Slovenija ima najvišje okoljske davke v Evropski uniji

Uredništvo
1

Ob veliki davčni obremenitvi dela ima Slovenija tudi najviše okoljske davke med državljani članic Evropske unije.  Ti znašajo rekordnih 10,6 odstotne točke glede na vse davčne prihodke in prispevke, kažejo podatki Eurostata. Sledita nam Hrvaška in Grčija.

Te dajatve so najnižje v Nemčiji, Luksemburgu in na Švedskem, kjer zavzemajo polovico nižje deleže kot v Sloveniji.

Okoljski davki so po definiciji tisti, ki jih plačujemo zaradi onesnaževanja okolja. Višina okoljskih davkov se zato zelo razlikuje po državah članicah EU.

Trošarine, taksa na CO2, obremenitev motornih vozil z dajatvami ob prvi registraciji in vsakoletnem podaljševanju, prispevek za obnovljive vire energije … seštevek vseh teh dajatev glede na ostale prihodke iz davkov in prispevkov je v Sloveniji najvišji znotraj EU.

Pri nas znašajo 10,6%, povprečje EU je 6,3% v letu 2014. Medtem, ko je se je v desetletnem obdobju na ravni EU ta davek znižal, je v Sloveniji zrasel za skoraj dve odstotni točki.

3
Delež okoljskih davkov v državah EU 2014 (v % od vseh davčnih prihodkov in socialnih prispevkov) Vir: Eurostat

Na ravni Evropske unije je okoljski davek leta 2014 skupno znašal 343,6 milijarde €. Za primerjavo: leta 2004 je znašal 282,0 milijarde €.

Slovenija iz okoljskih dajatev letno pobere okrog 900 milijonov evrov.

Od tega so 77,4 % energetske takse, 11,7 % takse na transport in 10,8 % takse na onesnaževanje in rabo naravnih virov.

Ob tem se postavlja pomembno vprašanje: Zakaj v Sloveniji plačujemo največje okoljske dajatve? Res tako zelo onesnažujemo deželo na sončni strani Alp?

Poročilo o razvoju 2015 navaja, da visoke okoljske dajatve izhajajo predvsem iz visokih prihodkov od davkov na energijo v Sloveniji, povezanih z obširno uporabo energentov v cestnem prometu zaradi velikega obsega tranzitnega prometa, razpršene poseljenosti prebivalstva in slabo razvite železniške infrastrukture.

Kaj davki pomenijo za gospodarstvo?

Med okoljskimi davki, ki bremenijo gospodarstvo, so najpomembnejši davki na energijo, ki jih večinoma plačujejo predelovalne dejavnosti. Sledijo davki na transport in na onesnaževanje, ki znotraj gospodarstva najbolj bremenijo dejavnost trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil. Večji del davkov na rabo naravnih virov pa nosijo podjetja v dejavnosti oskrbe z električno energijo, plinom in paro.

Problemov pa je več. Pravno podlago za okoljske davke v Sloveniji ureja več zakonov, med njimi zlasti Zakon o trošarinah, Zakon o davku na motorna vozila, Zakon o varstvu okolja in Zakon o vodah ter na njihovi podlagi sprejeti podzakonski akti.

Ker je bil prvotni namen teh dajatev vzpostavitev evidenc o količinah, danih v promet, te dajatve pomenijo mehanizem za morebitno zviševanje dajatev in s tem tudi prihodkov proračuna, to pa škodi gospodarstvu, povečuje administrativne stroške in zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Kaj visok okoljski davek pomeni za vaš žep?

Čeprav tovrstni davki bremenijo gospodarstvo, pa večji del (okoli 70%) bremena nosijo gospodinjstva; nanje namreč odpade večina davkov na energijo in na transport.

Višji okoljski davki torej pomenijo dražjo položnico za elektriko, višjo ceno prevoza, menjave pnevmatik in drugih proizvodov in storitev, ki jih proizvaja in ponija slovensko gospodarstvo in zanje plača okoljske dajatve.

Davki, ki jih plačamo od okoljskih dajatev, se stekajo v proračun, od tam pa bi moral denar najti pot v projekte, ki bi poskrbeli za obnavljanje naravnih virov in odpravljanje posledic škodljivega vpliva na okolje.

Okoljske dajatve še en odvod za pokrivanje zgrešenih energetskih investicij, kot so TEŠ 6 in sončne elektrarne
Najvišji delež ekoloških dajatev v Sloveniji glede na sočlanice EU ob številnih zgrešenih energetskih in drugih projektih ne čudi.

Večino okoljskih davkov plačajo gospodinjstva, predvsem preko položnice za elektriko, kjer dejanska cena električne energije znaša zgolj tretjino zneska. Ob omrežnini, trošarini in DDV je tu še prispevek za spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije, ki pokriva državne izgube pri vzpodbujanju gradenj sončnih elektrarn.

Slednje so namreč daleč najdražji vir električne energije.

Finance so tako nedavno postregle s podatki, da za vsako megavatno uro iz zelenih elektrarn plačamo 150 €, za tisto iz TEŠ 6 naj bi plačali 60 €, za tisto iz hidroelektrarn 30 €, cena megavatne ure na nemški borzi pa znaša 22 €.

Večina slovenskih proizvodnih energetskih podjetij torej proizvaja elektriko precej dražje, kot je na voljo na trgu, razliko pa preko “okoljskih davkov” pokrivamo davkoplačevalci

Glede transporta pa smo na Domovini pred časom že pisali, kako kljub enaki ceni energenta Slovenci plačujemo dražje gorivo kot pred leti.  

1 komentar

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime