»Hudo je bilo. Za starše je bilo grozno.« (Ivan Strnad)

96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica vedenja o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem.

Rojen je bi na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo je bilo ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti za delo. Oče je delal v rudniku v Krmelju in se tam prehladil ter pozneje tudi zato umrl.

Spomni se napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija spadala na nemško stran. Cela družina se je morala popisati, nacistične oblasti so obenem pripravljale spiske za izseljevanje. Jeseni 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo sedaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci nismo še tako porajtali, ampak za starše je bilo pa grozno. Ja, jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v lager. S sabo pa nismo mogli nič več vzeti, kar se ni dalo nest. Vzeli smo le nekaj obleke, pa kaj malega za pojest, pa saj ni bilo kaj veliko.«

Zbrali so jih v gradu Rajhenburg ter potem odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijsko taborišče, ki je bil nek ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu, v katerem so še bile redovnice, s katerimi so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan, in dodaja, da je bilo pred vojno bolje, kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. 

V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo.

Ivan je pripovedoval tudi o zgodbi o lokalnem partizanu Milanu Majcnu.

Leta 1954 je bil Ivan mobiliziran, ko se je šlo za Trst. Sicer pa je ostal doma na kmetiji, z ženo sta osnovala družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Pokonci ga drži vera, utemeljena na poštenju in spoštovanju. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič naredijo, zaključi 96-letni pričevalec Ivan Strnad.