Države EU po nočnih pogovorih dosegle dogovor o podnebnih zakonih, ki odseva realnost vojne

Države EU so v sredo dosegle dogovore o predlaganih zakonih za boj proti podnebnim spremembam in podprle postopno ukinitev prodaje novih avtomobilov na fosilna goriva do leta 2035 ter več milijard evrov vreden sklad za zaščito revnejših državljanov pred stroški emisij CO2.

Po več kot 16 urah pogajanj so okoljski ministri 27 držav članic Evropske unije sprejeli skupna stališča o petih zakonih, ki so del širšega svežnja ukrepov za zmanjšanje emisij, ki segrevajo planet, v tem desetletju.

Dogovor, ki bo sedaj postal zakon

"Podnebna kriza in njene posledice so jasne, zato je politika neizogibna," je dejal vodja podnebne politike EU Frans Timmermans in dodal, da po njegovem mnenju vdor Rusije, največje dobaviteljice plina, v Ukrajino spodbuja države k hitrejšemu opuščanju fosilnih goriv.

Ministri so podprli glavne dele svežnja, ki ga je Evropska komisija prvič predlagala lani poleti, vključno z zakonom, po katerem bodo morali novi avtomobili, ki se prodajajo v EU, od leta 2035 naprej izpuščati nič CO2. To bi onemogočilo prodajo avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem.

Zaradi dogovora je verjetno, da bo predlog postal zakon EU. Dogovori ministrov bodo oblikovali njihovo stališče v prihodnjih pogajanjih s parlamentom EU o končnih zakonih. Parlament je že podprl cilj glede avtomobilov do leta 2035.

Sklad za socialno podnebje

Cilj podnebnih predlogov je zagotoviti, da bo EU s 27 državami – tretja največja onesnaževalka s toplogrednimi plini na svetu – do leta 2030 dosegla cilj zmanjšanja neto emisij za 55 % glede na raven iz leta 1990.

Za to bodo morale vlade in industrija veliko vlagati v čistejšo proizvodnjo, obnovljive vire energije in električna vozila.

Ministri so podprli nov trg ogljika v EU, ki bo uvedel stroške CO2 za onesnažujoča goriva, ki se uporabljajo v prometu in stavbah, vendar so dejali, da bi se moral začeti izvajati leta 2027, torej leto pozneje, kot je bilo sprva načrtovano.

Po napornih pogajanjih so se dogovorili o oblikovanju sklada EU v višini 59 milijard EUR, ki bo državljane z nizkimi dohodki zaščitil pred stroški te politike. Novi socialni podnebni sklad naj bi bil ustanovljen za obdobje 2027–2032, kar naj bi sovpadalo z začetkom veljavnosti novega trga ogljika za stavbe in cestni promet.

Za koriščenje sredstev iz sklada bo morala vsaka država članica Bruslju predložiti "socialni podnebni načrt", ki bo vseboval vrsto ukrepov in naložb za odpravo vpliva cen ogljika na ranljive državljane.

"Sklad bo državam članicam zagotovil finančno podporo za financiranje ukrepov in naložb, opredeljenih v njihovih načrtih, za povečanje energetske učinkovitosti stavb, prenovo stavb, dekarbonizacijo ogrevanja in klimatizacije v stavbah ter uporabo mobilnosti brez emisij in z nizkimi emisijami," je v izjavi zapisal Svet Evropske unije.

Litva je bila edina država, ki je nasprotovala končnim sporazumom, saj si je skupaj s Poljsko, Latvijo in drugimi državami neuspešno prizadevala za večji sklad, saj je bila zaskrbljena, da bi novi trg CO2 lahko povečal račune za energijo za državljane.

Finska, Danska in Nizozemska – bogatejše države, ki bi v sklad vplačale več, kot bi dobile nazaj – so želele, da bi bil sklad manjši. Ministri so podprli tudi reforme sedanjega trga ogljika v EU, ki sili industrijo in elektrarne, da plačujejo za onesnaževanje.

Države so sprejele glavne elemente predloga Komisije za okrepitev trga, da bi se emisije do leta 2030 zmanjšale za 61 %, in njegovo razširitev na ladijski promet. Dogovorile so se o pravilih, ki bodo EU olajšala posredovanje v primeru skokovitega naraščanja cen CO2.

Ministri so podprli še dva zakona za okrepitev nacionalnih ciljev za zmanjšanje emisij, ki jih Bruselj določa državam za nekatere sektorje, in za povečanje naravnih ponorov ogljika, kot so gozdovi.

Cilji o energetski učinkovitosti

Ko se nacionalne vlade soočijo s svežnjem podnebnih zakonov EU, kot da bi jim bilo to dano instinktivno, najprej zavrnejo cilj glede energetske učinkovitosti.

Tako je bilo tudi v ponedeljek, ko je 27 ministrov EU za energijo potrdilo začasni dogovor o revidirani direktivi EU o energetski učinkovitosti, o čemer smo pisali tukaj.

Natančen cilj za leto 2030 bo določen med končnimi pogovori med državami članicami EU in Evropskim parlamentom še letos. To ne bo lahka naloga. Toda ena stvar je že zdaj jasna: cilj ne bo vključeval pravno zavezujočega cilja za porabo primarne energije.

Optimisti bodo odvrnili, da bo cilj za rabo končne energije pravno zavezujoč, kar je dejansko zgodovinsko prvi takšen cilj. Poleg tega bo vzpostavljen nov mehanizem, ki bo zagotovil, da bo EU skupaj sledila cilju varčevanja z energijo.

Vendar pa so bili borci razočarani, ker je bil cilj primarne učinkovitosti opuščen kot zavezujoč cilj, kar pomeni, da države članice EU ne bodo pravno zavezane k njegovemu izpolnjevanju. Opustitev zavezujočega cilja primarne energije pomeni, da so izgube pri pretvorbi energije nekako izvzete iz bilance – ne štejejo.

Poraba primarne energije ni majhna. Zajema porabo samega energetskega sektorja – na primer izgube, ki nastanejo pri pretvorbi nafte ali plina v električno energijo – ter izgube, ki nastanejo pri transportu in distribuciji energije.

To ustreza državam z jedrsko energijo, pomirja tiste, ki imajo velike načrte za vodik, in pomeni, da lahko druge širijo premog kot vmesni ukrep za energetsko varnost.

Vodik je tokrat videti kot idealen krivec. Španija, ki je prvotno predlagala spremembo, izglasovano ta teden, ima velike načrte, da postane vodikovo središče v Evropi. Tudi Nemčija in Francija načrtujeta razvoj vodika kot nosilca čiste energije. Vojna v Ukrajini pa je EU spodbudila, da je v okviru prizadevanj za zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina podvojila svoj cilj proizvodnje vodika do leta 2030.

Vodik ima svoje težave kljub načrtovani svetli prihodnosti

Upoštevanje primarne energetske učinkovitosti pri vodiku bi vsekakor zasenčilo te načrte.

To pa zato, ker je vodik verjetno najmanj učinkovit način prenosa energije. Najprej je treba poudariti, da se v procesu ustvarjanja vodika z elektrolizo vode izgubi približno 20–30 % energije. Dodatnih 10 % se izgubi pri stiskanju in skladiščenju vodika. Nadaljnjih 30 % pa se izgubi pri pretvorbi vodika v električno energijo. Na koncu ostane 30–40 % prvotne energije, ki je bila porabljena za proizvodnjo vodika in njegovo gibanje.

Zaradi ukinitve primarnega cilja učinkovitosti je vodik v primerjavi z drugimi nosilci energije videti bolje, hkrati pa je lažje doseči cilje EU na področju čiste energije.

"Na ta način se zmanjša pritisk, da bi se močno preusmerili v neposredno elektrifikacijo, ki jo poganjajo obnovljivi viri energije, in več prostora za proizvodnjo vodika, ki je zelo neučinkovita, vendar je ključna naložba za nekatere države članice," je dejala Adeline Rochet, višja svetovalka za politiko pri podnebnem think-tanku E3G.

Vendar pa nič od tega ni presenetljivo, če pogledamo dosedanje rezultate EU. Ko je EU nazadnje posodobila svojo direktivo o energetski učinkovitosti, so se pogajalci lahko dogovorili le o okvirnem cilju za leto 2030. Leta 2012 pa jim ni uspelo sprejeti pravno zavezujočih ciljev – namesto tega so se dogovorili le o pravno zavezujočih ukrepih.