(INTERVJU 1. del) Marija Žabjek in dr. Silvo Šinkovec, Društvo katoliških pedagogov: Moramo izraziti svoje mnenje, ker bomo le tako lahko kaj spremenili.

Eva Gregorc
12

Ob zaključku šolskega leta smo se na Domovini pogovarjali z upokojeno učiteljico, predsednico Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) Marijo Žabjek in duhovnim asistentom društva jezuitom dr. Silvom Šinkovcem.

Društvo katoliških pedagogov letos praznuje 30. obletnico delovanja in združuje verne učitelje in pedagoge z vseh ravni izobraževanja. Z njimi smo se pogovarjali o delovanju njihovega društva, slovenskem šolstvu, vlogi učiteljev in drugih aktualnih temah, ki se dotikajo šole.

Nam lahko za začetek poveste nekaj več o Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS).

Dr. Silvo Šinkovec: Društvo katoliških pedagogov letos praznuje 30 let delovanja. Začeli smo še v Jugoslaviji, v socializmu, ko je bilo zbiranje vernih učiteljev kočljiva stvar. Zbrali smo pogum in se odločili, da se bomo redno dobivali, saj imamo veliko tem, o katerih se lahko pogovarjamo. Počasi smo organizacijsko rastli in postali društvo, strokovno združenje. Delujemo na štirih področjih: prvo področje je duhovnost in duhovna podpora učiteljev v obliki duhovnih vaj, romanj… Drugo področje zavzema našo stroko, pogovarjamo se o strokovnih vprašanjih, kaj lahko kot učitelji naredimo, s čim lahko prispevamo v stroki, prirejamo seminarje, posvete. Tretje področje je povezovanje z drugimi in četrto področje je, da kot društvo poskušamo biti sprememba v naši družbi. V sklopu tega smo imeli različne projekte, napisali smo etični kodeks, ki je berljiv tudi za pedagoške delavce, ki niso člani našega društva, izdajamo revijo Vzgoja, skrbimo za strokovno izobraževanje učiteljev.

Marija Žabjek: Število članov se giba okrog 460, je pa simpatizerjev veliko več. Berejo našo revijo, se udeležujejo seminarjev. Gre za širok krog ljudi, ki z nami sodeluje na tak ali drugače način.

Dr. Silvo Šinkovec, vi ste duhovnik, jezuit in ste v društvu duhovni asistent. Kaj se vam zdi pri vašem delu najbolj pomembno? Kako konkretno skrbite za duhovno podporo vaših članov?

Dr. Silvo Šinkovec: Tudi sam sem študiral na takrat še pedagoški akademiji, zato smo si bili z učitelji zelo blizu že od začetka. Če ne bi bil takrat znotraj tega študija, najbrž ne bi razumel učiteljskega sveta tako, kot sem ga. V času študiju sem pogrešal duhovnost, vedno se mi je zdelo, da je duhovna komponenta nekaj kar mora odkriti vsak pri sebi. Izhodišče, ki človeku omogoča, da išče globlji smisel. Sem sam imel najbolj globoko izkušnjo preko Ignacijevih duhovnih vaj, zato sem to ponudil tudi učiteljem. 30 let društvo ima vsako leto duhovne vaje v tišini. Že več let imamo tudi šolo molitve in meditacije. Učimo osnovnih veščin, kaj se zgodi, ko utihnem, kaj pomeni biti pri sebi, zavedati se svojih misli, čustev, svojega telesa, šumov, glasov okrog sebe. Šola molitve in meditacije se mi zdi velik izziv, za sodobnega človeka zelo potrebna in bi jo rad še razširil.

V zadnjih letih se vračamo k preprosti ustni molitvi, rožnemu vencu… Danes še bolj odkrivam, kot terapevt in duhovnik, da je najbolj učinkovito vzgojno sredstvo molitev. Z vzgojnimi tehnikami pridemo do neke točke, stroka je potrebna; ampak temeljna je molitev: za sebe, za otroke, za sodelavce, šolo, starše… Zato molimo za mir, domovino, za bolne, za ljudi v stiskah…

Poleg tega ste tudi urednik revije Vzgoja, ki jo izdaja vaše društvo. Komu je namenjena ta revija in kaj lahko v njej preberemo?

