Foto: Tina Ramujkić

Prof. dr. Simonom Podnar je nevrolog in klinični nevrofiziolog, strokovni direktor Nevrološke klinike UKC Ljubljana, profesor, raziskovalec … Poln številnih izkušenj iz prakse, organizacije in vodenja v slovenskem zdravstvenem sistemu do potankosti pozna njegove številne zablode in ogromen potencial za izboljšave. Prizadeva si za kakovostno javno zdravstvo, ki ne bi bilo zbirokratizirano, rigodno in okostenelo.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o tem, kakšen zdravstveni sistem Slovenija potrebuje, o pozivu za spremembo državnega zdravstva v dostopno javno zdravstvo, katerega podpisnik je, pa tudi o korupciji v zdravstvu.

Ste eden od podpisnikov poziva k spremembi državnega zdravstva v dostopno javno zdravstvo. Zakaj ste pristopili k podpisu, oz. zakaj se vam je zdelo potrebno, da na tak način nagovorite javnost? 

K tej skupini sem se priključil kot zadnji od sedanjih članov. Nisem želel pristopiti sam, da ne bi izgledal kot trojanski konj, ker sem tudi član strokovnega sveta ljubljanskega Kliničnega centra. Ko so me povabili, pa sem se z veseljem odzval.

Večjih dilem pri tem nisem imel, ker vsi poznamo bistveno razliko med zdravstvom, ki ga imamo, in med odprtim zdravstvom, ki ga lahko vidimo v zahodni Evropi. Kar nekaj zdravnikov, ki so vključeni v to pobudo za dostopno javno zdravstvo, dela v zahodni Evropi in vsakodnevno vidijo razlike med organizacijo zdravstva pri nas in tisto, kakršno bi lahko imeli. Ne morete namreč imeti slabega organizacijskega sistema in briljantne stroke. To ne gre skupaj.

Ne morete namreč imeti slabega organizacijskega sistema in briljantne stroke. To ne gre skupaj.

Ključno poslanstvo zdravnika je skrb za pacienta. Drugotnega pomena je, ali to zdravnik počne v okviru državnega zdravstva ali kot zdravnik zasebnik. Zasebnik se pri nas bori za enako obravnavo in enak dostop do dela, mi v državnem zdravstvu pa se borimo v prvi vrsti za kakovostne delovne pogoje oz. za pogoje kakršne mislimo, da bi jih ob drugačni organizaciji lahko imeli.

Pravite, da je naše zdravstvo neprimerljivo z javnimi zdravstvenimi sistemi v drugih evropskih državah, predvsem zahodnih. Kje so ključne razlike in kdaj smo tako zašli, da se danes še vedno pogovarjamo o istih problemih kot pred desetletjem?

Zato ker obstaja skupina ljudi, ki imajo zelo pomembno moč pri odločanju in so aktivno proti temu, da se karkoli spremeni. To aktivno zaviranje je borba proti napredku. Težko bi rekel, kdaj smo zašli. Vsak zdravstveni sistem mora tako kot Rdeča kraljica v Alici iz čudežne dežele ves čas teči že zato, da ostaja na mestu. Tudi zdravstveni sistem se mora ves čas izboljševati in izpopolnjevati, da ostane funkcionalen. Ampak ne na način, da se sprejemajo vedno novi in novi akti in pravilniki ter postaja sistem vse manj pregleden, temveč da se birokracija čisti.

Kakšen sistem torej potrebujemo?

Imeti bi morali sistem, ki bi temeljil na zdravstveni obravnavi, ki jo pacient potrebuje. Imamo pa sistem, ki temelji na planu in deležnikih v tem planu. Sistem bi morali postaviti tako, da bi lahko delali vsi, ki so za področje licencirani. Zdravniki pa bi morali v dokumentaciji dokazati, da je bilo tisto, kar so naredili potrebno, oziroma je imelo pravo indikacijo in da so storitev opravili kakovostno. Vse to bi morali nadzorovati. Sedaj imamo le ogromno kontrol nad tem, ali so bili pacienti pravilno obračunani, nimamo pa nobenega pravega nadzora nad kakovostjo zdravstvenih storitev.

Trenutno je namreč problem tudi, da je kakovost napotitev preslaba. Številne obravnave se delajo pri pacientih, ki jih sploh ne potrebujejo. Pred leti sem delal analizo napotitev na EMG preiskave in ugotovil, da je polovica nepotrebnih, saj pacienti sploh niso imeli nevrološke simptomatike, ali pa je bila ta banalna. In enako je zagotovo tudi na drugih področjih medicine.

Ne vidim drugega načina, kot da zavarovalnice oblikujejo strokovne skupine, ki pregledujejo naključno izbrano anonimizirano dokumentacijo in tako vrednotijo kakovost dela izvajalcev. Pri večjih in dražjih posegih bi verjetno tako morali vrednotiti kar vsak poseg posebej. Tisti, ki bi delali indicirane posege in kvalitetno, bi bili na ta način dobro plačani, drugi pa slabo. Tako bi nenazadnje tudi slednji imeli motiv, da se izboljšajo. Sedaj tega motiva nimajo.

Se napotitve na podlagi napačnih indikacij dogajajo na primarni ravni ali tudi na sekundarni?

Povsod. Zaradi banalnih stvari se masovno slika z magnetno resonanco, pošilja paciente na vse mogoče preglede in preiskave. Problem, ki ga imamo v državnih bolnicah je, da namesto, da bi se ukvarjali z zahtevno vrhunsko medicino, se moramo ukvarjati z medicino, ki bi jo morali obdelati v ambulantni mreži, ki je npr. v primeru nevrologije praktično ni. In potem se tisti, ki vodijo sistem, ves čas na nas obračajo z vprašanjem, kaj bomo naredili, da bomo skrajšali čakalne vrste. Ko mi naredimo svoj program, nimamo več kaj. Razen če mislijo, da bomo delali v svojem prostem času in to zastonj, česar pa nihče ne more pričakovati niti v socializmu.

Menite, da gre pri teh spremembah, ko se zdravniki bolj bojijo postavljati diagnoze, bežijo pred odgovornostjo in številne paciente na programe napotijo brez potrebe za posledico sprememb v družbi, kjer zdravnik ni več takšna avtoriteta in je hitreje tarča tožb, so zdravniki manj odločni, manj kompetentni? 

Osnovni problem je sistem, ki to omogoča. Tako kot na primer zato, ker ni (finančne) participacije, ljudje jemljejo v lekarni predpisana zdravila tudi, ko vedo, da jih ne bodo jemali. Gre za moralni hazard, ker zdravnika nič ne stane, da namesto, da bi sam prišel do nekega zaključka, pacienta pošlje naprej na preiskavo, pregled, kjer bo to naredil namesto njega nekdo drug.

Vsi zdravniki, ki postavljajo diagnoze v prvi vrsti z anamnezo in kliničnim pregledom, postavljajo klinično bolj smiselne in bistveno cenejše diagnoze, ki so pacientu praviloma tudi v korist. Če pa vržete mrežo preiskav, se bo zasvetilo čuda stvari in potem se bosta pacient in zdravnik zapletla v diagnostiko, ki bo razčiščevala stvari, ki nimajo kliničnega smisla in so večinoma nepotrebne. Naj se ne dela vse, kar je možno, dela naj se tisto, kar je potrebno.

Saj, roko na srce, veliko tega je tudi zato, ker zdravniki enostavno nimamo dovolj časa, da bi se s pacienti lahko dovolj poglobljeno ukvarjali. Če imaš v splošni ambulanti 50-60 pacientov dnevno, se jim seveda ne moreš dovolj posvetiti. In sčasoma se medicini ne posvečaš več na način, kot si si ga zamislil, ko si končal medicinsko fakulteto. In to je tisto, kar je problem v družinski medicini. Mnogi zdravniki ugotavljajo, da ne delajo več tistega, zaradi česar so se odločili za ta poklic oz. mladi ugotavljajo, da to ni tisto, za kar bi oni specializirali družinsko medicino. Smo torej zdravniki zato, da se posvečamo pacientom, ali zato, da skrbimo za dosledno izpolnjene formularje?

Nihče ne privatizira bolj kot se privatizira sedaj, s temi dolgimi čakalnimi vrstami. To je divja privatizacija. Ljudje so si prisiljeni usluge plačevati iz lastnega žepa. To ni javno zdravstvo, to je privatno zdravstvo.

