Dr. Blaž Mrevlje: Zdravstvo je največji plenilski poligon v državi, kjer se letno pokrade 400 milijonov evrov (1.del)

Primož Veselič
19

    Kardiolog Blaž Mrevlje je tisti vrhunski slovenski zdravnik, ki je pred nekaj leti odšel delat v Anglijo. Zadnja leta tako brez dlake na jeziku od zunaj spremlja dogajanje v slovenskem zdravstvu, tem velikanskem podsistemu, polnem anomalij, pa tudi hudega organiziranega kriminala.

    Zato smo v času, ko katastrofalno stanje na področju otroške srčne kirurgije odhajajoča ministrica skuša reševati s še enim državnim inštitutom, hkrati pa se še vedno ne ve, kaj z zdravstvom namerava storiti naslednja vlada, dr. Mrevljeta prosili za intervju in temeljito analizo situacije.

    Kako bi na lestvici od 1 do 10 na splošno ocenili slovenski javnozdravstveni sistem? Kaj so po vaše 3 njegove največje hibe?

    Težko bi pavšalno ocenil celoten javnozdravstveni sistem z eno samo oceno, ker gre za različne vidike in kategorije, ki bi jih bilo treba ocenjevati. Če ga razdelim na dve veliki kategoriji – tiste, ki v zdravstvu delajo, ter tiste, ki o zdravstvu filozofirajo in ga organizirajo, bi prve ocenil z 10, druge pa z 1.

    Večina zaposlenih v zdravstvu je poštenih zdravnikov, medicinskih sester in nemedicinskega osebja, ki so se kljub zavedanju o nizkih plačah in nemalokrat težkih pogojih dela odločili za ta poklic. Ker imajo notranjo željo pomagati sočloveku. Ti – velikokrat izgoreli ali pa tik pred tem – delajo veliko, pogosto v nemogočih pogojih in z neživljenjskimi urniki, ki jim ne dopuščajo prav veliko časa preživeti z domačimi, ter svoj poklic opravljajo vestno in pošteno.

    Med njimi pa so žal na ključnih mestih zelo gnila jabolka, ki z dopuščanjem organiziranega kriminala in sistemske korupcije v javnem zdravstvu mečejo slabo luč na vse ostale. Zakaj jih normalna večina ne zmore in ne zmore iz svoje sredine izpljuniti, mi po vseh odkritjih in razkritjih balkanske dogovorne ekonomije, ki je nastavljena za masovni rop sodržavljanov, nikakor ni jasno.

    Milojka Kolar Celarc je spisala sramoten mafijski interventni zakon, ki je ob koncu leta zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov vaših evrov za preplačan medicinski material.

    Manjšina zaposlenih v zdravstvu, predvsem tisti, ki o njem filozofirajo in ga organizirajo – tu gre predvsem za Ministrstvo za zdrav(j)e in pa vodstvene hrbtenice bolnišnic ter drugih ustanov – pa so, kot se vedno bolj izkazuje, podtaknjenci zdravniško-dobaviteljske mafije dveh tipov.

    Bodisi “stolčkofilni strunarji”, kot jim pravim, ki nimajo lastne hrbtenice, zavedno ali nezavedno ubogajo nevidnega gospodarja zdravniško-dobaviteljske mafije in ljubijo svoje stolčke, nazive, medalje in taborniške našitke na prsih tako zelo, da so pripravljeni gledati stran in spregledati vse finančne in strokovne anomalije, da stolčke in našitke obdržijo ali njihovo število po možnosti povečajo, imajo skratka psiho čivave; bodisi “kriminalci v belem”, torej tisti, ki pri izvajanju ropa sodržavljanov aktivno sodelujejo z vzdrževanjem korupcijske dejavnosti znotraj javnozdravstvenih ustanov in imajo od tega finančne in drugačne koristi.

