Dr. Bernard Nežmah: Volitev se ne da zmagati brez medijev (2. del)

Foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z dr. Bernardom Nežmahom smo se posvetili analizi volitev in prihodnosti levega pola. V današnjem drugem delu intervjuja pa smo govorili o perspektivi desnega oz. konservativnega pola, da še kdaj osvoji volilno zmago, in prihodnosti, ki čaka te stranke v tem mandatu in naprej.

Vlada Janeza Janše je v kampanji pokazala odlične rezultate. Imeli smo veliko gospodarsko rast, najnižjo brezposelnost, gospodarstvo smo po pandemiji rešili kot drugi najboljši v Evropi po mnenju The Economista. Za odtenek se je uravnotežila tudi medijska krajina. Vladna stran v kampanji ni delala večjih napak, njihov rezultat pa ne omogoča niti razmišljanja o vodenju vlade v tem mandatu. Kaj sploh še preostane desni sredini in kaj to pomeni za njeno prihodnost?

Aktualna koalicija je daleč podcenjevala vpliv medijev. Če je na ravni tednikov in spleta položaj uravnotežen, je slika povsem drugačna na televizijah, radijih in dnevnih časopisih. Glede na moč POP TV in nacionalke imamo na televiziji stalno vzdušje, v katerem aktualna koalicija ni nikoli protežirana. Radikalno stanje je pri dnevnih časopisih, dominantna drža treh političnih dnevnikov niso samo antijanša, ampak tudi anti NSi in proti vsakomur, ki je sodeloval s to vlado.
Aktualna koalicija je daleč podcenjevala vpliv medijev.

Ob njih deluje še en medijski imperij, ki je izjemno perfiden. Govorim o Odlazkovem medijskem bloku. Njegove radijske postaje načeloma vrtijo popularno glasbo, vsake toliko pa glasbo prekine kakšna vest s portala Necenzurirano ali Svet24, kjer povedo, da je Janša spet uničil to in to in kako mu slovenski narod tega ne bo pozabil. Čeprav so njihovi poslušalci apolitični, zanima jih glasba in veseljačenje, jim vsake toliko kapnejo v glavo, da je Janša slab. Če se tak človek znajde na volitvah, čeprav nima nobenega mnenja, ve, kdo je slab in kdo dober. Ti mediji imajo precejšen vpliv. Odlazkova mašinerija je premišljeno ustvarjena za diskreditacijo in te usluge lahko ponuja nasprotni opciji.

Aktualna koalicija ni nikoli podprla ustanovitve dnevnika, ki bi bil tradicionalno usmerjen. V mislih nimam propagandnega medija, ampak novinarsko profesionalen dnevni časopis, ki je kredibilen, nastopa pa, če upoštevamo trenutno konstalacijo, iz provladnega zornega kota.

Brez tega volitev ni mogoče zmagati. Tej vladi realno lahko pripišemo serijo uspehov, tako domačih kot tujih. S potjo v Kijev je Janša prišel v orbito in gesta v Ukrajini je odprla tisoče novih vrat, celo Biden je zaradi nje pozabil na zamero ob Janševem predsedniškem tvitu za Trumpa. Prvič smo imeli premierja, ki je bil sogovornik evropskih akterjev, za druge smo običajno izvedeli le prek skupinskih fotografij, ko so bili ujeti kje na robu kadra. Tudi stanje v gospodarstvu govori o uspešnosti vlade.

Zmagala pa ni, ker so volitve in meseci pred tem tekli kot reklamna kampanja, iz katere so bili izločeni poglobljeni  premisleki o stvarnosti. Ogromno ljudi danes spontano ponavlja osrednji korpus medijskih obtožb zoper Janšo, laiki, ki se s pravnimi dilemami nikoli niso ukvarjali, zdaj decidirajo, kako da je uničeval vladavino prava, posamezniki, ki zaradi konkretnih vladnih potez sploh niso bili prizadeti. Njihov pogled na svet formira medijsko negativen Janšev imidž. In na volitvah ni bilo dileme. Nihče ni tehtal, ali naj da glas Janši ali Golobu, čeprav je prav to smisel akta izbiranja. Kdor je cincal, je denimo med Golobom in KUL. Kampanja ni prikazovala preglednih vsebinskih razlik med enimi in drugimi.

Še več, Goloba kot direktorja relativno uspešnega državnega podjetja se je prikazovalo kot garant uspeha za državo. Dejstva, da vodi monopolistično podjetje, ki dvigne cene, če se podražijo energenti iz Rusije, nismo slišali. Prav tako ne vseh kazalcev na ravni vlade, začenši z gospodarsko rastjo. To pač osrednjih medijev ni zanimalo.

Kaj potem preostane desnici, če želi kdaj izpeljati poln mandat in ne vladati le kot rezervni igralec, ko si prva postava zvije gleženj? Do zdaj so namreč vladali kot »anomalija« v sistemu. Kaj naj naredi, da lahko zavlada za poln mandat?

Volitev se ne da zmagati brez medijev. Meni simpatična asociacija: Zdrava družba je brez medijske pozornosti, ko v velikih medijih zanjo ni nihče slišal, prišla do 1,6 %. Z nekaj malega medijev lahko prideš tudi dlje, ampak brez močne medijske mreže na volitvah zmagati ne moreš. Ne zadošča 30 %, potrebuješ vsaj blizu polovice medijev. Če bi Tito imel kdaj kakšnega protikandidata, bi vseeno gladko zmagal. Oboževali smo ga zato, ker takrat ni bilo medija, ki bi objavil kakršnokoli kritiko o njem. Še šal in karikatur ni bilo na njegov račun, niti slabih fotografij.
Najmočnejši učinek medija je, kadar profilacijo likov ponudi apolitičnim ljudem.

Edini primer, ko obvladovanje medijev ni bilo odločilno, je bilo leta 1990, ko je Demos zmagal brez večinske medijske podpore. A takrat je bil drugačen zgodovinski kontekst. Na Poljskem je že zmagala Solidarnost, spremembe so se dogajale na Češkem, Madžarskem, slovenski državljani, ki so se v partijskem času kopali v občutkih superiornosti do drugih komunističnih dežel, bi se osmešili sami pred seboj, saj bi bili edini na vzhodu, ki bi ob prvi možnosti demokratične volilne izbire spet glasovali za staro partijo.

Ampak pri presojanju vpliva medijev je treba ločiti med strankarsko opredeljenimi mediji in tako imenovanimi splošnimi. Ti imajo prednost, saj dajejo vtis, da so nevtralni, da so apolitični. Vzemimo Ono -  žensko, družabno revijo. Intervjuji in izjave v njej pa prihajajo vedno iz enega političnega loga, posebej še v času, ko je to pomembno. Najmočnejši učinek medija je, kadar profilacijo likov ponudi apolitičnim ljudem.

V Rusiji sta se leta 1996 soočila Jelcin in Zjuganov. Jelcin je bil zapit, zadel ga je infarkt, država je bila skorumpirana, ni pobirala davkov, cveteli so mafija in tajkuni, državna blagajna je bila prazna, ni bilo denarja za učitelje, ki so zapuščali šole in rajši kaj preprodajali. Vse je govorilo v prid Zjuganova, ki je kot stari komunist skušal del moči povrniti državi. A zmagal je Jelcin, ki sploh ni sodeloval v kampanji, bil je že tako bolan, da je nastopil le v kadru, ko se podpisuje pod dokument. Razlog: imel je na svoji strani moderne revije, ki so politične vrednote ustvarjale v podtonih, Zjuganov pa črno-belo slikajočo Pravdo in podobne, ki so s svojo retoriko prepričevali le prepričane.

Lahko Janša, glede na svoj odbojni element, ki se ga drži, še kdaj postane premier? Je nujno, da se Janša umakne, če želi desna sredina še kdaj zmagati volitve?

Ko je vladal Peterle, je bil on demonična figura. Bil je deležen enakega medijskega tretmaja kot zdaj Janša. Enako Bajuk leta 2000. Ni vzrok napačen kandidat, izvor so metode dominantnih medijev, ki so o teh treh premierjih poročali hiperkritično v primerjavi z drugimi.
Stranke, kot je Konkretno oz. Povežimo Slovenijo in Nova Slovenija, se morajo profilirati in vztrajati v svoji drži.

Dober splošni vtis je nedavno pustila Nova Slovenija. Vnovčili so vključevanje novih generacij politikov. Prav tako jim je uspela drža, da so se javno sem ter tja distancirali od kakšne Janševe poteze, tukaj je verjetno pripomogla tudi Janševa večja taktnost, da primeri, ko je prišlo do kratkega stika med NSi in SDS, niso dobili statusa izdajstva kot v času Ljudmile Novak, ampak status običajne polemike.

V prihodnosti pa sploh ni samoumevno, da bo v postpomladnem bloku SDS vedno najmočnejša stranka. Če ima program, ideje, kadre in nekaj medijev, ki bodo stvarno prikazovali njeno politiko, lahko zmaga tudi Nova Slovenija. V tem primeru je vseeno, ali je na vrhu SDS Janša ali Logar ali kdo drug. Stranke, kot je Konkretno oz. Povežimo Slovenijo in Nova Slovenija, se morajo profilirati in vztrajati v svoji drži. Za demokracijo je dragoceno zamenjevanje vladnih garnitur, nova opozicija pa ob vladi formira drugačne prakse reševanja problemov in druge ideje, pri čemer dobi strukturni plus, saj novi volilni zmagovalec, ko začne vladati, začne tudi izgubljati. Če bodo prepričljiva alternativa, lahko računajo tudi na nekaj anti-glasov.

Foto: Peter Merše


Za NSi se zdi, da je zanje tako opozicija z Janšo kot morebitna koalicija z Golobom, čeprav malo verjetna, neugodna. Kako naj oni preživijo v teh razmerah?

NSi je po svoji vsebini glasnik modernega kristjana, ki ima pravico sodelovati v družbi prav toliko kot del prebivalstva, ki ga zagovarja Levica. A glede na delež kristjanov v družbi je rezultat NSi dokaj skromen.

Mislim, da je zanje ključno, da spremenijo odnos družbe do vere. Danes je tako, da če se opredeliš kot gej, dobiš pozitivni status, če pa rečeš, da si kristjan, te pa malo čudno gledajo. Redkokdo se pohvali s tem, da je kristjan, ker je vera dobila status zasebne stvari, o kateri se ne govori v javnosti.
Glede na delež kristjanov v družbi je rezultat NSi dokaj skromen. Mislim, da je zanje ključno, da spremenijo odnos družbe do vere.

Za politično enakopravnost istospolnih je bilo ključno, ko se je kakšna vidna osebnost izpostavila kot taka in so ljudje spoznali, da to ni nek bavbav, ampak da lahko sobivamo. V družbi, za katero je značilna izjemna pasivnost, odsotnost gibanja, konzumiranje hitrih novic namesto knjig in izogibanje bolečini in naporu, rekordna prodaja protibolečinskih tablet, je lahko izziv drža politika in kristjana, ki se lahko sooči s tegobami brez čemernega obraza.

Volitve so dragocene tudi za samopremislek: stranka, ki ne doseže tega, kar je pričakovala, se lahko povpraša, zakaj. SDS denimo, zakaj ni sama umaknila razvpitega Vizjakovega zakona o vodah, ko mu je grozil referendum?

En eksperiment se na teh volitvah ni izšel. V mislih imamo povezovanje raznorodnih strank v Povežimo Slovenijo. Kaj njim preostane zdaj – lokalne volitve, morda predsedniška z Alojzom Kovšco, razpust?
Zdi se mi nenavadno, da Povežimo Slovenijo ni ob tem, ko so naredili novo koalicijo, našla tudi novega voditelja.

Na delu je fenomen, da več sil pod eno zastavo ne pomeni nujno večjega rezultata. Z LDS se je med letoma 1992 in 1996 združilo več strank, od zelenih, sivih panterjev, demokratov do socialistov, pa so leta 1996 dobili manj glasov kot leta 1992.

Zdi se mi nenavadno, da Povežimo Slovenijo ni ob tem, ko so naredili novo koalicijo, našla tudi novega voditelja. Nova politična sila mora izgledati nova, ne pa da Počivavška opremiš z novo stranko in iz naftalina povlečeš Marjana Podobnika. Podobno je Vesna na svoj ustanovni kongres pripeljala Pluta in Jazbinška, ki sta bila sokreatorja časa propada Zelenih. Na tak način ne boš ničesar aktiviral.

Pri Povežimo Slovenijo ni bilo niti jasno, kaj točno se združuje, zato je razumljivo, da eksperiment ni uspel. Od teh strank ima resno težo SLS, ki ima za sabo sicer klavrno zgodovino vedno slabših kreatur na mestu predsednika. Vendarle pa gre za stranko, ki je vraščena v podeželje, izven Ljubljane. Smiselno bi bilo, da se stranka odpre in vključi nov tip politikov v svoje vodstvo. Vidim tesnejšo povezavo volivcev z njimi kot z nekimi umetnimi koalicijami. Povežimo Slovenijo pa, če ostane, za preživetje potrebuje novega voditelja.

Civilna družba, ki je politično angažirana je v 99 % primerov leva, agitira za levi blok. Zakaj nimamo civilne družbe, ki bi aktivno zagovarjala vrednote konservativizma, proste gospodarske pobude oz. vrednot, ki jih sicer zagovarja desna politika?

En del vzroka za to je zgodovinski. Partija je sistematično zatirala in izbrisala ideje in pobude, da bi kdo ustanovil časopis ali radio, društvo, šolo, inštitut, fakulteto, karkoli, ker je bilo to nemogoče in je spadalo v svet nezamisljivega. Še podjetje je bilo težko ustanoviti. V času tranzicije je bilo ustanavljanje tovrstnih združenj povezano s podporo oblasti. In postpartijski blok je vedno financiral svoje podpornike v kulturnih in drugih institucijah.
Če časopis ali revijo ceniš, to izkažeš tako, da si njen abonent.

Pomenski smisel pojma civilna je ta, da se financira sama, iz prispevkov članov in simpatizerjev, ne iz proračuna. Droben korak na področju financiranja je bila uvedba namenitve 0,5 % dohodnine organizacijam po izbiri, ki ga je uvedla prva Janševa vlada, tretja pa dvignila na 1 %. Lahko bi šli tudi bolj radikalno in dali 3 %, potem bi državljani in ne vladne komisije odločali, komu nameniti podporo.

Raziskujem sredino 19. stoletja, ko je Josip Jurčič urejal Slovenski narod. Zgledna je angažiranost naših pradedov. Ustvarjali so društva, prirejali akcije, plese, tombole, nabirke, s katerimi so zbirali denar za spomenike, ustanavljali časopise. Ljudje so prispevali svoj kapital, Slovenskega naroda ni ustanovila avstro-ogrska vlada ampak družabniki iz vrst narodnjakov.

Zavedati se moramo, da če časopis ali revijo ceniš, to izkažeš tako, da si njen abonent. Še bolj to velja pri pisateljih in drugih knjižnih avtorjih. Njihovih del si ne sposojaš v knjižnici, ampak jih kupiš. Pisatelja najbolj podpreš tako, da kupiš njegovo knjigo in tako omogočiš, da lahko od pisanja živi.

Enako je z institucijami. Če jih želimo imeti, se moramo angažirati. Ključno je samoorganiziranje društev, ki bodo potem nastopila v družbi. A njihovo politično vlogo ustvarijo mediji. Danes je najpomembnejši inštitut v državi 8. marec, ki je v javnih občilih zasenčil Inštitut Jožefa Štefana, Kemijski inštitut, Mikrobiološki inštitut etc. Kadarkoli napove, da bo dal izjavo, bo potem končal v špici informativnih oddaj. Mediji izbirajo, katera civilna družba ima vpliv.

Lahko imate sto organizacij, ki so bolje organizirane, bolj propulzivne in miselno angažirane, a brez medijskega vzvoda vas ni. Če Inštitut Jožefa Štefana ne more tekmovati z 8. marcem za medijsko pozornost, potem bi tudi katoliško civilno društvo težko.

Foto: Peter Merše


S takšno močjo si lahko privoščijo marsikaj, celo ovajanje v cerkvah, ki so ga napovedovali za volilno nedeljo …

Pomislil sem, da bo poziv k ovajanju pri mašah povzročil masovni revolt kristjanov in njihovo angažiranje, kar bi morda spremenilo rezultat. Leta 1872 predsednik deželnega zbora Auersperg pozove vse župane, da naj uvedejo nadzor nad pridigami pri mašah in naj jih zakonsko sankcionirajo, da ne bodo župniki agitirali za narodno stranko. Liberalni Jurčič se je v Slovenskem narodu v svojem slogu pošalil, kako bodo pijanci in tatovi, ki so tarče pridig, odslej ovajali duhovnike, in obenem napadel ukrep kot cenzuro nad pridigami. Na koncu pa izpostavil, da ima tudi župnik vse politične pravice, da lahko misli in govori o politiki, kar hoče, in agitira za kogarkoli in to prosto počne izven maše, med mašo pa itak nihče ne razlaga, koga se voli.

»Glas ljudstva« je danes prišel z enakim predlogom nadzora nad duhovniki kot pred 150 leti pronemška stranka na Slovenskem. Ne vedé, da vzorec ponavlja. Osebno me je presenetilo, ker sem pričakoval, da bo kristjane to bolj razjezilo. A župniki so vajeni vsega hudega in so to precej blagohotno sprejeli, kar je z vidika vere seveda konsekventno.
Pomislil sem, da bo poziv k ovajanju pri mašah povzročil masovni revolt kristjanov in njihovo angažiranje, kar bi morda spremenilo rezultat.

Če se navežem nazaj, lastnik POP TV prek največjega medija torej določa zmagovalca volitev?

Seveda v veliki meri. Pomenljivo bi bilo videti, kdo je ta lastnik in kakšne motivacije ima. Kritiki Nove24TV so predstavili celoten lok: madžarski lastnik da je tesen Orbanov prijatelj, iz česar so izpeljali namen, da bi prek te televizije in SDS izpeljal orbanizacijo Slovenije. Tu se lastništvo ne ustavi pri imenu – lastnik je ta in ta madžarski podjetnik. Medtem ko se vprašanje pomena lastništva pri POP TV konča že takoj na začetku - pri imenu češkega milijonarja. Nobenega ozadja, poti denarja. A lastniki medijev imajo svoje agende: Stojan Petrič je s Kolektorjem lastnik Dela, še bolj pa gradbenih podjetij, in časnik potem vztrajno objavlja lamentacije, kako je premalo stanovanj in da mora država financirati njihovo gradnjo. Racionalno - agenda gradbenega podjetja je sestavni del vsebine. Vsakega, ni apriori demokratičnih in nedemokratičnih medijev.

Dr. Bernard Nežmah je sociolog, kolumnist in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in na Fakulteti za medije. Redno spremlja in komentira tudi dogajanje v naši družbi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike