Enochlophobia: morda izraza ne poznate, a gre za pojav, ki bi nas v Sloveniji moral skrbeti

Junij je za marsikoga verjetno prinesel določeno olajšanje, popuščanje tesnobe. Epidemije ni več, vse gre lahko nazaj v stare tirnice ... A vendar – ne bi bilo škoda, če se ne bi vsi skupaj na podlagi (pre)izkušnje tudi česa naučili? Čas, v katerem smo se različni posamezniki soočali z najrazličnejšimi strahovi, nas je lahko, če smo bili za to dovzetni, naučil precej. Sam sem se recimo med drugim naučil, kaj je to enochlophobia.

A pojdimo lepo po vrsti. Ko gledam nazaj na čas intenzivne socialne izolacije in razmišljam o drži aktivnega državljana v tem času, mi najbolj odzvanjajo tri epizode. Epizode, ki so bile s strani osrednjih medijev bolj ali manj zapostavljene. Ti so bili v tem času seveda prezaposleni z razvijajočo se kulturo rekreacije v delu populacije.

Policist, kmet in tajnica

Ker je bila s samim rekreativnim kolesarstvom neposredno povezana, je bila najmanj zapostavljena gotovo epizoda policista, ki se je slikal s protestnikom in bil zato deležen pogroma na družbenih omrežjih. Sam sem pred kritikami in omenjenim pogromom na račun policista dejansko zasledil številne pozive v podporo temu policistu in pisma sindikata. To najbrž nekaj pove o mojem informacijskem balončku morda pa malo tudi o fokusu, ki ga imajo pri poročanju osrednji mediji. Vsekakor se v ozadju celotnega vprašanja slika predvsem zmožnost tega, da neko realno medčloveško komunikacijo zreduciramo na preprosto posplošitev, ki jo potem množice, ne ozirajoč se na posameznika, izkoriščajo za izražanje in potenciranje svojega stališča.

Že nekoliko bolj zapostavljena je epizoda enega od spletnih (zasebnih) komentatorjev protestov, ki je zapisal, da bi bilo treba raztrositi risalne žebljičke, ki bi kolesarjem onemogočili njihovo dejavnost. Ker je svojo misel na Twitter zapisal Peter Hrastelj, ki je slučajno lastnik kmečkega turizma, je postal tarča bolj ali manj spontano organizirane družbene akcije.

Pri tem gre za korak dlje kot pri zgoraj omenjenem policistu. Policist je uradna oseba in tako dejansko njegovo delo pod drobnogledom javnosti. Peter Hrastelj je zasebnik, ki je svoje mnenje izrazil javno. Ob siceršnji liberalni interpretaciji svobode govora upam trditi, da niti ni bilo med najbolj skrajnimi ali neprimernimi mnenji. Mnenje je bilo za koga morda hudomušno, za koga neprimerno. Z njim lahko vsekakor polemiziramo in ga tudi izpostavimo kot nekaj, česar ne odobravamo. Mi je pa malce grozljivo pomisliti, da si lahko za mnenje, s katerim se določena skupina ljudi ne strinja, v demokratični republiki kaznovan tako, da se ljudje z lažnimi komentarji spravijo na tvoj posel, ker presodijo, da si to zaslužiš. Ob tem občutijo – predstavljam si – zadoščenje, ker v množici opravljajo svojo državljansko dolžnost »moralne prevzgoje« sodržavljanov k neki družbeni primernosti.

Ta pravičniška drža se do določene mere še potencira v tretji epizodi Yrenie Yane, anonimnega Twitter profila, katerega objave so bile ponovno vprašljive. Državljan D jih je označil za »žaljive in nestrpne« (tokrat celo ne »sovražne«). Lahko se z njimi ne strinjamo, lahko se nam zdijo neprimerne. Ponovno – razprava bi bila mogoča in potrebna. Je bil pa potek dogodkov v tej epizodi nekoliko strašljiv.

Namesto organizirane družbene akcije bi morali raven komunikacije višati s svojim lastnim prispevkom. Vsebinskim prispevkom. In ne s ščuvanjem množice proti posamezniku.

Najprej novinarka RTV poseže v zasebnost tajnice v tej organizaciji in razkrije njeno anonimno identiteto na Twitterju. Domen Savič ob razkritju identitete enega od »slovenskih twitter trollov z najdaljšo brado« seveda dobi svojih 5 minut in kot osrednji problem izpostavlja to, da vsi državljani financiramo to neprimernost in žaljivost na javnem mediju ter sproži kolesje »moralne represije«. Posledica aktivnega državljanstva Državljana D je bila v tem, da je gospa prišla v svojevrstni interni postopek RTV, da je izbrisala svoj profil in da je bila s svoje tajniške službe za zadnje leto pred upokojitvijo prestavljena v arhiv.

Pomislimo o situaciji neobremenjeno z vsebino. Ena od tajnic na RTV je očitno javni obraz televizije, ki se mora tudi v svoji zasebnosti, celo v svoji anonimnosti zavedati, da mora dosegati določena (očitno točno določena) pričakovanja javnosti. Sicer se lahko poseže v njeno zasebnost, lahko se jo obravnava na spletu in lahko se jo disciplinira tudi na njenem delovnem mestu. Nisem prepričan, da se večina novinarjev zaveda teh visokih standardov, katerim so v javnem mediju očitno izpostavljeni (no, če slučajno nimajo pravih stališč).

Nazaj k vsebini stališč

Naj poudarim, razprava je potrebna. Nujno se mi zdi, da v svetu množičnih hitrih informacij posamezniki razvijajo svoja mnenja in stališča ter jih tudi izražajo. In ja, v imenu svobode govora ne bi smeli dopuščati kakršnekoli ravni komunikacije. Sem pa trdno prepričan, da z zatiranjem določenih ravni diskurza ta diskurz potiskamo v ilegalo, kjer z njim dialog ni več mogoč, kjer se samo še krepi in potem manifestira precej bolj boleče in razdiralno za družbo.

Namesto organizirane družbene akcije bi morali raven komunikacije višati s svojim lastnim prispevkom. Vsebinskim prispevkom. In ne s ščuvanjem množice proti posamezniku. V imenu svobode posameznika je seveda nujno, da je temu posamezniku dovoljeno, da se povezuje, da se združuje – tudi v množice, ki imajo močnejši glas. Toda, ko gredo te množice proti določenim posameznikom, ki vanje ne sodijo … takrat se jih pričnem bati.

In takrat je strah pred množicami ali enochlophobia morda primerno zdravilo tudi za vse znotraj množice, da se ustavijo in razmislijo tudi o vsebini tega, za čemer stojijo.