Po množičnih protestih je čilski predsednik Sebastian Pinera le napovedal sveženj reform v korist revnim prebivalcem kot so dvig minimalne plače, nižje cene zdravil in višji davki za bogate.
Na Domovini smo se pogovarjali s tremi Čilenci, ki spremljajo dogajanje ter so dejaven del civilne družbe v Čilu.
Težave v Čilu niso od včeraj
"V teh dneh se je Čile končno prebudil. Čilenci smo preprosto naveličani konstantnih zlorab moči, politikov, ki ne uresničujejo svojih obljub in nemogočih razlik v družbi," je na kratko orisal situacijo Guillermo Saavedra Jimenez, socialni delavec v Chillanu, mestu 400 kilometrov južno od prestolnice Santiago.
Camila Jara Aparicio
"To je bistvo, kajti leta so nas prepričevali, da smo ekonomska oaza v južni Ameriki. Toda sadove tega so želi samo nekateri. Država, ki se hvali z delujočo demokracijo in z ravnmi gospodarske rasti, kot jo imamo, preprosto ne moremo več živet s tako velikimi razlikami med bogatimi in revnimi," je pogovor o trenutnem stanju nadaljevala Camila Jara Aparicio, profesorica na Univerzi v Biu-Biu.
Nadaljuje José Luis Ysren de Arce, španski duhovnik, ki že več kot 40 let deluje v Čilu, in opozori na začetek takšnega sistema v Čilu: "Potrebno je pogledati dlje v zgodovino te države. V času diktature smo v Čilu uvedli ekonomski model t.i. fantov iz Chicaga, ki je bil implementiran brez najmanjše trohice kritike. Neoliberalni model, ki nas je vodil do nepredstavljive ekonomske rasti ter kasneje tudi demokratičnega razvoja, vendar pa je za seboj puščal tudi nepredstavljive socialne posledice, socialne razlike. Že leta se različne skupine, gibanja in tudi politične stranke trudijo narediti premik na tem področju, vendar z malo uspeha."
Dvignil se je narod, ne zgolj določeno gibanje ali stranka
Guillermo Saavedra Jimenez
Na vprašanje o tem kako je s političnimi motivacijami za tako dogajanje in kakšna je povezava z aktualno oblastjo, nam vsi trije sogovorniki odkimavajo.
Profesorica Camila Jara Aparicio pojasni: "Vlada se sicer sedaj, po dnevih množičnih protestov, trudi z nekaterimi ukrepi in predlogi rešitev, toda izgleda, da se je sprožil določen plaz, ki ga bo težko ustaviti. Ta oblast je v začetku protestov poskušala storiti vse, da bi zatrla proteste - tudi z nasiljem, z dejanji, ki so nedemokratična in protiustavna. Obenem pa želijo, da jim verjamemo, da mislijo resno z reformami. Sindikati in študentska gibanja nimajo vstopa na sestanke s civilno družbo. Pri tem, da leve stranke govorijo o spremembah, vendar nekako ne pride do realizacije. Skrajno desne zagovarjajo zatrtje protestov z vojsko. Široka sredina pa nikakor ne pride skupaj. In tako je že nekaj časa. Zato protesti niso plod ene stranke, niti večina ne zaupa katerikoli aktualni stranki, da bi izpeljala reforme. Zgodil se je narod."
"Morate razumeti, da je prišlo do takšnih razlik, ki trajajo že leta, ki se jih ne da preprosto pomesti pod preprogo. Razlike med ljudmi pri tipih nepremičnin, dostopu do zdravstva, socialne pomoči, zdravil. Tudi Čilenci, ki so imeli...recimo temu zmerne plače, si niso mogli privoščiti več od golega preživetja. In ko to traja in traja... V to mešanico pa dodate nenapovedan dvig davkov in cen osnovnih uslug, kot je vodovod in eletrika ter javni prevoz. Rezultat je pričakovan. Iskra je bila dvig cen za podzemno železnico. Sprožil se je sod smodnika, ki je čakal že leta," opiše situacijo oče José Luis Ysren de Arce.
"Ja, k tej iskri pa je dodalo svoje nerazumno nasilje policije v prvih dneh protestov, ki je podžgalo marsikoga, da se je dokončno odločil za sodelovanje. Potrebno je poudariti, da so bili protesti v veliki večini miroljubni. Mrtvi protestniki so v večini rezultat policijskega nasilja. Institut za človekove pravice v Čilu je že obsodil ilegalne aretacije in mučenja, ki se dogajajo predvsem po uveljavitvi policijske ure, ki velja v določenih delih države," doda še Camila.(op.a. Do sedaj je v protestih umrlo 16 ljudi. Za pet od teh je policija že uradno priznala, da so umrli v spopadih s policijo.)
https://www.youtube.com/watch?v=RnDn-SBOoLY
Konkretni cilji in zahtevane reforme
Guillermo Saavedra Jimenez: "Najbolj neposredna in hitro izvedljiva sprememba, ki je skupna zahteva vseh, je preureditev našega pokojninskega sistema. Namreč potrebno je ukiniti privatno upravljanje državnih pokojninskih skladov in dvig pokojnin. (op. a. Na dan intervjuja je predsednik Čila Sebastian Pinera napovedal preklic 9,2-odstotnega povišanja cen električne energije ter povišanje minimalne plače na 350 tisoč pesov oziroma 431,36 evra in dvig univerzalne pokojnine za 20% na 434 evrov mesečno.) Potem pa potrebujemo spremembe v naši ustavi, zmanšanje žepnin za parlamentarce in plač v upravnem delu javne uprave ter zmanjšanje obveznih delovnih ur za delavce." (op.a. Do leta 2005 je bila obvezna tedenska obremenitev 48 ur, sedaj je 45 ur. Po zadnjih javnomnenjskih raziskava več kot 80% Čilencev podpira uvedbo 40 urnega delavnika.)
Oče José Luis Ysren de Arce:"Največji izzivi pa bodo dolgoročni. Namreč spremembe v Čilu se ne bodo zgodile čez noč, predvsem pa se ne bodo realizirale skozi neko čarovnijo ali prizadevanj maloštevilne skupine ljudi. Ključna bo rast prepričanja, da lahko dosežemo spremembe, če jih bomo gradili skupaj. Zato bo velik korak naprej potreben pri splošnem izboraževanju. Namreč čilenska družba zna biti zelo fatalistična: vedno je bilo tako, nič se ne da narediti...odnos, ki nas veliko stane. Toda sem optimist. Mladi ljudje s svojim entuziazmom, ženske s svojo neustavljivo dinamiko, preprosto vsi danes v Čilu mislim, da smo si pripravljeni podati roke in začeti delati za bolj pravično in humano družbo v naši državi."
Brez "neoliberalizma" bi čilenski reveži, ki zasluzijo samo po 500 EUR na mesec, zaslužili le po 50 ali 100 eur na mesec. Tako kot v sosednjih Paraguayu ali Boliviji. Argentina in Venezuela sta bili nekoč med 10 najbogatejših in razbitejših držav na svetu. Nato so po podobnih protestih pred skoraj stoletjem zaceli graditi socialno drzavo, ki jim je do danes pojedla vse ustvarjeno bogastvo. Ce bodo protesti v Čilu uspešni, bodo pomenili začetek konca hitro rastočega Čila in začetek stagnacije z vse večjo razraščenostjo socialne države.
2 komentarja
MEFISTO
Kje sta danes lakota in revščina v Aziji, Evropi, Avstraliji in v obeh Amerikah?
Samo tam, kjer vladajo komunisti, socialisti in drugi sprevrženi levičarji ali se obeta, da bodo ostali na oblasti.
Afrike pri tem nisem upošteval, ker je še vedno med kanibalizmom in komunizmom, kar sta pa dve plati iste kahle, dno in pokrov.
Von Mises
Brez "neoliberalizma" bi čilenski reveži, ki zasluzijo samo po 500 EUR na mesec, zaslužili le po 50 ali 100 eur na mesec. Tako kot v sosednjih Paraguayu ali Boliviji. Argentina in Venezuela sta bili nekoč med 10 najbogatejših in razbitejših držav na svetu. Nato so po podobnih protestih pred skoraj stoletjem zaceli graditi socialno drzavo, ki jim je do danes pojedla vse ustvarjeno bogastvo. Ce bodo protesti v Čilu uspešni, bodo pomenili začetek konca hitro rastočega Čila in začetek stagnacije z vse večjo razraščenostjo socialne države.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.