Diplomatska mrzlica ali zakaj je Rusija obrnila hrbet samostojni Republiki Srbski

Igra interesov in moči med Rusijo in Zahodom se odvija naprej, na srečo še vedno na diplomatskem parketu, a vsebina pogovorov postaja vse konkretnejša. Zdi se, da je diplomatom in politikom uspelo tlakovati pot k deeskalaciji konflikta, očitno pa je postalo, da poleg Ukrajine eno odločilnih vlog igrajo tudi narodi in entiteti BiH, ki Rusiji predstavlja enega najmočnejših diplomatskih vzvodov. Kot ugotavljamo v komentarju uredništva, bi ob določenih pogojih Rusija lahko destabilizirala to državo kot protiutež morebitni izgubi vpliva v Ukrajini.

Pred nedavnim smo pisali, da želi vodja Republike Srbske Milorad Dodik slednjo osamosvojiti od zveznih oblasti ter osnovati državo z lastno vojsko. Mednarodna javnost je bila razdeljena; Nemci in Američani so napovedovali uvedbo sankcij, Hrvaška, Madžarska in EU so zagovarjale pogajanja, Dodiku pa je nedvomno največjo zaslombo nudila Rusija, ki je skupaj z njim nastopila proti visokemu predstavniku mednarodne skupnosti v BiH Christianu Schmidtu.

ZDA so sankcije proti Dodiku zaradi korupcije in ogrožanja stabilnosti države tudi res uvedle, ta pa se je na to odzval z besedami: "Če mislijo, da me bodo na takšen način disciplinirali, se motijo. Zdaj sem šele dobil motiv, da se borim za pravice, ki so nam bile kratene 26 let." V tem času je Dodik lahko še računal, kot se je sam izrazil, na "močne prijatelje iz tujine", torej na Ruse.

Lavrov: "Spoštujmo Daytonski sporazum in dogovore iz Minska"

A situacija se je pred kratkim obrnila: včeraj je ruski zunanji minister Sergej Lavrov gostil hrvaškega kolega Gordana Grlića Radmana, in na novinarski konferenci je povedal, da Rusija vidi Hrvaško kot "spoštovanega evropskega partnerja", posebej pa je izpostavil svoje stališče, da se Hrvatom v BiH godi krivica, saj naj bi obstajale sile, ki želijo državo pretvoriti v unitarno, s čimer bi Hrvati izgubili narodne pravice v tej državi (prav tako kot Srbi v RS).

Potrdil je, da Rusi, "tako kot naši hrvaški kolegi, trdno stojijo za izvrševanjem Daytonskega sporazuma." To pomeni, da se ureditev države ne sme spreminjati. S tem je Lavrov Dodiku jasno obrnil hrbet (ali, bolje rečeno, ga je postavil "na čakanje", ob tem pa potegnil vzporednice med spoštovanjem Daytonskega sporazuma in dogovora iz Minska, sprejetega 2015 (Minsk II).

Dodika od ustanavljanja lastne džave odvrača tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki je voditelja bosanskih Srbov pozval, naj se njegova entiteta vrne na pripadajoče položaje v zveznih strukturah, saj, tako Vučić, so "sankcije vedno prinašale le probleme in nikoli rešitev." Dodik je povedal, da se bodo predstavniki Srbov v zvezne organe vrnili, ko bodo odpravljeni razlogi, zaradi katerih so odšli; eden od razlogov je bila tudi prepoved zanikanja vojnih zločinov (Srebrenica).

Bosta diplomacija in orožje zagotovila mir?

Zaenkrat konflikt na balkanski "fronti" ne kaže na eskalacijo, ob ruski meji pa smo še vedno priča že znanemu rožljanju z orožjem: Rusija je danes svoje sile poslala na skupne vaje z belorusko vojsko, Velika Britanija se je z Ukrajino dogovorila, da ji bo dobavila lahke protioklepne sisteme in zagotovila dodatno usposabljanje njenih oboroženih sil, včeraj pa je Kanada na ukrajinsko ozemlje poslala svoje specialne sile.

Kljub temu, da do fizičnih spopadov ne prihaja, pa ne moremo mimo (po navedbah ukrajinskih oblasti nedokazano) ruskega prikaza kibernetske moči, v katerem so neznani storilci grozili Ukrajincem s krajo in zlorabo njihovih osebnih podatkov, nedelujoče so bile tudi nekatere spletne strani.

K določeni (mogoče vsaj začasni) otoplitvi odnosov kaže tudi poteza britanskega ministra Bena Wallacea, ki je ruskega kolega Sergeja Šojguja povabil na pogovore v London in povedal, da je prepad med stranema "sicer velik, a ne nepremostljiv" in izrazil upanje na diplomatsko rešitev.

Danes je med drugim pri Lavrovu gostovala nemška šefica diplomacije Annalena Bearbock, ki je že na predhodnem obisku v Kijevu poudarila pomembnost spoštovanja dogovorov Minsk II, v Moskvi pa je izpostavila pomembnost dobrih odnosov med Nemčijo in Rusijo, čeprav je "prijateljstvo na preizkušnji," in se zavzela za izboljšanje odnosov.

V strokovni javnosti pa se vse bolj pojavlja želja po obnovitvi pogovorov v t.i. Normandijskem formatu, v katerem so potekala pogajanja v Minsku; to pomeni, da bi se najpomembnejše odločitve sprejele med voditelji Nemčije, Francije, Rusije in Ukrajine. Pobuda ima največ podpore s strani EU.