“Fluidna diplomacija” papeža Frančiška v odnosih s Kitajsko ima mnogo kritikov

V zadnjem prispevku smo na Domovini povzeli dogajanje v zvezi z burnimi odnosi med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko, ki zadevajo že leta bolj ali manj preganjane katoličane v tej državi. Tokrat pa se spustimo v miselnost papeža Frančiška in njegovih izbranih diplomatov, ki jo, po mnenju poznavalcev, dogajanje razodeva.

Sveti oče se pri svojem delovanju, kar se tiče diplomacije, pogosto sklicuje na glavnega diplomata sv. Janeza Pavla II., Agostina Casarolija, arhitekta za t. i. Ostpolitik, strategijo v odnosu do vzhodnih komunističnih držav. Pa je primerjava res na mestu? Nekateri poznavalci se ne strinjajo …

“Razlika je v tem: Casarolijev dialog ni bil dialog za vsako ceno. /…/ Na koncu je bil to dialog, usmerjen k reševanju katoličanov in služenju njim, tam kjer so bili. /…/ Po drugi strani se zdi dialog papeža Frančiška dialog za vsako ceno, do te mere, da je možno narediti korak nazaj, ko pride do zavzemanja jasnih pozicij,” piše vatikanist Andrea Gagliarducci.

Kritike slavnega sporazuma s Kitajsko komunistično partijo o imenovanju škofov so glasne in prihajajo tako od visokih cerkvenih predstavnikov kot od diplomatov in držav, ki so v odnosu do Kitajske odločnejše. Kaj odgovarja papež Frančišek in kaj kardinal Tagle, o katerem se govori kot kandidatu za Frančiškovega naslednika? Dialog ostaja nujen …

A tudi če bi se Vatikan v resnici odločil drugače, je malo verjetno, da bi skrbi kritikov povsem pomiril: sebe je namreč pripeljal v situacijo, ki se zdi skoraj brezizhodna, če ne želimo dramatičnih posledic, pišejo analitiki.

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Naročnik lahko po adventni ceni postanete spodaj. 

Za vse obiskovalce pa je odprt prvi članek na to temo: Med Vatikanom in Kitajsko se zapleta zaradi že tako ali tako spornega sporazuma