Glavni očitki vašemu predlogu po povečanju konkurenčnosti v zdravstvenem sistemu gredo v smer, da bi to vodilo v »privatizacijo zdravstva« in da bi potem bile kvalitetne zdravstvene storitve na voljo le bogatim, revnim pa obubožane državne bolnišnice. Kako odgovarjate na te pomisleke? 

Nihče ne privatizira bolj kot se privatizira sedaj, s temi dolgimi čakalnimi vrstami. To je divja privatizacija. Ljudje so si prisiljeni usluge plačevati iz lastnega žepa. To ni javno zdravstvo, to je privatno zdravstvo. Javno zdravstvo je pa to, da so ljudje zavarovani in gredo k zdravniku bodisi v državni zdravstveni dom ali bolnišnico ali pa k zdravniku zasebniku, ne da bi morali za to dodatno plačati. Torej ne glede na finančni položaj pacienta, ampak glede na njegovo presojo tam, kjer misli, da bodo zanj boljše poskrbeli. To je prava konkurenca med enimi in drugimi. To ni nikakršna privatizacija, šele to je pravo javno zdravstvo.

Sedaj si lahko nekaj privošči tisti, ki ima nekaj denarja. Če bi sistem spremenili, kot predlagamo, potem pa ne bi bilo več tako. Državno zdravstvo bi se siromašilo le v primeru, da bi bilo slabše in nekonkurenčno privatnemu. Družinska medicina je gotovo tako področje. Nekdo, ki ima znanje in voljo za delo, lahko v družinski medicini brez težav uspeva, saj ne potrebuje drage opreme in prostorov. Če iste usluge zasebnik ponuja boljše kot državno zdravstvo, potem je bedarija, da to dela državno zdravstvo. So pa tudi področja, ki ne bodo nikoli del zasebnega zdravstva, npr. transplantacije ali transfuziologija, ker je to tudi že sedaj zakonsko omejeno in prav je tako.

Pred dnevi sem bral, da na Danskem prek 90-odstotkov ambulantnega dela opravijo zasebniki, medtem ko preko 95-odstotkov bolnišničnega opravijo državne bolnišnice. Na tujem je pravilo, da npr. nevrološka klinika obravnava samo paciente, ki jih napotijo nevrologi in specialisti sorodnih strok. To je pravi terciarni nivo. Pri nas smo pa odprti za vse napotitve. Potem enostavno nimamo niti časa, niti energije, niti sredstev za to, da bi se lahko posvetili svoji terciarni medicini, izobraževanju in raziskovanju.

Bi konkurenčnost javnih zavodov in zasebnikov prinesla tudi rešitev problema, na katerega opozarjate, namreč, da slovensko zdravstvo obvladujejo koruptivne dobaviteljske mreže? 

Na tem področju smo ves čas v polju kriminalnega. Da se nabave prečistijo, bi morala biti prva stvar, ki bi morala biti narejena že zdavnaj. Tukaj izgubljamo po ocenah, ki so jih napravili drugi, ne naša skupina, 400 milijonov letno. To se mora nehati danes.

Za vsak material posebej bi moralo biti povsem transparentno po kakšni ceni ga kupujejo v tujini in po kakšni pri nas. Ena od rešitev bi bila, da bi imeli v Sloveniji tri ali štiri zavarovalnice, ki bi si med seboj konkurirale. Ob tem bi hitro ugotovile, da se jim najbolj splača, da na tak ali drugačen način poskrbijo za čim cenejšo nabavo materiala. Morda bi se odločile in bi same nabavile material in ga dostavile izvajalcem, mi v bolnicah pa bi ga nato uporabili in zaračunali storitev.

Tudi bolnice bi morale druga drugi konkurirati, ampak v državno-planskem sistemu si pač ne konkuriramo. Sedaj ima vsaka svoj plan. Če so stroški večji, gremo v rdeče številke, če so manjši, imamo pa presežek. Slednje se praviloma nikoli ne zgodi, ker ZZZS po zakonu ne sme imeti primanjkljaja, bolnišnice pa ga lahko imajo. To je čisti socializem. Če je cela država šla v kapitalizem, ne vem, zakaj mora biti zdravstvo še zmeraj v socializmu? Ni že cela država konec 80-ih let videla, da to ne gre? Jugoslavija se je ves čas zadolževala in zadolževala, ko pa ni šlo več, je propadla. Bo z našim zdravstvom enako?

