Dr. Blaž Mrevlje: Ljudem je treba povedati, da gre pri uničenju otroške srčne kirurgije za nacionalno katastrofo z dolgoročnimi posledicami, tudi smrtnimi (2. del)

V današnjem drugem delu intervjuja z interventnim kardiologom dr. Blažem Mrevljetom preberite, kako izgleda ogrodje zdravstvene mafije v Sloveniji, kaj bi dr. Mrevlje najprej počistil in storil, če bi mu v roke dali škarje in platno, razlago stanja na področju otroške kardiologije in intenzivne medicine ter primerjavo slovenskega in britanskega zdravstva.

Koliko moči in vpliva pripisujete mrežam v ozadju, torej dobaviteljskim, farmacevtskim, gradbenim in drugim lobijem ter deležnikom? Od kod po vaše izvira glavnina teh neformalnih, pogosto mafijskih povezav? Kje so vzroki, da se te skupine zdijo praktično nedotakljive?

Izogibate se besedi mafija. Te mreže v ozadju, lobiji in deležniki, kot jim rečete, so zdravniško-dobaviteljska mafija. Oz. še huje - mafija drugod po svetu ima pravila igre, kodeks, ki se ga drži, in nima države. V Sloveniji pa ima državo in nobenega kodeksa; vse je možno. Vodi ministrstvo, nastavlja vodstva bolnišnic in skrbi za primerno prožnost, podajnost in sestavo hrbtenice javno-zdravstvenih ustanov. Kdor ustrezno upogiba struno in maha z repkom, je pripuščen zraven in dobi piškotek. Kdor ima hrbtenico in ne maha z repkom, je umaknjen.

Zdravniško-dobaviteljska mafija, kot smo lahko videli iz preiskovalne komisije o žilnih opornicah, korenini v komunistični mafiji, ki se je legalizirala v nekdanji SDV in partiji, katere neposredna naslednica je danes stranka SD. Hkrati se je to dogajalo tudi preko raznih podjetij doma in v tujini, kot npr. SAFTI in KB1909 - z različnimi lastniki v davčnih oazah - ter seveda naši največji sistemski banki in pralnici denarja za domače in tuje gospodarje - NLB.

Kaj vse še spada v to omrežje, bi lahko, če bi smele, raziskale institucije kot so Specializirano državno tožilstvo, NPU, AVK, KPK. Pa ga ne, ker jih nadzoruje in ima ugrabljene, kot državo, zdravniško-dobaviteljska mafija v sklopu širše postkomunistične mafije neuspele slovenske tranzicije. Kot rečeno, smo verjetno najbolj skorumpirana članica EU in balkanska favela Unije.

Kako bi se vi lotili reševanja slovenskega zdravstva, če bi vam namenili ministrsko funkcijo ter dali proste roke in potrebno podporo? Kaj bi bili vaši prvi ukrepi?

Vprašanje je zelo hipotetično, ker me taka funkcija ne zanima. Lahko pa paberkujeva v teoriji. Najprej bi moral videti, da so sodržavljanke in sodržavljani, davkoplačevalke in davkoplačevalci, končno dojeli, kaj je v našem zdravstvu narobe.

S tem bi kot družba postali toliko zreli, da bi obstajalo upanje, da večina državljanov, levih, desnih in vseh vmes, od svojih političnih strank zahteva spremembe - na volitvah. Toliko zreli, da bi "nategune", ki vedno znova in znova dajejo predvolilne obljube, kako bodo zdaj pa "čisto zares uredili zdravstvo", v resnici pa imajo v žepu figo in delajo za zdravniško-dobaviteljsko mafijo, na volitvah v primeru laganja tudi kaznovali. Šele na ta način bi imel zagotovilo, da bi mi politika dala popolno zaščito, mir in proste roke, da bi lahko izvedel spremembe.

Nato bi prišel na vrsto "Blitzkrieg". Najprej bi bilo potrebno narediti red na Ministrstvu za zdrav(j)e, ki ga je slikovito opisal že Luj Šprohar in njegova izjava verjetno drži v vsaj 80-odstotkih.

Število zaposlenih bi skrčil na razumno in učinkovito raven. Z vsakim bi se pogovoril in ugotovil, kdo je tam za zalivanje fikusov, kdo pa za resno delo. Prvih po obstoječi zakonodaji verjetno ne bi mogel odpustiti, bi jih pa ignoriral. Ceneje je namreč, da zalivajo fikuse, kot pa da nadaljujejo s škodovanjem zdravstvu. Njihove plače bi pač vštel v strošek zdravstvene reforme. Postopoma bi tako in tako bili zreli za upokojitev. Druge - delovne, učinkovite in z vizijo bi za pošteno delo pošteno nagradil.

Kdor bo uredil UKC Ljubljana, bo uredil slovensko zdravstvo, s tem pa v veliki meri tudi državo.

Podobno velja za bolnišnice in druge javnozdravstvene ustanove, začenjši pri UKC Ljubljana. Kdor bo uredil UKC Ljubljana, bo uredil slovensko zdravstvo, s tem pa v veliki meri tudi državo. Absolutno bi resetiral vodstveno hrbtenico. Tudi tu bi se z vsakim pogovoril in ugotovil, kdo ima vizijo za razvoj klinike, oddelka ali dejavnosti. Kdor se je znašel v kakršnikoli preiskavi ali denimo poročilu parlamentarne preiskovalne komisije ter znanih obtožnicah, bi bil suspendiran s kakršnegakoli mesta odločanja do razjasnitve okoliščin. S kriminalci bi prekinil delovno razmerje na licu mesta.

Oprl bi se predvsem na svojo generacijo, torej ljudi, stare med 40 in 45 let, ki počasi iz docentov postajajo profesorji in so še dovolj mladi, da imajo dejansko elan ter željo po strokovnem in drugačnem napredovanju. Ta generacija bi zagotovo morala predstavljati novo hrbtenico UKC Ljubljana in to takoj.

Enako velja za ostale zdravstvene ustanove. Spremeniti bi bilo treba tudi pravilnike in novi hrbtenici dati tudi možnost nagrajevanja in kaznovanja svojih podrejenih. Absolutno bi bili kandidati za vodstvena mesta samo tisti, ki bi predstavili jasno vizijo in imeli že objektivne strokovne in raziskovalne dosežke.

Najbolj bistveno pa bi bilo seveda takoj začeti izvajati ničelno stopnjo tolerance do korupcije na nivoju celotne države, organiziran kriminal in sistemsko korupcijo pa uničiti takoj in za vekomaj. To preprosto ne sodi več v 21. stoletje, v članico EU. S tem bi na nivoju celotne države privarčevali okrog 400 mio evrov na leto; samo v UKC po konzervativni oceni 50 milijonov.

Lahko si predstavljate, kaj bi s tem denarjem lahko naredili. Sam bi ga 70 % namenil za modernizacijo stavb, opreme ter višje plače zaposlenih, 25 % spremenil v proračun za raziskave in razvoj, s čimer bi UKC Ljubljana postopno, a hitro postavili na medicinski zemljevid sveta, ter za načrtno izobraževanje mladih zdravnikov in drugega osebja v tujini, 5 % pa bi - glede na to, da gre za davkoplačevalski denar - namenil v dobrodelne namene.

Z uničenjem organiziranega kriminala in sistemske korupcije bi se popravil sistem vrednot. To bi ponovno postale stroka, raziskovanje in publiciranje, posledično pa bi se iz negativne ponovno vzpostavila pozitivna selekcija in bi na vodilna mesta priplavali posamezniki, ki jim je v medicini pomembna medicina.

Potrebno pa bi bilo seveda tudi odpraviti bizarni monopol ene same zdravstvene zavarovalnice - ZZZS, ki le zaključuje krog balkanske dogovorne ekonomije, in pa resetirati institucije odkrivanja in pregona organiziranega kriminala, kot so Specializirano državno tožilstvo, NPU, KPK itd., pa še nekaj malenkosti in bi šlo.

Otroška srčna kirurgija kot kirurška stroka je bila uničena že pred 10 ali več leti zaradi popolnoma zasebnih in koruptivnih razlogov nekaj posameznikov.

Kako komentirate katastrofalno stanje na področju otroške srčne kirurgije? Kdo je/so glavni krivci zanj? Vidite kakršnekoli pozitivne obete ali ste zelo pesimistični?

Ne gre samo za otroško srčno kirurgijo. Ta je le del širše dejavnosti, ki so jo uspeli pokvarjena Milojka et al. popolnoma uničiti - otroške kardiologije. In niso uspeli uničiti le ene stroke. Nak. Uničili so kar dve hkrati, poleg te še eno pomembno, pediatrično intenzivno medicino. Oboje na nivoju države. Zato je to katastrofa nacionalnih razsežnosti in sramota za članico EU v 21. stoletju.

Stvari niso preproste. Otroška srčna kirurgija kot kirurška stroka je bila uničena že pred 10 ali več leti zaradi popolnoma zasebnih in koruptivnih razlogov nekaj posameznikov. Preostali del otroške kardiologije pa pred kratkim - diagnostična dejavnost, nekirurški invazivni posegi, vodenje oddelka in ambulante.

Trenutno denimo ni nikogar, ki bi v UKC Ljubljana - s tem pa tudi na nivoju države - znal in lahko izvajal prenatalni in postnatalni pediatrični ultrazvok srca. To pomeni, da ni človeka, ki bi lahko prirojeno srčno napako odkril že pred rojstvom ali jo spremljal po rojstvu. Trenutno ni človeka, ki bi življenjsko ogrožujočo prirojeno srčno napako lahko z baloni, torej nekirurško, rešil pravočasno. Taki otroci, na srečo sicer redki, bi danes in vse do vzpostavitve rešitve preprosto umrli. Si predstavljate, v 21. stoletju, v članici EU, v univerzitetni bolnišnici, da umre novorojenček, ker bolnišnica nima kardiologa?

Problem pa je še večji. Z uničenjem obeh strok so naredili tudi problem študentom medicine, ki se trenutno nimajo kje izpopolnjevati s področja otroške kardiologije, kakor tudi specializantom pediatrije, ki do odprave napak ne bodo mogli odkrožiti področja otroške kardiologije, torej ne bodo mogli dokončati specializacije in pristopiti k specialističnemu izpitu. Kako bo ta problem rešila Zdravniška zbornica, mi ni jasno.

Glavni krivci so gotovo stvarem nedorasli in trdoglavi partijec in anti-profesor Rajko Kenda, ki ga je v vseh neumnostih in v popolnoma nerazumnem kljubovanju ščitila partijska kolegica Milojka Kolar Celarc, njo pa udbovsko dete Miro Cerar. Od prej pa še najmanj Simon Vrhunec in Borut Geršak, ki sta se oba bolj ali manj potuhnila in izginila kdove kam. Po mojem mnenju so objektivno in subjektivno kazensko odgovorni za uničenje dveh medicinskih strok na nacionalnem nivoju in posledično protidržavnega delovanja. Gotovo pa bi se našel še kdo.

Pozitivnih obetov, vsaj kratkoročnih, tukaj ni. Ministrstvo vleče zelo sporne poteze, skače iz neumne rešitve v še bolj neumno in trmasto ignorira vsa racionalna opozorila. Kar se jim kot bumerang že vrača. Upam le, da ne bo prišlo do kakšne smrtne žrtve, ker se bo potem četica kandidatov za sodišče statistično občutno podaljšala.

Kje so po vašem vzroki, da je UKC zapustilo toliko otroških kardiologov in kako gledate na sedanjo rešitev – da (za precej več denarja) »uvažamo« zdravnike iz ZDA in zahodnega Balkana? Kaj bi bili po vašem najnujnejši ukrepi za rešitev področja?

Vzrok je zelo preprost. Če te ne poslušajo ali pa poslušajo, a ne slišijo, in to 20 let, potem pač odideš. Še dolgo so zdržali. Če ne moreš varno zdraviti ljudi, vodstvo pa nič ne naredi za izboljšanje razmer, odideš.

Kreaturam neuspele tranzicije v zdravstvu, kar ljudje tipa Kenda, Milojka, Vrhunec in podobni so, je lahko: poskrijejo se v pokoj, Barsos ali med logaške pomidore. Umijejo si roke. Izginejo. In to je to. Vedno znova jih partija reaktivira na takšna in drugačna vodstvena mesta ter ščiti pred odgovornostjo. Zdravnik pa ima najprej vest sam pred sabo in svojimi bolniki. Če je pravi, se pred njo ne more skriti. Za poštenega zdravnika ni tako velikega paradižnika ali solate, kot rastejo za Milojko in njene adlatuse na njenem vrtu.

Način reševanja težav, kot so ga izbrali na ministrstvu, ni pravi. Na to opozarjamo že ves čas, pa seveda rinejo z glavo skozi zid. Trmo bodo drago plačali. Doma in iz tujine. Zanimivo bo videti, kakšen bo odziv zdravniških zbornic po posameznih članicah EU, ko bodo preučili pismo, ki sem jim ga poslal z opisom razmer v Sloveniji ter neumnimi rešitvami, ki ogrožajo življenja doma in potencialno tudi v EU.

Glede na katastrofalno stanje najnujnejšega ukrepa ni. Najprej je treba prekiniti s prakso UKC Ljubljana, ki staršem otrok s prirojeno srčno napako laže in jih že vso pomlad zavaja, da naslednji mesec pa res bo. Ljudem je treba odkrito povedati, da gre za nacionalno katastrofo z dolgoročnimi posledicami, najverjetneje tudi smrtnimi.

Naslednji ukrep bi bil skušati se še enkrat pogovoriti s slovenskimi strokovnjaki, ki so odšli, in poslušati njihove pogoje. Tudi finančne. Morda bi ob še drugih spremembah, ki sem prepričan, da bi jih zahtevali, vendarle prišli nazaj.

Potem je treba na obisk v 6. letnik medicinske fakultete in ponuditi 10 kandidatom možnost specializacije v tujini iz otroške kirurgije in 10 kandidatom možnost specializacije iz otroške kardiologije. Desetim iz vsake stroke zato, ker je treba vzeti v zakup, da bi nekaj od njih zagotovo ostalo v tujini, drugi pa bi se po 6 letih vrnili kot izdelani specialisti in postali novo jedro prenovljene slovenske otroške kardiologije.

To je pač cena, ki jo bo slovensko zdravstvo hočeš nočeš moralo plačati za neumnosti iz preteklosti. In ta cena je, bodimo iskreni, še nizka. Takšna specializacija bi za posameznega specializanta z vsemi stroški vred v tujini stala ne več kot 2-mesečna plača ameriškega otroškega kirurga, ki te dni tava od poncija do pilata in išče, kdo mu bo podpisal obljubljeno pogodbo za 130.000 dolarjev mesečnega honorarja.

In tako naprej. Počasi in z veliko odkritosti do javnosti ter potrpežljivosti.

V vaših komentarjih in na družbenih omrežjih ste kritični do nedavne ustanovitve Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Zakaj?

Ali mi znate povedati, kaj to sploh je? Nekakšen obvod, ampak česa? UKC Ljubljana? Če da, kje bodo potem delali? Skratka, še ena poteza na ladji norcev. UKC Ljubljana ima vse kapacitete za izvajanje otroške kardiologije v širšem smislu, kakor tudi otroške kirurgije v ožjem smislu. Razen otroških kardiologov in kirurgov. Ima operacijske dvorane, opremo, orodja, aparate za izventelesni krvni obtok, medicinske sestre, anesteziste, perfuzioniste itd. Le otroškega kirurga in po novem tudi pediatrične postoperativne intenzivne oskrbe ne. Zato ni potreben nikakršen obvod.

Predstojniku srčne kirurgije za odrasle, prof. Tomislavu Klokočovniku, ki je za nek časopis pred časom, če se prav spomnim, izjavil, da se bo v "njegovih" operacijskih dvoranah operiralo le preko njegovega trupla, bi nekdo iz vodstva moral samo povedati, da je UKC Ljubljana javna bolnišnica.

Si predstavljate, da bi v nemški univerzitetni bolnišnici vizijo in usmeritve bolnišnice diktiral predstojnik ene od klinik in ne vodstvo bolnišnice? Kdo mislite, da bi letel naslednji dan? Tu gre za povsem individualne in medosebne egoistične probleme, kot je šlo tudi na Pediatrični kliniki.

NIOSB ima direktorja, tajnico in fikus. Je lupina brez vsebine. Kot sem že pred dnevi pravilno napovedal, se bodo začele težave kazati marsikje, predvsem pa pri denarju. Si predstavljate, da bi bil ameriški otroški kardiolog v vsem odvisen od pomoči domačih zdravnikov - od tega, kje je pravzaprav stranišče, do podporne diagnostike in ostalega? Pri tem pa bi sam dobival 130.000 dolarjev mesečno - kar je v ZDA sicer za takega strokovnjaka normalna plača, pri nas pač ne - za vsako podrobnost pa bi mu pomagali domači zdravniki z 2.400 evrov neto plače. Ja, logično in pričakovano, da zadeva ne bo niti zaživela, kaj šele dolgo funkcionirala.

Sami že nekaj let delujete v Veliki Britaniji. Zakaj se v Sloveniji tudi na področju medicinske stroke dogaja beg možganov in kaj bi bilo potrebno, da bi zdravnike lažje zadržali doma? Gre le za plače ali tudi kaj drugega?

Moram vas popraviti. Sam že nekaj let delujem v tujini, ne samo v Veliki Britaniji. Delal sem skoraj tri leta v Nemčiji in skoraj dve leti na Poljskem.

Med razlogi, zakaj zdravniki odhajajo, plača sploh ni na prvem mestu. Na prvem mestu je vedno oviranje pri strokovnem napredovanju. Glavni problem je, če kliniko ali neko dejavnost vodi klinični psihopat, ki nima nobenega uvida v to, da dela narobe, in nobene empatije, da bi sprevidel, da dela drugim škodo ter na dolgi rok uničuje stroko.

Žal je v slovenskem zdravstvu tega vse preveč, institucije pa nimajo ustreznih varovalk, ki bi take ljudi pravočasno ustavile in izpljunile. Praviloma gre za ključne člene v korupcijski hrbtenici znotraj bolnišnice, kar na eni strani povečuje njihov psihopatski občutek moči, na drugi strani pa si zato njihovi formalno predpostavljeni ne upajo ukrepati.

To se je recimo zgodilo v slovenski intervencijski kardiologiji za odrasle, ki je za Evropo posledično precej zaostala in zreducirana na nič več kot dobro rutino. V primeru otroške kardiologije in pediatrične intenzivne medicine pa sami vidite, do kakšnih neslutenih posledic je psihopatija prijateljev pokvarjene Milojke pripeljala.

Med razlogi, zakaj zdravniki odhajajo, plača sploh ni na prvem mestu. Na prvem mestu je vedno oviranje pri strokovnem napredovanju.

Če primerjamo zdravstveni sitem v Veliki Britaniji in Sloveniji – kje so glavne razlike, morda podobnosti in v čem je kateri boljši od drugega? Kako je v britanskem zdravstvu urejeno razmerje med javnim in zasebnim?

Oba sistema sta si precej podobna. Oba sta javna in imata zaradi tega podobne težave. Bistvena razlika pa je, da Britanci vedo, zakaj imajo državo in zakaj imajo javno zdravstvo. In to seveda nista organiziran kriminal in sistemska korupcija.

Zato imajo v vsaki bolnišnici protikorupcijsko pisarno in za protikorupcijsko dejavnost namenjajo ogromno denarja. Koliko, si lahko približno predstavljate, če vam povem, da ima Velika Britanija nekaj tisoč bolnišnic in zdravstvenih domov, v vsaki pa protikorupcijsko pisarno z najmanj enim uradnikom in eno tajnico.

Pa so se denimo za leto 2015 pohvalili, da so v celotnem sistemu javnega zdravstva, katerega letni proračun je 150 milijard eur, s protikorupcijsko dejavnostjo odkrili za 2,5 milijona eur korupcije. Toliko smo jo mi v eni sami bolnišnici - UKC Ljubljana - s proračunom 0,5 milijarde evrov, torej 300-krat manjšim, na primeru enega samega artikla, žilnih opornic.

Razmerje med javnim in zasebnim je dobro urejeno. Zasebno pobudo se spodbuja. Koncesijsko dejavnost pa tam, kjer javni sektor ne pokrije potreb. Zdravniki morajo imeti dovoljenje bolnišnice in izpolnjevanje pogojev zanj te strogo preverjajo.

Kaj pa slovenska stroka, na kakšni ravni je glede na tisto iz razvitejših zahodnih držav?

Težko ocenjujem po dolgem in počez in bi bilo tudi nepošteno, ker stanja v drugih strokah ne poznam. To naj ocenjujejo kolegi s posameznih področij.

Za svojo stroko pa lahko rečem, da je zaradi psihopatskih razmer, ki so jih ustvarjali posamezniki v kardiologiji, predvsem intervencijski, žal zreducirana le na nivo dobre rutine, raziskovanje in publiciranje sta popolnoma uničena. Je daleč od tega, kar za medije občasno izjavljajo posamezniki. Morda se o resnosti stanja niti ne zavedajo, ker se bojijo uzreti proti Evropi in svetu, ki bi nam morala biti edini ogledali.