Eko-subvencije: draga moda za iznajdljive in finančno breme za ostale

Slovenski državljani plačujemo nadpovprečno visoke račune za elektriko, pri čemer je dejanski strošek elektrike v povprečju majhen. Razlog za to so med drugim tudi »supersubvencije«, ki so se pred leti zelo lahkotno podeljevale vsem, ki so izpolnjevali vsaj dva pogoja. Zainteresiranost in kreditna sposobnost.

Podrobneje si oglejmo dva najbolj očitna primera:

Sijaj, sijaj sončece…

Pred leti so postale zelo modne sončne elektrarne. Naenkrat so bile na razpolago lahko pridobljive visoke subvencije in odziv vlagateljev je bil seveda primerno velik. Špekulanti so  celo najemali in kupovali tuja zemljišča za postavitev. Pogosto s krediti.

Za pridobitev subvencije torej nisi potreboval niti svojega zemljišča, niti svoje strehe, niti svojega denarja… samo malo iznajdljivosti. Tudi cene prvih uvoznikov fotovoltaičnih modulov so bile močno napihnjene, saj so se kmalu po pojavitvi »kitajske robe« skorajda prepolovile. Svoj lonček so seveda pristavile še zavarovalnice in vzdrževalci.

Tak naval je bil seveda zato, ker je bila pričakovana velika ekonomska upravičenost. Vendar pa so izkušnje pokazale drugače. Gre za izjemno drago energijo, nekajkrat dražjo od energije iz jedrskih ali hidroelektrarn… (O tem so na začetku meseca pisale Finance).

Danes je jasno, da je bil naval investiranja v sončne elektrarne umetno spodbujen in mnogo preveč optimističen.

Vprašanje je tudi kakšna bo dejanska življenjska doba »fotovoltaik« in kak vpliv na okolje bo imelo njihovo ekološko odstranjevanje. Danes je jasno, da je bil naval investiranja v sončne elektrarne umetno spodbujen in mnogo preveč optimističen. Tudi zakonodaja in smernice iz tistega časa so se postavile na bolj realna tla.

Danes se spodbuja mnogo bolj realistična proizvodnja za lastno porabo na način, da viške pošiljaš v omrežje in jih koristiš, ko tvoja elektrarna ne proizvaja dovolj. Gre za preprosto in smiselno zamenjavo.

V subvencioniranem načinu pa država od lastnika sončne elektrarne viške kupuje in to po večkratni ceni. In tako bo še kar nekaj let, saj je večina subvencij sklenjena za 15 let.

Prioriteta je torej subvencija, ne pa samooskrba  in še manj ekologija. Tudi sicer je izkoriščanje sončne energije v našem geografskem pasu zelo nestabilno. Vendar pa bo račune za nazaj vseeno potrebno plačati.

Bioplinarne…

Zakaj je Hitler naredil samomor? Ker je dobil račun za plin!

Smešno le za tiste s smislom za zelo črni humor. No, podobna zgodba je s slovenskimi bioplinarnami. Ki so »bio« predvsem v imenu.

Slovenski recept za »bioplinarja«: če si kolikor toliko podjeten kmet (tudi kak drug poklic je sprejemljiv) z nekaj vezami na vsaj lokalni ravni oblasti (tudi veze v banki ne škodijo) in imaš kak kos zemlje odveč, potem kandidiraj za subvencijo. Dobiš milijon ali dva, gradbeno in okoljsko dovoljenje ni problem, ker je to pač trenutno »in«.

Postaviš torej bioplinarno, okoliškim prebivalcem zagotoviš, da ne bo absolutno nič smrdelo, saj itak potem ne bomo rušili, ker se par vaščanov pritožuje … Glede biomase ne skrbi. Tudi to bo subvencionirala država.

Kmetom bo ponudila subvencije, da svojo rodovitno zemljo zasadijo z materialom za bioplinarno. In to ne glede na to, da je stopnja samooskrbe z prehrano v Sloveniji izjemno nizka. Tako bo tvoja bioplinarna subvencionirana dvakrat. Če zadeva slučajno ne bo »laufala« kot si si zamislil, pač prepišeš premoženje na sorodnika ali ženo in razglasiš osebni stečaj. In se lotiš drugega posla. Po možnosti subvencioniranega.

Danes velik del bioplinarn stoji. Subvencije za njive z biomaso so namreč ustavljene. Tudi to priča o povsem zgrešenih investicijah. Po izkušnjah iz tujine so bioplinarne smiselne ob velikih obratih, recimo farmah…ki same proizvajajo dosti odpadne biomase in na tak način postanejo samooskrbne z energijo.

Tako sončne elektrarne kot bioplinarne so v obliki kot se pri nas izvajajo (se pravi, da so same sebi namen), zagotovo manj ekološke kot jedrske in hidroelektrarne. Glede na to, kako se z biomaso obremenjuje zemlja… koliko goriva gre za prevoz in koliko denarja za subvencije… je tako slovensko prebivalstvo, gospodarstvo kot tudi narava globoko v minusu.

Tako sončne elektrarne kot bioplinarne so v obliki kot se pri nas izvajajo (se pravi, da so same sebi namen), zagotovo manj ekološke kot jedrske in hidroelektrarne.

Se me to tiče?

Morda se na prvi pogled zdi, da povprečnega državljana to osebno ne zadeva. Pa vendar vse to plačujemo in bomo še dolgo plačevali vsi davkoplačevalci. Preko dražjih položnic za elektriko, okoljskih dajatev, ki so najvišje v EU in tudi preko dokapitaliziranih bančnih lukenj, ki so med drugim tudi posledica propadlih investicijskih ekoloških projektov.

Zelo očitno je tudi ekologija pod vplivom raznih lobijev, za katere je oznaka ekološko le še en kanal dotoka denarja in širjenja vpliva.

Kaj pa zdaj?

Brez trohice pobožnjakarstva lahko rečemo, da nam izhod iz »ekomalije« kaže papež Frančišek. Sam ga imenuje integralna ali celostna ekologija. Gre pa za spremenjen način življenja, za spreobrnjenje, ki mora zajemati vse plati našega življenja, ne le tiste ki so modne ali subvencionirane.

Takrat bomo imeli bioplinarno, ker jo potrebujemo. Ker ustvarjamo (kot vas, mesto, farma, podjetje…) toliko odpada, da ga je smiselno uporabiti za energijo in zaključiti biološki krog. Sončno elektrarno bomo imeli tam, kjer je dovolj sončno, da nam bo dala večino leta dovolj energije za samooskrbo. In ne tam, kjer so subvencije.

Gre za spremenjen in celovit pristop, kjer ni na prvem in edinem mestu kapital, ampak spoštovanje in ljubezen do sebe, bližnjih, in vsega stvarstva … in nenazadnje tudi do Stvarnika.