    Tri največje hibe “zemljaričanskega jugo-slovenskega socialističnega zdravstva”, kot mu pravim sam, so:

    • Medicina, zaposleni v zdravstvu in bolniki so v veliki meri krinka za organiziran kriminal in sistemsko korupcijo, ki je največji plenilski poligon za zdravniško-dobaviteljsko mafijo, znotraj katerega je največje napajališče, logično, UKC Ljubljana. Ocenjujem, da se v zdravstvu letno na nivoju države pokrade okrog 400 milijonov davkoplačevalskih evrov, kar legalizirajo prirejeni javni razpisi za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen zdravil, pripomočkov, opreme, servisnih, gradbenih in IT storitev, kot veljajo na prostem evropskem trgu. Velikokrat pa gre posel celo kar mimo razpisov, kar je v času Milojke Kolar Celarc potrdilo tudi Računsko sodišče in ugotovila parlamentarna preiskovalna komisije za žilne opornice Jelke Godec.
    • Da je rop takih razsežnosti možen in je bil do nedavnega – npr. zgodbe z žilnimi opornicami – očem javnosti dobro skrit, je skozi daljše obdobje zdravniško-dobaviteljska mafija poskrbela, da je najprej prišlo do obrata vrednot. Kot vrednota je namreč v veliki meri stroka izginila in jo je zamenjal pohlep po denarju, nato pa je prišlo do negativne selekcije, ki je na vodstvena mesta v zdravstvu naplavila gnila jabolka, torej že omenjene karikature tipa stolčkofilni strunarji in kriminalci v belem, ki organiziran kriminal v zdravstvu omogočajo, ščitijo in imajo od tega direktne koristi.
    • Da je rop možen in traja skozi vso zgodovino samostojne Slovenije z začetki v času Jugoslavije, ko ga je vzpostavil šef bivše slovenske STASI oz. SDV in prvi direktor UKC Ljubjana Janez Zemljarič, so morali pohabiti tudi pravno državo. Organiziran kriminal in sistemska korupcija sta zaščiteni s strani države. Zadnja štiri leta so odkrila vse sloje tega organiziranega kriminala. 

    Na nivoju ministrstva je zdravniško-dobaviteljsko mafijo ščitila Milojka Kolar Celarc. Je gospa morda zahtevala znižanje cen kakšnega od, glede na cene na prostem evropskem trgu, nekajkrat preplačanih 20.000 zdravil, pripomočkov, opreme, storitev itd., kot smo to storili redki posamezniki – čeprav ni bilo v orisu naših delovnih nalog – v primeru žilnih opornic in privarčevali samo v UKC Ljubljana 2 milijona evrov letno? Ne.

    Je pa spisala sramoten mafijski interventni zakon, ki je ob koncu leta zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov vaših evrov za preplačan medicinski material. Jo je največji moralist in etik v državi, profesor prava in ljubiteljski predsednik Vlade Miro Cerar kdaj pozval k odstopu? Ne. Vsakokrat jo je zaščitil. So jo k odstopu pozvali koalicijski partnerji SD in DeSUS, ki so javno sicer ves čas zagovarjali ničelno stopnjo tolerance do korupcije, kar je bilo tudi zapisano v koalicijski pogodbi? Ne. Dvakrat so jo na interpelaciji zoper njo podprli. Torej, organiziran kriminal in sistemska korupcije zaščitena v samem vrhu države.

    Sta kaj naredili glavni državni instituciji za odkrivanje in pregon najhujših oblik organiziranega kriminala Specializirano državno tožilstvo in NPU? Ne. V petih letih nista “uspeli” oz. smeli narediti nič. To sta farsični in kontrolirano impotentni instituciji, ki ju kot članica EU moramo imeti, če že kdo kaj vpraša. In občasno kontrolirano preganjata politične nasprotnike po grmovju skritih komunističnih kriminalcev, ki se igrajo z ugrabljeno državo.

    Namesto njiju je na drugi strani brez ustrezne tehnične opreme in človeških virov, a z ustreznimi znanji vse v samo 2 letih s svojo komisijo odkrila Jelka Godec. Za svoje kontrolirano in zapovedano nedelo in neodkrivanje kriminala v zdravstvu je bil s ponovnim mandatom vodje Specializiranega državnega tožilstva nagrajen Harij Furlan, čigar brat je bil med drugim ujet v zdravstvenem kriminalu na področju preplačanih kolkov. Bi se kaj takega lahko dogajalo v Nemčiji?

    Čakalne vrste niso slučaj. So umetno ustvarjene, da čim več ljudi obupa in gre popoldan k zasebniku. Sicer popoldanski biznis ne bi bil mogoč.

    Kako bi ljudem enostavno razložili, zakaj je pred 5 leti delež čakajočih čez dopustno dobo znašal dobrih 5 %, zdaj pa se ta številka bliža 20 %?

    Če pogledamo UKC Ljubljana, je to ustanova, ki je bila zgrajena v času Jugoslavije in v različnih pogledih in strokah tudi dimenzionirana za večji prostor, kot je bila le takratna SR  Slovenija. Kar pomeni, da je UKC Ljubljana v veliko smislih v samostojni Sloveniji predimenzioniran.

    Če dodatno upoštevamo, da je šla v 40 letih medicina v vseh strokah močno naprej in se je večina bolezni včasih zdravila bolnišnično – ljudje so nemalokrat ležali hospitalizirani tedne in tedne, danes pa le za nekaj dni, ostale pa se večinoma obravnava ambulantno – lahko hitro zaključimo, da UKC Ljubljana in tudi druge javnozdravstvene ustanove niso optimalno izkoriščene.

    To pa ni slučaj. Če bi namreč bolniki bili diagnosticirani in zdravljeni v javnozdravstvenih ustanovah, ne bi funkcionirale zasebne diagnostične in terapevtske ambulante, kjer delajo večinoma isti zdravniki in medicinske sestre. V javni ustanovi imajo sicer mizerno, a stabilno plačo in socialno varnost – tisti, ki sodelujejo pri izvajanju korupcije, pa tudi korupcijske priboljške – ostalo pa zaslužijo v zasebni ambulanti.

    Čakalne vrste niso slučaj. So umetno ustvarjene, da čim več ljudi obupa in gre popoldan k zasebniku. Sicer popoldanski biznis ne bi bil mogoč. So tudi kontrolirano dolge: ne prekratke, da gre ravno prav ljudi k zasebniku, in ne predolge, da ljudje ne bi popolnoma znoreli.

    Ker je v zadnjih štirih letih ministrovanja Milojke Kolar Celarc prišlo v zdravstvu na splošno do razpada vseh moralnih vrednot, so se podaljšale tudi čakalne vrste. Čakalne vrste se bodo skrajšale, ko boste ukinitev teh norosti neuspele tranzicije tudi v medicini zahtevali uporabniki. Dokler boste pri tem nemo sodelovali, boste bodisi umirali v predolgih vrstah v javnih bolnišnicah bodisi hodili k privatniku in dodatno plačevali tisto, kar ste s prispevkom za ZZZS enkrat že.

    Leve stranke (SD in Levica) pravijo, da je problem našega zdravstva enostavno to, da zanj namenjamo premalo denarja. Je rešitev res zgolj, da v sistem vržemo dodatnih nekaj 100 milijonov, ali so potrebne (tudi) druge spremembe?

    Organiziran kriminal in sistemska korupcija v zdravstvu sta bila vzpostavljena deloma za bogatenje kriminalcev pri koritu, deloma pa za izvajanje operacij SDV doma in v tujini že v času SFRJ. Organizirali so jih pomembni veljaki in politkomisarji partije ter legalizirani kriminalci, zbrani pod okriljem slovenske STASI.

    Z nočjo, ko so bile dovoljene sanje, naslednji dan pa je bil nov dan, kot nam je dovolil prvi predsednik Republike Slovenije, ki mu samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, se ni spremenilo popolnoma nič. Ustroj je ostal enak, metode so se izpopolnile in upam si trditi, da se je obseg masovnega ropa sodržavljanov celo povečal.

    Leve stranke, ne samo Levica in SD, pač pa tudi DeSUS in predvsem SMC so samo naslednice komunistične partije. Ta se je le razbila na posamezne frakcije ali inkarnacije, ki so si nadele bolj ali manj lepo zveneča imena za vsiljeno politično ponudbo na vsakokratnih volitvah za vzdrževanje iluzije demokracije. V resnici imajo državo ugrabljeno in se z njo igrajo isti legalizirani kriminalci v ozadju ter v posamezne politične stranke pospravljeni kriminalci v ospredju.

    Ena od kandidatk SD na zadnjih volitvah je nekje izjavila, da sosednje države namenjajo za zdravstvo večji delež BDP kot Slovenija in da je treba v slovensko zdravstvo vložiti več javnih sredstev. To je eklatantno zavajanje neuke javnosti, ki ga ta politična krila zdravniško-dobaviteljske mafije ves čas izvajajo in s tem omogočajo, da se organiziran kriminal in sistemska korupcija nadaljujeta.

    Kandidatka, ki na srečo ni bila izvoljena, saj je obstajala nevarnost, da postane “Milojka 2.0”, je namreč pozabila povedati, da so te sosednje države bogatejše tudi zato, ker ne kradejo same sebi. Spregledala je tudi to, da ob tem, kar v sistem vplačujemo, organiziran kriminal in sistemska korupcija vzporedno potekata dalje.

    Torej: dokler ne vzpostavimo ničelne stopnje tolerance do korupcije in je tudi dosledno ne izvajamo ter znižamo cene vseh zdravil, opreme in storitev na nivo prostega evropskega trga, nima nihče pravice govoriti, da za zdravstvo plačujemo premalo. Kdor govori drugače, omogoča in zagovarja organiziran kriminal in sistemsko korupcijo ter je v njej sostorilec.

    Zasebnih bolnišnic se boji zdravniško-dobaviteljska mafija, saj bi te optimizirale proces zdravljenja, kar pomeni, da se bodo z dobaviteljem pogajale tudi za nižjo ceno zdravil in materialov, ali pa kupovale na prostem trgu. S tem pa se bi ožil krog organiziranega kriminala in sistemske korupcije, ki je možen le v javnih ustanovah.

    Lahko pri odpravljanju čakalnih vrst in drugih težavah zdravstva pomagajo tudi zasebniki koncesionarji? Je strah pred zasebno pobudo v zdravstvu upravičen? Kakšen odnos/razmerje med javnim in zasebnim pa bi bil po vašem mnenju idealen?

    Lahko. Vendar je treba najprej optimizirati delo v javnozdravstvenih ustanovah in izkoristiti tamkajšnje kapacitete, ki smo jih davkoplačevalci že plačali. Seveda je treba tudi zaposlene za delo, predvsem izven rednega delovnega časa, ustrezno nagraditi.

    Na področjih, kjer optimizirane javnozdravstvene ustanove s svojimi kapacitetami ne bi zadostovale, pa bi si lahko pomagali tudi z zasebniki koncesionarji. Pri tem niti ni toliko pomembno, če bi bil koncesionar – nekateri jih imenujejo dvoživke – v popoldanski ambulanti isti kot med rednim delovnikom v javni ustanovi. Seveda, v kolikor v javni ustanovi ne bi ustvarjal umetne čakalne vrste, da bi služil popoldan v zasebni ambulanti.

    Strah pred zasebno pobudo v zdravstvu je le deloma upravičen. In sicer v segmentu, kolikor si zasebniki lahko sami izbirajo, kaj bodo delali oz. katere posege bodo izvajali. Zakonodajalec bi v svobodni in demokratični državi moral z zakonodajo spodbujati zasebno pobudo, vendar pa poleg pravic določiti tudi dolžnosti.

    Edina bistvena bi pravzaprav bila, da zasebnik za obseg posegov, ki si jih je zamislil izvajati, poskrbi v celoti – tudi za zaplete svojega zdravljenja. V sistemu norosti, kakršnega imamo sedaj, zasebnik omeji svojo dejavnost na paleto lahkih in čim bolj “čistih” dejavnosti, težkih in dragih se izogiba. Ko pa pride do zapleta, o bolniku noče nič slišati ter ga napoti na zahtevno in drago zdravljenje v javno ustanovo.

    Sicer pa se zasebnikov, predvsem zasebnih bolnišnic, boji zdravniško-dobaviteljska mafija. Zasebnik bo namreč optimiziral proces zdravljenja, tako da bo znižal stroške, da mu bo čim več ostalo. To pomeni, da se bo z dobaviteljem pogajal tudi za nižjo ceno oz. kupoval na prostem evropskem trgu. S tem pa se bi ožil krog organiziranega kriminala in sistemske korupcije, ki je možen le v javnih ustanovah, kjer se z davkoplačevalskim denarjem dela kot svinja z mehom. Zato in samo zato še vedno nimamo niti ene zasebne bolnišnice v Sloveniji.

    Kot vedo povedati tisti, ki so skušali dobiti takšno ali drugačno koncesijo za zdravstveno dejavnost v MOL, so jih napotili na to in to osebo na občini, ki je dala navodilo, kam nakazati 70.000 evrov – kdo si jih razdeli in pobaše v žep, si lahko predstavljate – in koncesija je bila vaša. Balkanska posla pač, ki nimajo nobene zveze z načrtovanjem zdravstva.

    Zdravstvo je kot največji podsistem v državi največji plenilski poligon, znotraj katerega je UKC Ljubljana največje napajališče.

    Je ena državna zavarovalnica – ki po svoje to ni – tudi lahko del problema? Kako gledate na ideje o dopustitvi več zavarovalnic, ki bi na konkurenčnem trgu ponujala storitve tudi glede obveznega zdravstvenega zavarovanja?

    Absolutno. Monopolna ZZZS je v službi zdravniško-dobaviteljske mafije in samo logično zaokrožuje krog dogovorne balkanske ekonomije v zemljaričanskem jugo-slovenskem socialističnem zdravstvu. Ste že kdaj slišali, da bi kot končni plačnik storitev ZZZS kdaj pozvala slovenske bolnišnice, naj znižajo cene nekajkrat preplačanih zdravil, pripomočkov in storitev, ki jih nabavljajo, na nivo prostega evropskega trga?

    Noro, kajne. S tako zahtevo bi končni plačnik storitev, torej ZZZS, lahko po moji oceni vsako leto privarčeval okrog 400 milijonov evrov. Posledično bi se lahko storitve pocenile ali pa bi privarčevani denar vrnili nazaj v zdravstvo za modernizacijo, višje plače, raziskave itd. Ampak zakaj bi, če se jih da pokrasti.

    Poglejte si nedavni poziv vodstva ZZZS politiki, da mu omogoči porabo 35 milijonov davkoplačevalskih evrov viška, ki ga, pazite – še ni, ampak ga načrtujejo za jeseni. Porabo teh milijonov pa zavijejo v patetiko skrajševanja čakalnih vrst. Norost par excellence! Kje ste še videli, da bi skrbnik javnega denarja prosil politiko, če lahko denar porabi? ZZZS bi moral ne prositi, pač pa zahtevati od politike, da zahteva od porabnikov, torej bolnišnic in zdravstvenih domov, da zahtevajo od dobaviteljev znižanje cen, in ne obratno. Ladja norcev.

    Monopol nikoli ni dober. Privabi mrhovinarje in vzpostavi se korupcija. Absolutno bi morali spustiti v slovensko zdravstvo tuje zavarovalnice. Precej stvari bi se takoj uredilo.

    Zakaj je po vašem mnenju politika dopustila, da je javno zdravstvo v Sloveniji zdrsnilo na tako nizko točko? Je to storila namenoma, je to posledica nemoči pred lobiji ali kaj tretjega?

    Politiki se ni nič zgodilo slučajno. Kot rečeno, zdravstvo je kot največji podsistem v državi največji plenilski poligon. Posamezne inkarnacije bivše partije, ki so le vsiljena ponudba na vsakokratnih volitvah za iluzijo demokracije, so le politično krilo kriminalcev, ki ždijo po grmovju, si ne upajo na volitve in kradejo davkoplačevalski denar skozi kanale javnih financ.

    Gre za težke klinične psihopate, ki masovno ropajo sodržavljane in v te svrhe celo ugrabijo državo, pohabijo njeno pravnost ter zmaličijo različne institucije, da njihova dejanja ostanejo neodkrita, nekaznovana in jih v kriminalu celo ščitijo.

    V tem procesu so sodržavljanom poškodovali možgane do te mere, da večina masovnega ropa v zdravstvu niti ne prepozna in posledično na volitvah ne kaznuje te politike, ali pa zahteva spremembe z revolucijo na ulici, kot so to storili denimo Romuni. Slovenci jih na volitvah celo nagradijo. Vsakokrat iste. Ladja norcev pač.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 19

    1. Doktor Mrevlje posplošuje in zavaja,
      v skupni koš meče zdravila in medicinske pripomočke, potrošni material.
      Stavek: nekajkrat preplačanih 20.000 zdravil…………, je zavajanje ali pa ne-znanje dr. Mrevlje-ta.
      Cene zdravil v Sloveniji določa Pravilnik o določanju cen zdravil za uporabo v humani medicini (http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV12442). Na kratko: najvišja dovoljena cena je enaka najnižji ceni izmed treh referenčnih držav (Avstrija, Francija, Nemčija). Govorim o zdravilih, ki so financirana iz javnih sredstev.
      Ko je ta najvišja dovoljena cena določena, pa industrija začne pogajanja z ZZZS. V večini primerov, je ta cena nato nižja za vsaj 9%, lahko pa tudi do 50%.
      Cene zdravil so torej določene in regulirane in ne ‘prosto določljive’.
      Medicinski pripomočki, oprema in storitve pa so druga pesem. Z zavajanjem in metanjem v isti koš zdravila, pripomočke, opremo, storitve……………, se kraja nadaljuje, mi pa veselo vpijemo……… Naj se uredi zakonodaja o določanju cen medicinskih pripomočkov, ter bolj podrobno spremlja razpise za opremo, storitve…….
      LP
      Tomaž

      • Tomaž, zgrešeno se sklicuješ na pravilnike in na ne vem,
        kaj še!

        Tudi v ustavi imamo zapisanih nič koliko pravic in obveznosti,pa lahko o njih le sanjamo.

        Išči krivdo v plenilski in sleparski levic ter nje gospodarjih in lastnikih.

      • Tomaž,

        sej imaš deloma prav ampak na žalost ta sistem ne deluje tako dobro, kot ti opisuješ. Generalno je za zdravila res domenjeno, kakšne so lahko najvišje cene. Bolj je problem z generiki, ki se stalno pojavljajo in ki zagotavljajo konkurenčnost nekaterim osnovnim zdravilom. Tukaj pa pravila niso tako jasna. In tukaj se pojavljajo velike razlike, če nimaš vzpostavljenega hitrega sistema zaznavanja in preverjanja novih zdravil.
        Se pa strinjam, da je najverjetneje glavni problem treba rešiti najprej na nivoju pripomočkov. Tam je tega največ. Je pa zadeva zelo enostavno rešljiva le da se tega ne želi narediti. Še večji problem pa je to, da tudi v primeru ugotovljene kršitve nihče ne odgovarja. Rešitev je samo v menjavi oblasti in upanju, da bo le ta dala kakšno novo rešitev. ker trenutna oblast tega ni naredila in očitno tudi ne želi.

      • Hja, če mački na rep stopiš, ta zamijavkaaaaa😎 Zato se ne boste strinjali z dr.Mrevljetom- Ha, ja- denar in pohlep in samo pohlep…Nič on ne zavaja! Vse je res, kar je povedal! Zato pa je v tujini-in mnogi, ki bi lahko marsikaj naredili tu pri nas, pa so odšli! Saj je junak,da je takole vse poimensko povedal in njegovi mnenja, so edina možnost, da ne gre vse u maloro….

    2. Kako lahkotno sprenevedanje. Na podlagi dejansko kriminalnega stanja, ki mu vsi verjamemo, namreč da je državna lastnina ali javno zdravstvo poligon za krajo, avtor pride do ideološke manipulacije, da če in ko sistem to omogoča kradejo samo levičarji.
      Ob takim sistemu upravljanja z javnimi sredstvi, kjer je večina dodane vrednosti in finančnih tokov pod kontrolo države in javnih ustanov (beri političnih strank na oblasti) bi se po enem letu vladanja kvečjemu zamenjale plenilske ekipe. (verjeli ali ne poštene ljudi in lopove imamo tako na levici kot desnici, saj se plenilski lobiji prilepijo na vsakokratno politično opcijo,ki je na oblasti.
      Iz izkušenj desnih vlad vidimo, da se bodo pojavili najmanj v 50% isti dobavitelji z razliko, da bodo del provizija plačali pač vsakokratni stranki in posameznikom, ki so na oblasti.
      Rešitev je torej v spremembi sistema upravljanja z javnim denarjem za zdravstvo po švicarskem vzgledu in v tem, da se dosledno razdeli javno in zasebno, kar pomeni da nekdo, ki je zaposlen v javni ustanove ne more obenem zdraviti še kot privatnik. V skladu z tržnimi načeli morajo imeti javni zavodi in privatne ustanove enake izhodiščne položaje. Prednosti javnega zdravstva niso v javnem lastništvu bolnišnic ampak v vsaj približno enakih pogojih zdravljena za vse paciente zlasti tiste, ki si ne morejo privoščiti zasebnega zdravljena. Napisal sem približno enakih ker bodo bogati glede tega vedno na boljšem, saj za svoj denar lahko izbirajo vrhunske ustanove v tujini. Revni pa bodo lahko izbrali le javne ustanove ne glede na njihovo strokovnost in odnos do pacientov.

      • Peter, saj se strinjam, da na takšne stvari niso imuni ne eni ne drugi. Ampak dejstvo pa je, da je večino časa na oblasti levica, da imajo oni prepredene mreže že iz časa prejšnjega sistema in da vse leve stranke izrazito zagovarjajo javni zdravstveni sistem oz. kako nič spremeniti, da bi zadeva tekla enako še naprej. Potem je logično, da se pri nas za stanje v zdravstvu okrivi predvsem levico.
        In narobe sklepaš naprej. Če se oblast zamenja, bi drugi kradli še naprej. To ni res. Ista politična opcija je garant za višjo stopnjo korupcije. Zakaj? kot prvo imajo že vzpostavljeno mrežo, ki se samo še širi ter nadaljuje delo brez motenj. V primeru menjave oblasti je najmanj za pričakovati motnje v sistemu, ker se bodo menjali ljudje. Zaradi političnega interesa bo kakšna korupcijska pot tudi prekinjena, ker bo nekdo želel drugega namočiti . In če smo optimistični, potem bi recimo druga politična opcija vnesla spremembe tudi na področje policije, pravosodja, … kar seveda pomeni dodatno grožnjo korupciji. Zato v demokraciji velja preverjeno pravilo, da je vsaj na vsake dva mandata potrebno menjati politično opcijo in ljudi, da se trenutna oblast ne razpase preveč.
        To, kar predlagaš v nadaljevanju, pa popolnoma podpiram. Problem pa je v tem, da tega sedanja politična leva opcija ne podpira in je potrebna menjava oblasti, da bi sploh lahko začeli razmišljati o takšnem pristopu. Še en razlog, zakaj je problem levica pri nas.

    3. Tehtno utemeljeno in pregledno zaključno poročilo parlamentarne preiskovalne komisije pod vodstvom poslanke Jelke Godec je dobilo mogočno podporo in potrditev poslancev DZ RS prejšnjega sklica, a se po njegovi objavi in potrditvi večine v DZ RS ni ustrezno zganilo ne specializirano državno tožilstvo ne organi MNZ ne NPU, kaj šele, da bi se kateri od dokumentiranih primerov korupcije in zlorabe javnega zdravstva v zasebne interese znašel pred organi sodne veje oblasti.
      Ves čas nas skušajo odločevalci v “avtonomnih” organih preiskovanja, tožilstva in pravosodja prepričati, da so samostojni in neodvisni pri svojem delu in da delujejo zgolj in samo na osnovi veljavne ustave, zakonodaje in svoje profesionalne etike in vesti.
      A se kljub temu po razkritjih posredniških mafijskih kriminalnih poslov in zlorab sredstev javnega zdravstva pri odiranju zavarovancev zgolj pri cenah žilnih opornic (kot zgolj enemu od 20 tisoč artiklov, s katerimi zasebni posredniki roparsko zajedajo v finančna sredstva javnega zdravstva) ni zgodilo nič. Kot da je nekdo, ki ima očitno vso neformalno oblast nad poklicanimi in pristojnimi državnimi organi preiskovanja, odkrivanja ter vlaganja obtožnih predlogov, prepovedal izvajanje kakršnih koli preiskovalnih dejanj in razkrivanj v zvezi z parlamentarno razkritimi in objavljenimi očitnimi pojavi korupcije, škodljivega gospodarjenja z javnimi sredstvi ter škodljivega zlorabljanja ali zanemarjanja danih pristojnosti in pooblastil v javnem zdravstvu RS.
      Za neizvajanje veljavne ustave in zakonodaje na področju javnega zdravstva bi morali objektivno po položajni odgovornosti in subjektivno kot neetični državni uslužbenci odgovarjati premier vlade v odstopu dr. Miro Cerar, prvaka koalicijskih vladajočih strank in ministra v odstopu Karle Erjavec in Dejan Židan, ministrica za katastrofalno slabšanje razmer v javnem zdravstvu Milojka Kolar Celarc, predstojniki kriminalistične policije, NPU in državnega tožilstva s specializiranim tožilstvom vred ter še ministrica za notranje zadeve, minister za pravosodje in minister za javno upravo.
      Vsi omenjeni visoki državni funkcionarji niso ravnali v skladu s svojimi pooblastili in pristojnostmi, ko bi se morali ustrezno odzvati na porazna odkritja parlamentarne preiskovalne komisije v zvezi z zajedalskimi posredniškimi zlorabami javnih finančnih sredstev javnega zdravstva. In vsi omenjeni visoki državni funkcionarji niso ravnali niti v skladu z državljansko in profesionalno etiko in vestjo, ampak so s svojim prilagodljivim in skrajno malomarnim ravnanjem na vplivnih položajih izvršne veje oblasti tudi osebno prispevali k nekaznovanemu razraščanju korupcije, nepotizma in klientelizma v slovenskem javnem zdravstvu, k vse bolj nehumanemu podaljševanju čakalnih vrst, posredno tudi vztrajnemu slabšanju zdravstvenega stanja prebivalstva ter celo k nepotrebnim in nepredvidljivim zdravstvenim zapletom, ki se kdaj lahko predčasno zaključijo tudi s smrtjo nedolžnih plačnikov zdravstvenega varstva oz. krivično in neodgovorno ogoljufanih državljanov RS..

      • ” Kdo bo odgovarjal za umiranje na obroke zavarovancev v čakalnih vrstah ”
        Nihče, tako je v kučanovem komunizmu danes. Glede mafijskih poslov je tiho, kot da ga je že pobralo.
        No tudi narod se strinja z njim, ki je prav tako tiho. Zato ne jamrajte. Kar ste 25 let volili to imate.

    4. Očitno od leta 1991 do danes VSE vlade to dopuščale- VSE , lreve, desne, roza, plave—-in še nič jih NI SRAM ZA TO, da bolniki umirajo, mafjaši pa služijo na račun mafjašev. Dane govorimo o Kuštrinu. On je največji mafjaš in izsiljevalec.

      KRIVI SO PA TISTI, KI SO MU POPUŠČALI in še mu bodo….

    5. Razprava o lastninjenju zdravstvenega denarja je prišla v najbolj strokovno fazo, ki ji nisva več kos ne odličnik dzi nu nje ja, ki zastopa plenilsko in sleparsko levico, ne jaz, ki zastopam poštene desničarje.

    6. OBJEKTIVNA – SPLOH NISI OBJEKTIVNA.
      Govoriš, da so levi in desni enako krivi. Ali veš koliko let vladajo LEVI in kako malo desni?

      Levica vlada že od leta 1945 in od tedaj dalje ima vajeti sistemov in podsistemov. V teh sedemdesetih letih je le 1/1o časa vladala desnica, to se pravi, da je kriva v 90% le LEVICA. Prvi direktor Kliničnega centra misli, da je bil Janez Zemljarič, ki je prijateljeval tudi z zadnjim direktorjem Vrhuncem.

      Slovencsm – 15.7. ob 15,46
      Popolnoma se strinjam kar ste napisali. VLADE bi se morale MENJAVATI vsaj na DVA mandata. Tako bi se marsikaj poboljšalo.

      Pa se levica in STRICI na vse pretege trudijo, da vajeti vladanja sploh ne pridejo v desne roke. V drugih državah poznajo DEMOKRACIJO, naši levičarji pa se s stranko, ki ji zaupa kar četrtina volilcev sploh ne pogovarjajo. Zakaj bi se, saj oni so nesmrtni. In tako se vse vrti – po začrtani tirnici in vsi sistemi to korupcijo ščitijo, saj se nimajo koga bati.

      In sploh ni res, da so vsi enaki!

    7. Zdravstvo je potrebno začeti reševati pri razmerju prebivalcev vseh narodnosti v Sloveniji do zdravja in pri (ne)upravičenih bonitetah, ki jih neposredno ali posredno dobivajo zaradi bolezni tu in na jugu živeči. Pa tudi pri trgovinah in pekarnah, ki prodajajo napol surov kruh in pekovske izdelke. Nekajkratno bivanje v bolnicah me je navedlo na spoznanje, da bi morali znaten del srednjega kadra zaradi neresnega dela in neprimernega obnašanja med seboj in do bolnikov, odpustiti. Odgovorne in zavestno delavne pa spoštljivo nagraditi. Pa tudi o pomožnem osebju bi lahko marsikaj zapisal. Je res potrebno, da ob 5,30h razgraja s kozarci in praznimi bokali v neznanem pomožnem prostoru, po hodniku in sobah? Dejansko pa cel dan komaj kakšen bolnik lahko seže po pripeljani tekočini. Nepojmljivo tudi razmetavajo z najrazličnejšim higienskim in drugim materialom. Bolelo pa me je, da med cca 25 prisotnimi bolniki v dveh izmenah, nihče od osebja ni umiril dveh očitno premalo bolnih razgrajajočih pacientov po rodu iz sosednje V in J države. Pa nisem bil v umobolnici,

    Komentiraj