Dr. Silvo Šinkovec: Revijo Vzgojo smo začeli izdajati leta 1999. Takrat smo že izdajali interno glasilo Iskanja in ugotovili, da je vsebina glasila zanimala tudi ljudi zunaj našega društva. Tako smo dobili pogum, da smo ustvarili revijo Vzgoja. Obstaja veliko revij na pedagoškem področju, a so te mnogokrat zaprte v svoj krog stroke. Mi smo pa želeli imeti interdisciplinarno revijo, da lahko vanjo piše različna vrsta profilov ljudi in se med seboj pogovarjajo o temeljnem poslanstvu šole, o vzgoji. Zato smo reviji dali naslov Vzgoja. Prvi, ki vzgajajo, so starši, zato je revija namenjena njim in seveda učiteljem, vzgojiteljem in drugim pedagoškim delavcem. Vsak, ki se ukvarja z mladimi, lahko v naši reviji dobi veliko informacij s področja vzgoje, osebnostne rasti.

Kakšni pa so odzivi pedagogov na revijo Vzgoja?

Dr. Silvo Šinkovec: Za mene je lep pokazatelj to, da imamo naročnike in glede na to, da smo strokovna revija, tudi precej visoko naklado. V 20 letih izhajanja revije Vzgoja je vanjo pisalo preko 1000 različnih avtorjev. V veselje mi je tudi, ko slišim, da kak ravnatelj kakšen članek iz Vzgoje fotokopira in obesi na oglasno desko. To sporoča, da vsebina nekoga zanima, da ga je nagovorilo in da bi rad to pokazal še svojim kolegom. Vedno znova se začudim, da Vzgojo bere več ljudi, kot si mislim.

Marija Žabjek: To je strokovna revija, razumljiva bralcu, ki vzgaja in izobražuje.. V njej avtorji med drugim opišejo svoje  izkušnje, ki so nam pri delu lahko v pomoč.

Dr. Silvo Šinkovec: Marsikdo nam pove, da ima shranjene vse številke Vzgoje. To ni revija od tedna do tedna, ampak obsega teme, ki so lahko vedno aktualne, ki raziskujejo temeljna vprašanja o človeku in osebnostni rasti.

Gospa Žabjek, vi ste v društvu že od vsega začetka, sicer pa ste upokojena učiteljica, nekaj časa ste bili tudi ravnateljica. Kje ste vi sami videli dodano vrednost društva? Zakaj ste se sploh pridružili temu projektu?

Marija Žabjek: Lahko povem dogodek, kako sem se društvu pridružila. Živim v župniji Ljubljana Dravlje, kjer so jezuiti že dlje časa. Pater Štrubej je hodil mimo naše hiše na sprehod.  Ob tej priliki sem ga vprašala, če ve čemu se ustanavlja skupnost pedagogov. Namesto, da bi odgovoril, me je vprašal,  kaj bi vi pričakovali, da bo. Ko sem mu  povedala kaj želim, kaj pričakujem in kaj potrebujem kot učiteljica, mi je odgovoril, da je prav to namen srečevanja pedagogov. In res je bilo tako. Nisem več razmišljala, ampak sem se na prvem naslednjem srečanju skupini pridružila.  Kmalu sem spoznala, da mi društvo ponuja stvari, ki sem jih v svojem poklicu pogrešala. Če gledam nazaj,  sem z društvom rastla strokovno in osebnostno . Osebnostna rast je za življenje izredno pomembna, posebej še,  če delaš z ljudmi, še posebej z mladimi. Če ne poznaš sebe, svojih reakcij, ravnanj in čustev, težje razumeš ljudi ob sebi. Društvo mi je v veliki meri omogočilo osebnostno rast in posledično kvalitetnejše medosebne odnose.

Pomembno je, da si do vseh enak in spoštuješ vse, ne glede na njihov svetovni nazor. Moraš pa kdaj tudi kaj potrpeti. Včasih je bolj počakati, da se napetost umiri, potem pa nadaljevati in delati dobro.

Kje konkretno vam je bilo najbolj v pomoč?

Marija Žabjek: Prvo uro v razredu sem dijakom vedno povedala, da imam svoj način kako doseči delovno učinkovitost, ki pa se vedno ne ujema z mnenji teoretikov. Vseeno pa sem dosegala pričakovane rezultate. V društvu sem dobila potrditev, da delam prav. Tudi etični kodeks društva me je v mojem načinu dela potrdil in mi dal nova spoznanja. Učitelj je v razredu avtonomen. Zato pa se mora ves čas truditi in delati odgovorno.  Mnogo potrditev, kaj delam prav in kaj moram dopolniti, sem dobila v društvu.. Seveda pa se moraš zato truditi tudi sam. Brati revijo Vzgoja, obiskovati naše seminarje, se duhovno poglabljati, se medsebojno povezovati in podpirati.  vedno znova pa se vračati k etičnemu kodeksu in ga, ne le prebirati, ampak ponotranjiti.

Ste kdaj čutili kakšno diskriminacijo zaradi članstva v društvu? Kako sicer ocenjujete, da drugi gledajo na pedagoge, ki imajo za svoj zgled katoliške vrednote? Je učitelju danes v šoli težko živeti svojo vero?

Marija Žabjek: Sama večjih pritiskov nisem čutila, nekaj malega pa je bilo. Mnenja sem, da kdaj kakšno nasprotovanje povzročiš tudi sam. Mnogo pa je odvisno od tega, v kakšnem okolju živiš in kakšni so ljudje okrog tebe. Spomnim se, ko me je pri kandidaturi za ravnateljico na predstavitvi kolega vprašal, kako si upam kandidirati, ko vsi vemo, da kadrujem samo učitelje, za katere dobim dovoljenje lokalnega župnika. Takrat sem, hvala Bogu, ostala mirna. Uspelo mi je, da so me podprli tudi neverni. Pomembno je, da si do vseh enak in spoštuješ vse, ne glede na njihov svetovni nazor. Moraš pa kdaj tudi kaj potrpeti. Včasih je bolj počakati, da se napetost umiri, potem pa nadaljevati in delati dobro.

Kako je danes s tem, kako se gleda na verne učitelje v javnih šolah?

Marija Žabjek: Menim, da je še vedno  odvisno od ravnatelja in okolice v kateri si. Sama neposrednega nasprotovanja nisem doživela. Nekateri pa še vedno bojijo nasprotovanj. Mnenja sem, da ti danes ne sme nihče več prepričevati, da ne smeš v cerkev, ali izraziti svojega prepričanja. Smo pa kdaj še vedno drugorazredni. Kdaj moramo to sprejeti, ne pa vedno. Moramo izraziti svoje mnenje, ker bomo le tako lahko kaj spremenili.

Dr. Silvo Šinkovec: Prva leta smo poslušali zelo veliko negativnih izkušenj, kaj se je učiteljem dogajalo v šoli, o diskriminaciji, ker so verni. Čutili so pravo olajšanje, da so v varnem krogu povedali svoje neprijetne izkušnje. To je bilo iz socializma, kjer je učitelj bil ideološko preganjan na razne načine. Nekatere zbornice so danes zelo demokratične in pluralne, druge pa še vedno ideološke.

Marija Žabjek: Odvisno je tudi od predmeta, ki ga poučuješ. Kot naravoslovec, matematiki si manj izpostavljen. Povsem drugače pa je pri učiteljih družboslovnih predmetov.

Dr. Silvo Šinkovec: Kot Društvo katoliških pedagogov večinoma nismo žrtev diskriminacije, včasih pa pri razpisih zaradi imena katoliški izpademo. Nekateri ljudje imajo še vedno predsodek do besede katoliški. Namenoma pa nismo umaknili tega imena. Želeli smo ga ohraniti, saj smo kot katoličani strokovnjaki, ki delujemo strokovno, pošteno, odprto, demokratično, pluralno. S tako držo aktivno prispevamo k oblikovanju naše družbe. Želimo biti državotvorni.

Katoliške šole so kot majhni laboratoriji novosti, ki se potem lahko vpeljejo v vse šole in dvigne se kakovost vseh.

Poleg katolikov, ki učijo na javnih šolah, imamo v Sloveniji tudi nekaj katoliških vzgojno izobraževalnih ustanov. Kako ocenjujete delo teh ustanov? Kako gledate na kolege učitelje, ki poučujejo na katoliških šolah?

Dr. Silvo Šinkovec: Nekaj časa sem delal na ŠKG, kot šolski psiholog in sem imel možnost spoznati kolektiv. Osebno zelo cenim njihovo delo. Zasebne šole dodajo v družbo ravno tisto potrebno tekmovalnost in različnost, spodbudijo določene procese tudi na drugih šolah. Ko so se pojavile zasebne katoliške gimnazije se je nivo gimnazij v Ljubljani dvignil. To je zdravo: raste kvaliteta vseh. Katoliške šole so kot majhni laboratoriji novosti, ki se potem lahko vpeljejo v vse šole in dvigne se kakovost vseh. Te šole so postavile precej visok nivo znanja. Če že imamo katoliške šole, naj tudi veliko naučijo.

Toda, sama učna tekmovalnost je premalo in samo ta vidik »mi smo boljši od njih« je včasih zoprn. Pomembno je, da te šole več poudarka dajejo vzgoji in osebnostni rasti. V tem so inspiracija za druge.

Kar pogrešam v teh šolah, ne na vseh, so še bolj jasni pedagoški koncepti. Kako se antropološki pogled vidi konkretno na vseh nivojih vzgoje in izobraževanja, tudi pri poučevanju. To ni lahko delo, to je garanje na dolgi rok. S tem se ukvarjajo vse katoliške šole po Evropi in svetu.

So učitelji iz katoliških šol aktivni tudi v vašem društvu?

Marija Žabjek: Člani so, ampak niso aktivni, saj imajo precej duhovnosti že v šoli. Zato se naših srečanj skoraj ne udeležujejo. So pa posamezniki, ki se nam pridružijo na duhovnih vajah, romanjih, ali drugih oblikah našega delovanja.

Ustavno sodišče je potrebno spoštovati. To je bistven del pravne države. Če smo demokratična družba, bi morali to absolutno spoštovati. Pa ne samo zaradi odločbe, ampak zaradi samega duha demokracije. To je očitno nagajanje, da se teh šol ne bi slišalo, videlo.

Slovenska škofovska konferenca delo svojih vrtcev, šol in gimnazij zelo podpira in se z uspehi teh šol rada pohvali. O drugih katoliških učiteljih pa slišimo bolj malo. Se vam zdi, da imate katoliški učitelji, ki poučujete na javnih šolah znotraj slovenske Cerkve dovolj podpore?

Dr. Silvo Šinkovec: Dobro vprašanje je, o čem razmišlja Cerkev, ko razmišlja o šoli. Ko smo praznovali 10 letnico DKSP nas je obiskal Giuseppe Pittau, takrat je bil v Vatikanu zadolžen za šolstvo na Kongregaciji za katoliško vzgojo. Ko smo mu povedali, da predava katoličanom, ki poučujejo na javnih šolah, je bilo zanj nekaj novega. Ko škofje v tujini govorijo o šoli, govorijo o dveh temah, o zasebni šoli in o verouku v šoli. Z našimi škofi se tudi pogovarjamo, da je večina katoličanov v javni šoli, tam je večina katoliških otrok, zato je zanje, kot pastirje pomembno, da je javna šola kakovostna in spoštljiva do vernih ljudi. Z vidika pastoralne skrbi pastirjev Cerkve, je pomembno, da skrbijo za kakovost javnih šol, vero ljudi, ki v njih poučujejo in za njihovo strokovnost.

Od začetka, ko je bil še nadškof Alojzij Šuštar, smo imeli lepo podporo škofov. Tega smo zelo veseli. Lansko leto smo začeli ob začetku šolskega leta praznovati teden vzgoje. Nadškof Zore je imel izjavo za javnost o vzgoji in s tem povedal, da Cerkev podpira delo vseh učiteljev in vzgojiteljev, da je Cerkev ceni vzgojno izobraževalno delo v državi, ceni delo vseh tistih, ki leta in leta dajejo svoje življenje za kakovostno vzgojo.

Marija Žabjek: Mislim, da je zelo pomembno, da se učitelji v javnih šolah napajamo iz vode pri izviru in to s svojo osebnostjo prenašamo med kolege v javni  šoli. Za podporo vodstva cerkve se moramo prizadevati tudi sami. Za dobro delovanje in sodelovanje pa se z molitvijo obrniti k Gospodu, ki nas tiho spremlja in vodi, če se mu prepustimo. Prizadevati se moramo za osebno molitev, molitev za dijake in kolege, da bo v naš odnos stopil On.

V javnosti je ponovno aktualna razprava glede financiranja vzgoje in izobraževanja. Kakšno je stališče DKPS do napovedanih sprememb?

Marija Žabjek: Naše mnenje je, da morajo imeti vsi otroci enake pogoje. Starši, ki imajo otroke v katoliških šolah, prav tako plačujejo davke kot drugi. Zakaj bi morali plačevati še šolanje svojih otrok?

Dr. Silvo Šinkovec: Ustavno sodišče je potrebno spoštovati. To je bistven del pravne države. Če smo demokratična družba, bi morali to absolutno spoštovati. Pa ne samo zaradi odločbe, ampak zaradi samega duha demokracije. To je očitno nagajanje, da se teh šol ne bi slišalo, videlo. Mislim, da je bistven problem, strah. Strah tistih, ki hočejo ovirati financiranje zato, ker so te šole kvalitetne in kažejo neko ogledalo tistim šolam, ki to niso.

V interesu države, zagotavljanja kakovostne šole, bi država morala spodbujati zasebne šole in jih bolje financirati. To bi višalo nenapisane standarde v državnih šolah. In bilo bi logično za tistih nekaj evrov, ki bi jih morali investirati, da bi dvignili kvaliteto. Kdor želi kakovost, bo razmišljal kot dober gospodar, kdor ne želi kakovosti, bo zniževal kriterije.

Vabljeni k branju drugega dela intervjuja s predsednico Društva katoliških pedagogov Marijo Žabjek in duhovnim asistentom društva dr. Silvom Šinkovcem, ki bo na Domovini objavljen jutri. V drugem delu se bomo pogovarjali o aktualnih izzivih šolstva in rešitvah, ki bi še izboljšale našo šolo.

12 KOMENTARJI

    • dzi nu nje ja,kaže,da se zelo boriš,da ostaneš v kolikortoliko notranjem ravnovesju,ker te že počasi obvladuje tesnoba in depresija.Vsled tega dejstva si izrazito povečal uporabo besede pravljica.Besedna zveza “pravljičarsko društvo “,ki ga namenjaš katoliškemu društvu učiteljev-vzgojiteljev,je tvoja pomoč samemu sebi,da se ne utopiš v lastni tesnobi nevernega niča.
      Kaj boš pa drugega ? Še več,vse poiskušaš projecirati v “trgovino” in “uspešnost zaslužka”. Duhovnosti ne poznaš oz. je za tebe ni,saj si nevernik (ti sebi praviš ateist,jaz pravim,da nisi !) ,zato si še bolj zgubljen.Za to je tvoja “tema” še hujša.
      Zdaj še bolj razumem zakaj se pojavljaš na tem portalu.Med drugim tudi zato,da bi s svojimi groznimi mračnimi komentarji vsaj malo potrdil smiselnost lastnega obstoja.Na vse načine se trudiš potrditi smiselnost lastnega materializma. Žal,dokler se ne boš duhovno “odprl” in priznal duhovnosti izjemen pomen,se boš vse bolj pogrezal v lastni “nič”.
      Ti si kot “pjanc” : vedno bolj moraš piti,da bolj “trezno” misliš ! Tako si ti prepričan.A,v bistvu je obratno.To traja kar nekaj časa,dokler ne boš dobil “delirium tremens”.Videl boš “bele miši” in “bele slone”.To je levičarsko-materialistična stvarnost njihove prihodnosti.Življenje brez duhovnosti in smisla.

  1. Mislim, da je Društvo katoliških pedagogov, zelo dobrodošlo. Posebno ob ustanovitvi, za časa Jugoslavije, je bila to velika OPORA vsem učiteljem, ki so morali vero nekoliko tajiti.
    S pomočjo tega društva in združevanja podobnomislečih, so postali vsi bolj pogumni.

    Strokovno vodstvo in Božja pomoč, pa delajo velike stvari. Učiti otroke in jim podajati znanje in vrednote, je zelo pomembno za obstoj naroda in njegove kulture.

    Društvu čestitam in želim še nadaljnih uspehov !

  2. Mislim, da sem nekje prebrala da Šinkovec podpira naseljevanje muslimanov v Evropo, tako kot naš sočuten papež. To poudarjanje katolištva vsak dan ves čas kaže na neko bolečino ljudi, ki so pač bili v določenem obdobju zatirani. Ne vem če vam je komentatorjem prav, oziroma kaj si mislite o tem, ko muslimani ves čas vsak dan poudarjajo to svoje muslimanstvo. Takrat ste pa nasprotni. Kako to?
    Tudi jaz sem katoličanka, ampak kljub temu vsem ne razlagam kaj sem po veroizpovedi, ker najprej sem človek, potem sem pa še vse drugo.

    • Skoraj ves gre za potrebe resničnih vladarjev Slovenije. Nekaj malega, zanemarljivo malega gre pa za rajo. Ampak debela gospa Berta, zakaj se ravno tu in sedaj to sprašujete?

  3. Kaj se razburjaš,Berti?
    Večino našega davkopl.denarja pade v globoko črno luknjo lakomne države(globoka ji pravimo zaradi globoke luknje) in nikoli ne bomo niti vedeli (v katerem tajkunskenm žrelu,)kje na koncu pristane.
    Se strinjam s tabo,da zakoni,ki dopusčajo tako raznovrsten nabor
    klubov, društev,pa inštitutov in celo polit.strank,KRADEJO tudi naš denar.
    To katoliško društvo ni nič!!! kar se financiranja tiče(na to namiguješ),proti raznoraznim ,za katere se sploh ne ve kaj počno v resnici za dobrobit ljudi in živali,pa rastlin recimo.
    Vzadnjič si hvalil delo M.Breclja recimo,kar mu glede nekaterih (samo nekaterih!)njegovih početij ne moremo oporekati,a si se pa kdaj pozanimal kako doabro je ON SAM dobesedno ,na račun “njegovega” društva(bivšega) ,kluba MKC,živel vse do nedolgonazaj.
    Financirala ga je lepo država,on pa je imel zlati čas za razne (včasih precej neokusne) domislice in bluzenja.
    NO,saj vmes je organiziral par koncertov(svojčas sem bila tudi sama kdaj dol na obisku)
    Mene prav NIČ ne briga kako kdo živi,kako je oblečen …,a ko izvem,da ga financira država(tudi z mojim denarjem) imam pravico vedeti kaj s tem denarjem počne.
    In tričetrt takšnih “vprašljivih”društev prav lepo sesa,da jim ni potrebno drugače svojo rit premaknit.
    Oh,bolje,da se ne spomnim na Mirovni inštitut kaj počne z našimi dinački,si preveril koliko jim je dvoprocentni Šarec Serpentinšek dodelil?
    Poglej si seznam vseh slo.društev(in koliko jim da vlada),še prej pa bodi v bližini wcja ,ker te bo,garantirano prijelo sr….

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime