Med Vatikanom in Kitajsko se zapleta zaradi že tako ali tako spornega sporazuma

POSLUŠAJ ČLANEK
Katoliška cerkev na Kitajskem je globoko razdeljena in, kot pišejo nekateri komentatorji, skoraj v brezizhodni situaciji. Napetosti med Vatikanom in Komunistično partijo Kitajske skuša papež Frančišek s svojo diplomacijo na vsak način pomiriti – a za kakšno ceno? Poglejmo, kaj se dogaja in kakšno je zgodovinsko ozadje.

Katoliško cerkev na Kitajskem danes bistveno zaznamuje zatiranje, ki se ga je po prevzemu oblasti lotila komunistična partija. V prvih letih po 1949., ko je bila razglašena Ljudska republika Kitajska, je bilo Cerkvi še dovoljeno samostojno delovanje, vendar se je stopnjevalo preganjanje kristjanov, začeto že med državljansko vojno. Zapirali so cerkve, brezštevilni misijonarji in duhovniki so bili aretirani in preganjani na podlagi lažnih obtožb. Od leta 1953 je bilo prakticiranje katoliške vere dovoljeno le v okviru novoustanovljene Katoliške patriotske organizacije, nekakšne vzporedne cerkve, ki jo je za katoličane ustanovila partija in ki ni priznavala papeža, jasno pa je podpirala socialistične ideale države.

A mnogi duhovniki in laiki so se vključitvi v novo, s strani države upravljano "cerkev", ki jo je Vatikan označil za shizmatično in izobčil njene škofe, uprli in postali del kitajske "podzemne", ilegalne cerkve. Mnogi so bili zaradi tega zaprti, preganjani, mučeni, silili so jih prisostvovati "posvečenjem" klerikov, ki jih ni odobril Vatikan, ipd.

Diplomatske vezi med Vatikanom in Kitajsko so bile prekinjene, slednja je za njihovo ponovno vzpostavitev zahtevala "nevmešavanje v verske zadeve na Kitajskem" in prekinitev vezi s Tajvanom v imenu politike ene Kitajske. Predvsem prvi pogoj je ostal predmet spora, saj Sveti sedež pravi, da škofe lahko imenuje le papež.

Kljub vsemu so se odnosi pod papeževanjem Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. sčasoma nekoliko izboljšali. Večja sprememba pa je prišla pod papežem Frančiškom in njegovim državnim tajnikom Pietrom Parolinom leta 2018, ko je bil med Vatikanom in Kitajsko podpisan tajni sporazum o imenovanju škofov: odtlej škofe partija predlaga, papež pa jih potrdi oz. jih lahko tudi ne bi – kar se sicer še ni zgodilo. Pripadniki podzemne cerkve so bili tako pozvani, naj se pridružijo Katoliški patriotski organizaciji, ki je bila razglašena za nič več ločeno od Rima, s tem pa naj bi podzemna cerkev izgubila razlog obstoja. Nekateri njeni pripadniki so poziv upoštevali, mnogi pa ostali skeptični do cerkve pod nadzorom ateistične komunistične partije in so ostali na svojem.

Po podpisu sporazuma so oblasti v različnih regijah odstranjevale križe in rušile cerkve, preganjanje preostalih pripadnikov ilegalne, podzemne cerkve pa se je povečalo. Predsednik Xi Jinping je poleg tega začel z dejavnejšim izvajanjem svojega načrta "sinicizacije" religij, prežetja njihovih teorij s kitajskim karakterjem, v imenu česar so denimo v cerkvah slike Desetih zapovedi menjali z Maovimi in Xijevimi izreki.

Kardinal Zen je v podpisu sporazuma videl "izročitev črede vernikov kardelu volkov"


Mnogi diplomati, katoličani in visoki predstavniki Cerkve so bili do sporazuma kritični, med njimi najvidneje danes 90-letni kardinal Joseph Zen, nekdanji nadškof Hong Konga, ki se vse življenje bori za svobodo veroizpovedi in konec zatiranja drugače mislečih na Kitajskem. Vztrajno poudarja, da je bil papež pri podpisu zaveden od kitajskih oblasti in svojega državnega tajnika Parolina: "Prepričan sem, da ta človek (Pietro Parolin) nima vere. Je samo zelo dober diplomat. Gre za prevaro in izročitev črede vernikov krdelu volkov,” je denimo dejal, a pri svojih opozorilih v Vatikanu naletel na gluha ušesa – zavrnjena mu je bila celo avdienca pri papežu.

Sporazum sta strani podaljšali leta 2020, drugič pa, za nadaljnji dve leti, oktobra 2022. A kritiki so vse glasnejši – še posebej ob dejstvu, da kitajskim oblastem sporazum očitno ne preprečuje preganjanja katoličanov in njihovih visokih predstavnikov; zaradi obtožb o nezakonitem upravljanju dobrodelnega sklada v podporo demokratičnim protestnikom pri plačevanju pravnih in zdravstvenih stroškov v Hong Kongu leta 2019 je bil kardinal Zen maja letos aretiran in po več mesecih obsojen na denarno kazen, pri čemer se mu Vatikan ni postavil v bran, kot tudi ne drugim vidnim preganjanim katoličanom.

Papež Frančišek se je tudi po nedavnem podaljšanju sporazuma oglasil v njegovo podporo in dejal, da Vatikan ostaja zavezan nadaljevanju spoštljivega in konstruktivnega dialoga, ki da je edina pot naprej.

A dodatno se je zapletlo že mesec po podaljšanju podpisa, pred nekaj dnevi, ko je partija škofa Penga imenovala za pomožnega škofa škofije Jiangxi, ki od Vatikana sploh ni prepoznana. Imenovanje "se ni zgodilo v skladu z duhom dialoga /.../ in tem, kar je bilo dogovorjeno v Začasnem dogovoru o imenovanju škofov", je sporočil Vatikan in dodal, da upa, da se podobne epizode ne bodo ponovile, in da ponovno poudarja popolno pripravljenost za nadaljevanje dialoga.

Škof Peng naj bi na umestitveni ceremoniji tudi podal prisego, da bo "vodil katolicizem, da se bo prilagodil socialistični družbi" in da bo prispeval k "sanjam o velikem prerojenju kitajskega naroda".

Analitiki kljub incidentu, glede na odziv Vatikana, ne napovedujejo prekinitve sporazuma. A kaj bi morebiten takšen ukrep pomenil za kitajske katoličane in kaj se skriva v ozadju dejanj vodstva Katoliške cerkve v odnosu s Kitajsko? Preberite v naslednjem članku.

Zgodbo nadaljujemo v članku z naslovom: "Fluidna diplomacija" papeža Frančiška v odnosih s Kitajsko ima mnogo kritikov

Članek je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Digitalno naročnino lahko po adventni naročite na naročniški strani. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike