Boj se človeka, ki ravna zgolj po zakonu, a brez kančka empatije!

Vir: 123rf.com

Že od nekdaj velja rek:''Boj se človeka, ki ravna zgolj in samo po zakonu, hkrati pa brez kančka empatije!''


Od nesreče ob Soči, ko je moral umreti otrok, bolj slabo spim. Briga me, kje in za koliko je spala kmetijska ministrica, ki že več kot dva tedna polni medije in zaposluje novinarje, ki neutrudno brskajo za drobci iz njenega tudi zasebnega življenja! Se pa resno sprašujem, kako je možno, da so si razgreti komentatorji po različnih družabnih omrežjih vzeli za pretresljivo in v srce segajočo zgodbo o utopljenem dečku tako malo časa.


Podcast Mileninega komentarja je na voljo na dnu prispevka

Že takrat, ko se je zgodil tisti znani in nerazumljivi odvzem treh otrok v Cerknici, sem nekako pričakovala, da bodo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zagoreli vsi alarmi. Da se bo prav zaradi načina, s katerim je bil voden postopek, nekaj premaknilo, spremenilo, počlovečilo. Se je?


V reviji Zarja je bil nedavno tega objavljen intervju z dr. Leonido Zalokar, ki je povedala nekaj odkritih in skrb vzbujajočih besed na račun  CSD-jev, sodnih mlinov in drugih, ki sodelujejo pri družinskih težavah.


Sogovornica je poudarila, da imate statistično tudi 20-odstotno možnost, da boste v sodnem primeru naleteli na sodnika, ki je psihopat, osebnostno moten, maščevalen in sadist. »Od takega človeka ne pričakujte, da bo priznal kakršnokoli napako, ampak da bo šel na okope. Ne pomaga trkanje na njihovo vest in moralo, ker jih ne gane, saj teh kvalitet seveda ne posedujejo – ravno nasprotno, postanejo še bolj razdiralni, maščevalni in uničevalni.«


Zakaj minister Janez Cigler Kralj ne pokliče na pomoč takšnih, kot je dr. Leonida Zalokar? Ki se upa povedati, kaj je prav? Po tem, kar je v intervjuju razložila, si upam reči, da bi se motne vode v ribniku z njeno pomočjo čez čas zbistrile!



Bi bili tisti od CSD, policije, uradnikov na oddelku sodne medicine in na Žalah enako brezčutni, če bi šlo za njihovega otroka? Bi se brezdušno in birokratsko držali protokola kot pijanec plota, češ red mora biti, četudi je najslabši od najslabšega?

Pa da se vrnem k tragični nesreči ob Soči.

Občudujem tistega, ki se mu ob pismu, ki sta ga napisala dečkova starša, niso zasolzile oči. Vsa čast tistemu, ki ob kalvariji, ki so jo bližnji doživljali, ni v besu in nemoči stisnil pesti in na račun zakonov, ki se jih vseh sort državni uslužbenci držijo kot pijanec plota, zamrmral nekaj grozečega.


Če bi se kaj podobnega zgodilo meni, bi, milo rečeno, rjovela kot lev.


Družba, v kateri se sloni v trgovini s porcelanom sklicujejo zgolj na zakone in protokole, je družba, ki drvi v prepad in si piše smrtno obsodbo.


Kako drugače bi bilo, če bi eden od odgovornih ukrepal kot človek, poklical fantove starše, potem pa družini z vso možno empatijo stal ob strani ves čas – do zadnjega trenutka! Veste, da to storiš, ne potrebuješ ne diplome, ne doktorata- nič od tega! Potrebuješ le malo sočutja, malo srca!


Izgovori, da so vsi ravnali, kot jim naroča zakon, je v tej zgodbi nekaj najbolj žalostnega, kar si lahko predstavljamo!


Bi bili tisti od CSD, policije, uradnikov na oddelku sodne medicine in na Žalah enako brezčutni, če bi šlo za njihovega otroka? Bi se brezdušno in birokratsko držali protokola kot pijanec plota, češ red mora biti, četudi je najslabši od najslabšega?


Ne morem in ne morem si predstavljati, da sta si morala pretresena starša celo izboriti pravico do poslednjega slovesa od mrtvega sina! Povsod, kamor sta se obrnila, so se izgovarjali, da to ni v njihovi pristojnosti. Mar niso starši tisti, ki imajo kot edini pravico, da so ob mrtvem otroku? Kaže, da pri nas ne. To pravico jim z neživljenjskimi pravilniki kratijo roboti. Ne ljudje!


Po toči zvoniti je prepozno, verjemite! Verjetno je danes marsikomu žal, da ni ravnal drugače.


Kaj svojcem koristi novica, da je (bo) Socialna inšpekcija izvedla nadzor nad ravnanji interventne službe Centra za socialno delo Severne Primorske? Nič, čisto nič. Če kaj, naj dotična inšpekcija razišče, je v ustanovah, ki se neposredno ukvarjajo z ranljivimi posamezniki sploh kdo, ki ima kaj srca? Takšen, ki zna v kočljivih trenutkih ravnati prav!


Ponavljam: za malo človečnosti ne potrebuješ ne fakultete, ne diplome, ne pravilnikov. V težkih trenutkih so odveč sleherne besede, znati pa moraš objeti, potolažiti, stisniti k sebi.


Sem in tja, če imamo pri roki srečo in žegnano svečo, pa le najdemo posameznike, ki so, četudi izjeme, svojemu poklicu v čast. Spominjam se učiteljice, ki je učila izjemno problematičnega dečka. Ko je prevzela razred, jo je pričakala gora papirjev o njegovih prestopkih. Sicer je vse tisto, kar so po uradni poti spisale različne šolske in še kakšne druge službe, prebrala, a je ukrepala po svoje. Povabila je otrokovo mamico na kavo, prisluhnila njeni žalostni zgodbi, se potem povezala s puncami iz Rdečega križa, da so poskrbele za plačilo najbolj nujnih položnic, za otroka pa je uredila pomoč pri učenju. Malodane vsak dan sta se po pouku srečala in se pogovarjala. Kljub temu da ni imel posluha, je z njeno pomočjo dobil možnost učenja kitare v glasbeni šoli.


''Najbolj'' problematični otrok vseh časov je s prav dobrim uspehom zaključil devetletno šolanje, na podelitev diplom na fakulteti pa je povabil tudi svojo učiteljico. Pred vsemi jo je visoko dvignil v zrak in se ji zahvalil za vse, kar je storila zanj!


Pa boste rekli, pa kaj potem?


Morda imate prav, a gore premikamo, če nismo kot drugi.


Če delamo prav.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike