan.
      Kot PV vlade ni bil najboljši, kot predsednik države pa bi lahko dobil še tretji mandat, če bi ustava to dopuščala. Škoda, da ne bo več.

      • Intervjuja na radiu nisem spremljala. Strinjam se z vami, da se je g. Pahor vzgojil in preoblikoval v državnika, ki bi ga z veseljem še enkrat podprla za predsednika države. Mislim, da niti levica, niti desnica daleč naokrog ne premoreta tovrstnega profila javno splošno prepoznavne osebnosti. Bomo videli, kdo bodo kandidati. Za g. Pahorja nedvomno lahko zapišem, da je doslej najboljši predsednik države in mislim, da je od vseh dosednjih tudi zajel najširši krog državljanov.

Komentiraj