Spoštovani bralci, v vaših srcih je domovina že od nekdaj, z vami na spletu pa sedaj že dobrih osem mesecev. Še pred tem ste jo prebirali v tiskani obliki, a finančna računica se žal ni izšla; trg tiskanih medijev je za igralce brez kapitalskega ali političnega zaledja neizprosen.
A kljub prenehanju izdajanja tiskane Domovine nas vedri žarek upanja, da lahko resnice, zamolčane s strani medijskega mainstreama, širšemu občestvu zaupamo prek interneta.
Preko spleta sežemo dlje
Šelestenje papirja med prsti bralca morda res daje občutek večje kredibilnosti zapisanim besedam, a te dosežejo le tiste, katerim se, naključno ali ne, tiskovina znajde v rokah. In teh je iz dneva v dan manj.
S spletom je drugače. Njegova viralna narava omogoča, da resnica, zapakirana v dobro zgodbo, tudi na majhnem, finančno omejenem mediju doseže enormno število ljudi. Spletni Domovini je to uspelo s predreferendumskim člankom Je Suis Norma Korošec, ki se po branosti lahko primerja z najbolj priljubljenimi komentarji Delove Sobotne priloge v njenih najboljših časih. Tudi nekateri drugi članki s spletne Domovine po dosegu mnogo ne zaostajajo za zapisi v eminentnem tisku.
Prav zato so kvalitetni, neodvisni spletni medijski projekti izjemnega pomena za našo monopolizirano medijsko krajino, v kateri osrednje medije v rokah čvrsto držijo ideologi politične levice.
Obraz in duša Domovina.je
In prav takšen neodvisen, svež in prodoren medij želimo, z vašo pomočjo, ustvarjati novinarji Domovine.
Vendar nam brez vaše podpore ne bo uspelo. Splet sicer vsiljuje logiko zastonjskosti, a za resnejšo produkcijo vsebin stojijo stroški, kot pri vsakem drugem mediju.
V minulih osmih mesecih ste lahko spoznali naš pristop k obveščanju in osveščanju. Ne pravimo, da smo pri tem najkvalitetnejši in najboljši, mnogo nam še manjka, od odpravljanja pravopisnih napak naprej. Trdimo pa, da smo z našim konceptom na slovenski medijski sceni v marsičem unikatni in da ima Domovina sebi lasten pečat, obraz in dušo.
Prosimo vas za dve kavici mesečno
Cilj, kateremu sledimo je, da v Domovini prepoznate zaupanja vreden medij, četudi se z zapisanim morda kdaj ne strinjate. Prav raznovrstnost v (ne)strinjanju znotraj vrednotnega okvirja, ki ga zastopamo, je odraz naše demokratične pluralnosti, kar je ena pomembnejših postulatov razvitih demokracij.
Zato vas prosimo, da nam namenite vsaj dve kavici na mesec. S tem boste boste podprli koncept spletne Domovine, kakršno poznate.
Odločili smo se namreč, da vsebin za zdaj ne bomo zapirali, ker bi s tem zelo omejili doseg našega sporočila. Verjamemo, da s tem ne boste prikrajšani, saj menimo, da je širjenje resnice v našem skupnem interesu.
Vaših 30 € letno nam bo omogočilo preživeti. Vsaka višja donatorska podpora pa pomeni investicijo v razvoj kopice idej in konceptov, ki zaradi finančnih omejitev sicer ne bodo nikoli ugledali luči sveta. Ko bi le vedeli, kaj vse še načrtujemo na naši in vaši Domovini!
Ustvarjalci Domovine se vam za zaupanje in podporo že vnaprej zahvaljujemo.
Tam lahko izberete podporo Domovini in/ali sestrskem portalu Iskreni.net.
Ob donaciji vsaj 5 € mesečno (60+ € letno) vam podarimo majico “Moja Domovina.je Slovenija”.
Hvala!
Sem (bil)donator. Ker pa Dan upora, zlagani fikcijski , narodno sramotni in protičloveški, 27.April , obravnavate tako, da se mi gabi in mi je nerazumljeno kontrapunkiven s Svobodno Slovenijo, in zadevo pojasnjujete z mojim všeč-nevšeč , pač ne morem več biti donator take Domovine, ker to ni to.
Ob aktualnem proslavljanju 25. maja – domnevnega rojstnega dne J. B. Tita – se še vedno kaže, da Slovenci še niso doumeli, kaj je storil Sloveniji in slovenskemu narodu. Kljub temu, da naj bi bila mati Slovenka, jo je/ ga je s svojo politiko izčrpal na vse mogoče načine, ker je uveljavljal hrvaško očetovsko načelo. Ves čas je ustvarjal veliko Hrvaško. Ko sem pred dnevi ponovno bral knjigo Hrvati, se mi je posvetilo, da sta sporazum na Visu pred koncem vojne delala dva Hrvata: Šubašič in Tito. V škodo vseh drugih – razen Albancev – narodov in narodnosti Jugoslavije. Ko pišete o ozemlju nekdanje Jugoslavije, namerno ali pa tudi ne, pozabljate, da je bila tudi SR Slovenija del nekdanje Jugoslavije. Prav radi se v Sloveniji naslajate nad usodami Karadžića, Mladića in Miloševića. Te dni sem bral, da so Saudska Arabija, Katar in Kuvajt dali skupaj 440 milijonov dolarjev za zagonska sredstva Bošnjakom, da so lahko začeli pred začetkom vojne v BiH, katere prva žrtev je bil srbski zet, propagandno akcijo proti bosanskim Srbom in Srbom. Bral sem tudi, da so po izjavah opazovalca OZN v Sarajevu Markale izvedli tako, da so Bošnjaki pod stojnice namestili eksploziv, pred njegovim aktiviranjem pa so njihovi vojaki streljali na srbske položaje, oni pa so jim vračali. A eksploziv so v vsegh primerih sprožili muslimani (!!!) in tako ponovno žrtvovali svoje ljudi. Zakaj? Da bi pred svetom okrivili za to bosanske Srbe in velesile pridobili za intervencijo. Odlično bi bilo, če bi vedeli, kaj se je ob mirnem umiku pripadnikov JLA zgodilo na Dobrovoljačkoj ulici v Sarajevu in v Zenici. Prepričan sem, da bi bruhali, ko bi brali ali gledali, kaj so muslimani naredili nič hudega sluteči vojski. Haag, pa tudi Sarajevo v sodnih procesih le nadaljujeta politiko NDH, nacizma in fašizma. Slovenci pa tako ali tako ne morejo o vojni v BiH (BiH pa je takrat pomenila po izigranem nočnem zasedanju skupščine 1.3.1992, dejansko le državo Bošnjakov in Hrvatov in ne ozemeljsko BiH. In samo tej je Slovenija dobavljala orožje in usposabljala njihove borce. Zato se lahko zgodi, da bo tudi iz Slovenije kdo povabljen v Haag, pa ne kot priča. O Karadžiću. Njemu bi dejansko smeli soditi le bosanski Srbi, ker je samo njih na nešteto načinov oškodoval. Z Mladićem pa bosanski Srbi prvič v zgodovini niso šli pod ustaške nože, bate, na vislice in podobna ubijalska orodja ter v nešteto cerkva (!) ter v najbolj kruta evropska taborišča, tako, kot se jim je, naivnim kot so, dogajalo med II. svetovno vojno. Srebrenica, Pliberk (Bleiburg) in podobne aktualne neonacistične zgodbe Bošnjakinj in Hrvatov moramo v Sloveniji vzeti z veliko rezervo. Ne smemo pozabiti, kako je slovenski narod trpel v I. in II. svetovni vojni, pa tudi v socializmu. Za tiste, ki menijo, da so lastniki knjižice ZKJ samo uživali vse mogoče bonitete, pa le dejstvo, da je član ZKJ ali ZKS, ki ni brezpogojno izvajal njune politike, ki pa jo je dejansko krojilo nešteto polvrednežev, poleg disciplinskih tortur doživljal tudi še nekajkrat hujše partijske torture. Ne glede na njegovo delovno pridnost in uspešnost. Na koncu! Streznite se Slovenci in skupno vendar skrbite za svojo državo, kolikor jo sploh še imamo v kakršnikoli obliki posesti.