[Duhovna misel] Zaradi Jezusa se delijo duhovi (20. nedelja med letom)

Duhovna misel za 20. nedeljo med letom: Lk 12, 49–53

Evangeljski odlomek o delitvi zaradi Jezusa kaže, da vera lahko povzroči napetosti celo med najbližjimi. Jezusova pot ni vedno pot miru, ampak tudi resnice, ki ločuje. Duhovne vezi so pogosto močnejše od krvnih, to potrjujejo številni primeri razhajanja zaradi vere. Mučeništvo zaradi vere je aktualno vse do danes, kot kaže primer Lojzeta Grozdeta. Jezusovo poslanstvo  je bilo razkriti resničnega Odrešenika, tudi če to pomeni upor znotraj lastnega naroda in družine.

Komentar: Ne mir, razdor in delitev

Evangeljski odlomek o delitvi duhov zaradi Jezusa bi lahko na prvi pogled razumeli kot nasproten njegovi zapovedi ljubezni do bližnjega in do sovražnikov. Prav tako ni povsem v soglasju z Jezusovimi pozivi k edinosti, spravi, miru in pravičnosti. Večina evangeljskih odlomkov zveni drugače kot ta radikalna in celo apokaliptična napoved, ki kliče ogenj in meč na zemljo. Kdo bi v tem odlomku lahko našel argument za sveto vojno proti nevernikom. Podobne razdiralne besede najdemo tudi pri starozaveznem preroku Miheju, ki pravi: »Ne verjemite prijatelju, ne zaupajte tovarišu, pred njo, ki ti leži v naročju, pazi na vrata svojih ust! Kajti sin se norčuje iz očeta, hči vstaja proti svoji materi, snaha proti svoji tašči, človeku so sovražni njegovi domači. Jaz pa se oziram na Gospoda, čakam na Boga moje rešitve, moj Bog me bo uslišal« (Mih 7, 4–7).

Vprašanje vere v Boga je lahko razlog za razhajanja znotraj družine ali med prijatelji in znanci. To ni redek pojav – tako v naši bližnji kot daljni okolici – še posebej v primeru duhovnih poklicev, ko starši močno nasprotujejo odločitvi svojih otrok. Včasih gre celo tako daleč, da starši s sinom ali hčerko ne govorijo vse do smrtne postelje. Ti pojavi razkrivajo, kako lahko vera postane povod za nesoglasja, nasprotovanje ali celo sovraštvo. Jezusov primer je dovolj zgovoren: verski voditelji njegovega ljudstva so ga po krivem obsodili in dali usmrtiti.

Tudi po Jezusovi smrti in vstajenju se vse do danes pojavljajo primeri mučeništva in nasilne smrti zaradi vere. Spomnimo se Lojzeta Grozdeta, bogoslovca, ki ni imel nobene povezave z vaškimi stražami ali domobranci, a so ga partizani zasramovali, mučili in umorili. Mučencev zaradi vere imamo iz obdobja druge svetovne vojne in po njej še veliko. Sovraštvo do kristjanov je bilo tako močno, da so jih ideološko zaslepljeni ljudje pobijali brez dokazov, postopkov ali sodišč. Razmišljanje o tem, da Jezus deli in da je prinesel ogenj ter meč na svet, torej ni v nasprotju z evangelijem, ampak je ključno za razumevanje tega, kar se je dogajalo z Jezusom in kar se še vedno dogaja z njegovimi sledilci.

V ozadju tega vprašanja je tudi dilema: je močnejša krvna ali duhovna vez med ljudmi? Življenje pogosto dokazuje, da so duhovne vezi močnejše. Še posebej danes, ko krvne vezi v družinah razpadajo – številni otroci ne živijo s svojimi biološkimi starši in iščejo duhovne očete ali matere mimo bioloških dejstev. Presenetljivo je, da sodobna družba to sprejema bolj zlahka kot razhajanja zaradi vere. Psihosocialno si lahko človek izbere starše ali mu jih določijo drugi, duhovno pa ne. To kaže, da so duhovne vezi pogosto globlje od bioloških in psihosocialnih.

V Jezusovem javnem delovanju se stalno pojavlja nasprotovanje verskih voditeljev, ki mu očitajo, da se dela Boga in Odrešenika. Po eni strani so Judje pričakovali mesijo, po drugi pa niso bili dovolj odprti, da bi v Jezusovih dejanjih prepoznali znamenja, ki potrjujejo njegovo verodostojnost. Preveč so bili zaverovani v lastno predstavo o odrešeniku, zato niso mogli uvideti, da je prav Jezus ta, ki ga čakajo. Jezus je na svet prišel s poslanstvom, da bi Judje in vsi ljudje spoznali, da je edini Odrešenik.

Končno je argument za vprašanje, na koga se človek najbolj naveže, na starše ali na Boga, za vernika dokaj jasen. Bog je absolutna avtoriteta, tudi starši so odvisni od njega, saj so tudi oni njegovi otroci. Starši nimajo absolutne pravice nad svojimi otroki. To težko razumejo tisti starši, ki svoje potomce načrtujejo od spočetja naprej in ki jih ne razumejo kot Božji dar, ampak kot produkt njihovega odnosa ali celo kot produkt medicinskih posegov. Zato ni čudno, da je vedno več primerov, ko starši nasprotujejo svojim otrokom, da bi si izbrali duhovni poklic.