Če bi hotel dati medicinsko diagnozo, bi kot nevrolog rekel, da je slovensko zdravstvo parkinsonik. Je počasno, okorno, tresoče, se ne odziva …

Medtem, ko se ogromno denarja izgublja, pa zdravniki dobesedno prosjačimo za opremo. V tujini ultrazvočne naprave zamenjajo po npr. petih letih, pri nas imamo 10 let staro napravo, pa na ni vidiku, da jo bomo lahko v doglednem času zamenjali. Moramo se metati na zobe, se postavljati na spiske in potem se med seboj pulimo, s katero opremo je bolj nemogoče delati. Pogovarjamo pa se o 400 milijonih, ki poniknejo na letni ravni. To je res kriminal.

Kakšno diagnozo bi torej ta trenutek postavili slovenskemu zdravstvenemu sistemu?

Če bi hotel dati medicinsko diagnozo, bi kot nevrolog rekel, da je slovensko zdravstvo parkinsonik. Je počasno, okorno, tresoče, se ne odziva … Pa naj mi pacienti s to boleznijo prosim ne zamerijo.

Bral sem o Cleveland kliniki. Omenjam jo zato, ker gre za institucijo, s katero naj bi se primerjal Klinični center. Tam imajo vsi zaposleni enoletne pogodbe. To pomeni, da se morajo vsako leto dokazati. V Kliničnem centru pa enostavno ne moreš dobiti kadra, ki bi ga hotel, ker se ne moreš rešiti tistih, ki v vrhunsko medicinsko ustanovo ne sodijo. Pokonci pa ustanovo držijo entuziasti, ki pa jim ne moreš zagotoviti dobrega delovnega okolja in plačila. Veliko je tega, zato ne moremo narediti preboja. Naj bi se pa primerjali z najboljšimi v svetu.

V drugem delu intervjuja je dr. Simon Podnar med drugim spregovoril o vplivu koronavirusa na aktualne razmere na ljubljanski nevrološki kliniki, težavah s kadrom in opremo, pa tudi o tem, ali lahko koronavirus sesuje slovenski zdravstveni sistem. Preberite ga tukaj.

27 KOMENTARJI

  1. Zato, ker želijo vse vrniti nazaj v soxializem- država molzna krava tajkunov:Ekonomist radikalnih ekonomskih idej in planskega gospodarstva Jože P. Damijan se predstavlja kot tehnični mandatar v t.i. koaliciji “ustavnega loka” s podporo opozicijskih LMŠ, SAB, SD in Levice ter s podporo nekaterih levo usmerjenih akademikov. Vendar so o njegovem znanju o ekonomiji pred leti podvomili v ameriškem Bloombergu, ko je kandidiral za guvernerja Banke Slovenije.
    Zato tudi hočejo vreči Janšo in namestiti rdečega Damjana, da bo razdelil evropski razvojni covid milijardni denar tajkunom in uvedel plansko gospodarstvo izčrpavanja dobrih delalvcev, s tem nagnal podjetnike iz države!

  2. Samo takojšnja obvezujoča pogodba ned Slovenijo in ZDA o izgradnji ameriškega v. oporišča v Sloveniji in meddržavni dogovor o medsebojni vojaški in politično/gospodarski pomoči lahko prepreči nasilni državni udar in vrnitev komunistične okupacije v Slovenijo!!!
    Samo takoj, da ne bo prepozno, ker vzhodna obveščevalna služba se je že zopet povezala z rdečo notranjo peto kolono!

    • Čemu in kako bi komunisti delali nasilen državni udar? Proti sebi? Saj so na oblasti že od 1945 oziroma praktično s terorjem od 1941 naprej. Tisti, ki mislijo, da od leta 1991 komunisti niso več na oblasti, se mi pa smilijo.

  3. Nimam posebnega mnenja in nisem tako prepričan v zasebnike. Če sedanji zdravnik javnega zdravstva nima neke motivacije za pacienta pa je nima niti zasebnik. Zasebnik dela za denar, ne za pacienta. V vsakršnem privatnem sektorju je profit prvi. To je preprosto dejstvo. Ne vem…Najbrž je resnica tam nekje v sredi. Morda v aktivnem načinu nagrajevanja. Da se zvišajo plače, bonusi itd kadrom, ki jih manjka. Od bolniških sester naprej. Z drugimi besedami, recimo drižinski zdravnik v Kostelu naj ima 50% višjo plačo kot v LJ. Naj mu dajo stanovanje itd. In sestri tudi. Naj enako velja za specializante, ki jih manjka. Sistem naj bo dinamičen. Plača gre lahko gor ali dol. Zavarovalnice bi morali malo umakniti nazaj, ker imam občutek, da danes oni krojijo obseg in kakovost storitev.

    • Martin Lavrič:
      “Zasebnik dela za denar, ne za pacienta. V vsakršnem privatnem sektorju je profit prvi. To je preprosto dejstvo. ”

      To ni tako “preprosto dejstvo”! Če bi bilo res tako, bi socialistična ekonomija cvetela in vsi bi si želeli čimprej priti v socializem. Pa se je ob vseh eksperimentih v zadnjih sto letih izkazalo, da privatno teče, socialistično pa ne, oziroma v najboljšem primeru šepa, zato ljudje bežijo iz njega.

      Zasebnik seveda dela za denar in za profit, brez tega ne gre ne v kapitalizmu, ne v socializmu. A do denarja in profita privatnik ne more priti brez pacienta, zato mora delati tudi zanj. Kdor je kdaj bil pri privatnem zdravniku, to zlahka ugotovi že na vratih njegove ambulante. Zato je privatno gospodarstvo že danes “dinamično” in ne rabi birokratov, da ga bodo učili in mu odrejali, kako naj posluje – to sam najbolje ve.

      O tem, kako naj komu kar “dajo”: kje pa bodo jemali? Amerikanci nas ne financirajo več, zato je tudi “naš” tako hvaljeni samoupravni socializem žalostno poginil. In enako zna poginiti državno zdravstvo, ki ga varuhi kvazi-leve ideologije tako varujejo pred privatniki. Zato raje prisluhnimo Levstiku:

      Kádar se otròk učí držati žlico
      Z desno roko, ne z levico!
      Desna roka — prava,
      Leva — potoglava;
      Desna roka — vgódna,
      Leva je neródna:
      Ali kdor obéroč dela,
      Dosti ima pila, jela,
      Zlate kaše, kruha, vina,
      On i njega vsa družina.

    • To je tako kot s pekom. Pek z dobrimi žemljicami dobro zasluži, tisti z slabimi pa nič.
      Torej, če je nek zdravnik zasebnik in zraven še pohlepen, mora biti tudi izredno dober in delaven, sicer bankrotira. Ker kdo bo pa plačeval slabo storitev, ali večletno vrsto privatniku? V državnem zdravstvu pa nima nobene motivacije delat čez plan in bolje kot drugi, ker plačo itak dobi ne glede na vloženi trud.

    • Zelo zmotno je mišljenje, da je zdravnikom zasebnikom glavni motiv profit. Ko so jih pred desetletji spraševali, zakaj so šli med zasebnike s koncesijo, je bil prevladujoči odgovor, da se osvobodijo birokratskih in drugih spon v državnem zdravstvu in začnejo delati kot zdravniki, ne kot uslužbenci. In dejstvo je, da so tja odšli najboljši zdravniki.

  4. Odlično razmišlanje dr.Simona podnarja in podpisnikov vključno z Dr.Erikom Brecljem.
    Kot sem napisal bi tehnična vlada morala biti strokovna in zagotavljati strokovna stališča in ukrepe in pri javnem zdravstvu in šolstvu kot ukrep napisati pod : 5.NAMESTO stavka kakovostnejše javno zdravstvo, šolstvo in dolgotrajna oskrba,
    stavek OMOGOČITI ENAKOPRAVEN POLOŽAJ JAVNEGA, KOLEKTIVNEGA (kooperative) IN ZASEBNEGA zdravstva, šolstva in dolgotrajne oskrbe. Zagotovitev pogojev za konkurenco med javnim, kolektivnim in zasebnim, dati prednost tistim oblikam, ki se izkažejo za boljše v smislu kvalitete storitev in stroškov.

  5. G. Lavrič med javnim -državnim in privatnim je v tržnem gospodarstvu razlika ravno v tem, da pri državnem nimaš izbire in moraš koristiti usluge kakršne pač so, pri zasebnem pa lahko izbiraš in tisti zdravnik, ki kot zasebni na zna delati s pacienti, jih bo zelo kmalu izgubil.
    Ravno zato ker mu gre za denar, mora posebaj paziti na odnos do strank in na kvaliteto storitev.
    Če bo izstopal bo celo ob višjih cenah imel več strank kot konkurenca in bo nasitil svojo potrebo po denarju tudi če mu je to res edini motiv.
    Za tiste, ki nikoli niste bili na trgu pa še podatek, privatnik mora zaslužiti najprej zato, da pokrije vse svoje stroške in še državne-javne potrebe. Javne potrebe predstavljajo 51% vseh zasluškov privatnika če regularno plačuje davke. Zato vedno pomislite ko plačate račun, da bi ta lahko bil tudi nižji če ne bi imeli tako potratne države in če bi lahko imeli nižje davke.

    • Bravo, Peter, tako se govori – država mora držati davke na kratko, ne pa jih nebrzdano višati, da zagotavlja denar za birokracijo in tiste, ki živijo od državnih jasli!

  6. Ni konkurence v zavarovalništvu! Ni sproščene možnosti, da bi ob državnem zdrsvstvu zaživelo še zasebno, ki bi privabilo v državo nazaj mnogo tistih, ki v teh razmerah, ne le trikrat prenizki plači, niso zdržali.
    Podpreti in omogočiti razvoj, ustanavljanje (v turističnih krajih) zdravstvenega turizma in (zlasti) rehabilitacije po zdravljenju ali preventive, ki povsod v svetu posluje odlično kot gospodarska panoga, brez izčrpavanja države in v hudih časi nudi zdravnike in druge namestitvene ter tehnične kapacitete.

  7. »Če je šla cela država v kapitalizem, ne vem, zakaj mora biti zdravstvo še zmeraj v socializmu.«

    Najprej so nas okradli pri pokojninah, zdaj, ko je težav z zdravjem vedno več, pa naj si ob vseživljenskem plačevanju v zdravstveno blagajno, in s pokojninami pod pragom revščine, še dohtarje plačamo sami??

    • Ne, le neposredno bi zavaravolnica plačala zdravnike, namesto da vmes zaslužijo še direktorji, uprava in še kdo, ki vmes kaj pospravi v žep. To ni privatizacija zdravstva ampak izključitev iz sistema vseh raznih parazitov, ki nimajo vloge pri zdravljenju.

      • Morda pa – razumem, a to bi bilo prelepo. A ne delajmo si utvar, da bodo zlato jamo kot je javno zdravstvo kar tako izpustili iz rok in dali denar tistim, ki ga dejansko zaslužijo. Če danes nimaš vez in poznanstev lahko z “žegnano ” lučjo iščeš splošnega zdravnika, ki ti bo predpisal kaj več od najbolj cenenega generika, da o napotnicah k specialistu – razen v izjemno hudih primerih, sploh ne govorim. Lp.

  8. Z marsičem se strinjam. Konkurenca je vedno gonilo izboljšav. Bližje ko je popolni konkurenci, bolje je, oligopoli so slabi, monopoli najslabši. Bo pa zaradi majhnosti slovenskega trga in potrebe po velikih investicijah na določenih področjih v zdravstvu vedno monopol države, kjer je kvaliteto potrebno nadzirati drugače. Ena možnost bi bila seveda odprtje EU zdravstvenega trga, kjer bi zavarovalnica lahko napotila pacienta tudi v tuje ustanove. Druge možnosti so boljši nadzor, nagrajevanje itd.
    Vendar pa bistvenega ne najdem, pa sem intervju prebral dvakrat. Če govorimo o dostopnosti (ne kvaliteti) storitev, potem ni nujno, da preusmeritev iz državnega v javno zdravstvo rešuje ta problem. Nikjer ne vidim analize vzrokov za nastanek čakalnih vrst po posameznih področjih. V grobem: tam, kjer je problem v tem, da ZZZS nima dovolj denarja in zato omejuje število posegov/storitev, tudi prehod v javno zdravstvo ne bo pomagal. Kjer pa je v državnem zdravstvu premalo kadra in opreme, zaradi česar nastajajo vrste kljub 100% zasedenosti, pa bi na kratki rok vključitev zasebnikov vsaj v nekaterih (kapitalsko manj intenzivnih) panogah seveda pomagal. Na daljši rok pa tudi drugi problem lahko zvedemo na problem denarja, zato je na dolgi rok tudi na tem področju legitimna debata, ali naj več denarja namenimo državnemu zdravstvu, da bo lahko povečalo kapacitete, ali pa (kar bi bilo načeloma ceneje za državo, ker bodo zasebniki bolj gospodarni pri nabavah in organizaciji) določen del denarja preko plačevanja storitev kanaliziramo zasebnikom (na področjih, kjer imajo sploh interes).

  9. Takle mamo, razumem vaše mnenje, ker naša oblast zlast levi del načrtno manipulira s pojmom javno zdravstvo, ki naj bi bilo kao brezplačno, medtem ko je treba privatnika plačati.
    To seveda ne drži vse storitve moramo plačati bodisi tako, da nam denar kar poberejo neglede na to, da morda še nikoli nismo bili pri zdravniku in kot vidimo v javnem zdravstvu preko koruptivnih nabav razsipajo in zapravljajo ter stavijo v lastne žepe. Ali pa da plačamo konkretno storitev, ki jo res rabimo. Prikrivanje dejstev se nanaša na socilo in sicer socialna država zagotavlja stotritve vsem državcljanom, ker nismo vsi dovolj bogati morajo tisti, ki imajo prispevati za tiste, ki nimajo. To vprašanje naj bi se reševalo tako, da so zdravstvene ustanove v javni oz. državni lasti.
    V resnici gre za prevaro, javno vsem dostopno zdravstvo ne pomeni, da morajo biti zdravstvene ustanove javne temveč da moramo država imeti javni sklad iz katerega se vse ali del storitev plačuje tudi za tiste, ki nimajo denarja da bi te storitve plačajo.
    Te storitve pa se lahko plačujejo tako državnim kot zasebnim zdravstvenim ustanovam prednost pa je v tem, da imamo večjo izbiro. V Švici je po tem principu zelo kvalitetna zdravstvena storitev dostopna vsem. Res da imajo tisti, ki nimajo denarja slabšo oskrbo, kot tisti ki si lahko doplačajo nadstandardne usluge. Pri nas pa imamo vsi slabšo oskrbo prav zardi tega ker so udravstvene ustanove javne torej negospodarne s slabo plačnimi zdravniki zaradi korupcije.
    Največaj pokvarjenost politikov pa je v tem, da prav tisti, ki zagovarjajo javno oz. državno lastništvo v zdravstvu, ti mojo trditev potrjujejo, ko so bolni ne zaupajo več javnemu zdravstvu in se gredo zdravit v tujino..

  10. Kaj pa pravi na vse to minister, ki skrbi za zdravstvo, ki je zbolelo za parkinosovo boleznijo? Nisem prepričan, da lahko od njega pričakujemo karkoli, kakršno koli konkretno spremembo v korist pacienta. Daje vtis, da se mu nič ne da ali pa nič ne razume. Enkrat je že pobegnil od svojih odgovornostih.

    • Kako je torej, dela vlada dobro ali slabo? Ker minister spada pod vlado in ukrepi zoper epidemijo so tudi njegovi ukrepi. Sam menim, da dela dobro, a če to priznamo vladi, je treba priznati tudi ministru za zdravje, čeprav ni “naš”. Ali pa nikomur, vsi ukrepi so namreč soglasno sprejeti.

  11. Zelo dobre ugotovitve dr. Podnarja. Res gre za državno zdravstvo, in še to v nekih rigidnih socialističnih shemah, ki jim jaz pravim zdravstveni kolhozi, v katerih direktorji nimajo ne pravih odgovornosti in ne pristojnosti. Slabih delavcev se ne morejo znebiti, dobrih pa ne nagraditi.
    Pa so bili začetki v samostojni Sloveniji bolj obetavni. Stvari so se začele slabšati, ko je patronat nad zdravstvom prevzela SD, najbolj izrazito pa v času ministrovanja dr. Kebra, kljub temu da njegova “Bela knjiga” ni bila sprejeta.
    In kaj je javno zdravstvo? Vse zdravstvene zmogljivosti, ki imajo dovoljenje za delo (to bi morala biti edina pristojnost države) in so financirane iz javnih sredstev. In pika!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime