Čestitke premierju Golobu in ekipi Necenzurirano. Vse dobro pri vaših nadaljnjih izzivih!

Ti zadnji kadrovski premiki so prinesli nekaj olajšanja v medijsko krajino. Sedaj se lahko javno pogovarjamo to, kar je bilo jasno že nekaj časa. Ni več potrebe, da nekateri držijo dimno zaveso, kako je nekaj novinarstvo in ne plačana propaganda. Marsikomu, ki je moral pri tej predstavi sodelovati, je gotovo odleglo. Sam pa lahko samo čestitam in sem iskreno vesel za to ekipo, da bo lahko sedaj pokazala svoj celoten potencial brez okov novinarskega statusa.

Seveda naša medijska krajina v veliki večini tega ne dojema tako. Kot je že pred nekaj leti pisal Blaž Vodopivec za Finance (tukaj), je kompleks belo-črnih levo-desnih medijskih refleksov glavna ovira, ki preprečuje Sloveniji prehod v neko normalno, odprto in moderno družbo. In Necenzurirano je bil produkt točno tega refleksa. Ena zgovornih izkušenj glede tega je popisal Edvard Kadič v kolumni za Portal24 (tukaj) pred nekaj dnevi. Mehanizem, ki nikoli ne zataji – konstruiraj, deli povsod in ponavljaj do onemoglosti.

Sam pa lahko samo čestitam in sem iskreno vesel za to ekipo, da bo lahko sedaj pokazala svoj celoten potencial brez okov novinarskega statusa.

Vendar, če se vrnemo nazaj h Golobu in gradnji prihodnjega LDS-a. Neke vrste blagoslov je, da je očitno politični bazen tudi na levi le na zgodovinsko tako nizki ravni, da se mora aktivirati tista vrsta ljudi, ki je do sedaj lahko sodelovala pri predstavi neodvisnosti in neopredeljenosti. Kot je zapisala predsednica Društva novinarjev Slovenije (DNS), Petra Lesjak Tušek: “Neodvisno in kritično novinarstvo potrebujemo - rahlo absurdno je sicer, kako nam aktualna oblast dopoveduje, da bo depolitizirala (javne) medije, hkrati pa se medtem novinarji politizirajo…Morda se zdi, da smo izgubili bitko za integriteto poklica.”

Nizkost tega bazena in napovedani ukrepi ter zadnja kadrovska imenovanja me spominjajo na nemške srednjeveške kamne, ki sedijo na dnu rek in se pokažejo ob suši z opozorili, da ob njihovi pojavnosti sledi lakota ter jok in škripanje z zobmi. Upajmo, da se ne bomo teh tednov aktualne vlade v prihodnje spominjali kot pomnikov na prihajajoče hujše čase. Kajti povratek monopolov na vseh področjih od medijskega do zdravstveno nabavnega je sicer res »naravno« stanje za Slovenijo, ampak ob prihajajoči krizi lahko samo naivno upamo, da ne bomo državljani plačali stroškov obstoja teh monopolov. Je pa res, da bomo sedaj menda vzdrževali kakega medijskega posameznika manj. Sicer kaplja v morje, ampak vsak cent razlike šteje. Kot nas bodo sedaj učili državni komunikatorji preko (tudi dragega) spremljanja košarice izdelkov.

Štiridesetletno tavanje izbranega ljudstva po puščavi lahko jemljemo kot prispodobo, toda na primeru Slovenije se vedno bolj potrjuje, da jih mora biti kar lepo vsaj štirideset.

Vendar na koncu dne vse to dogajanje potrjuje le to, da se je Slovenija osamosvojila, vendar še zdaleč ne osvobodila. In preprosto mora miniti še več časa. Čeprav je borba s slovenskim Pavlovim refleskom, da je na medijski sceni in v »civilni družbi« vsak posameznik leve provenience samodejno nekakšen intelektualec, strokovnjak in vsebinska organizacija, eden najzahtevnejših izzivov sodobne slovenske družbe. Tako si še vedno ne dovolimo zadihati z obema kriloma pljuč naroda ter izkoristiti vsega svojega potenciala. Eno elito še vedno »odkriva« druga elita ter to pod pogoji dedičev morilcev prve. V vseh pogledih in pomenih.

Štiridesetletno tavanje izbranega ljudstva po puščavi lahko jemljemo kot prispodobo, toda na primeru Slovenije se vedno bolj potrjuje, da jih mora biti kar lepo vsaj štirideset. Da se zamenjajo generacije, da se vsaka obrt in poklic v službi res publica vzpostavi in posledično v želji po samoohranitvi ter spoštovanju lastnih cehovskih standardov očisti nepotrebne navlake.

V luči prihajajočega referenduma o RTV bi ravno slednje moralo biti refleks naše največje medijske hiše. Kdor si želi delati za zgolj eno politično stranko, pač naj gre delati za to stranko in hvala lepa ter nasvidenje. Pa tukaj ne gre za moralno, etično ali idejno podstat novinarjev. Do tega je vsak človek upravičen, vendar pa mora pri opravljanju svojega poklica spoštovati vsaj standarde intelektualne poštenosti. Ti prestopi so tudi v tej luči blagoslov za sedanje vodstvo, da pokaže sposobnost ravno tega in ne pade na »Vodpivčevem« testu izpred nekaj odstavkov. Čeprav je za to potrebna tudi prej omenjena intelektualna poštenost na drugi strani.