Bo »Pobuda treh morij« postala projekt Evropske unije ali ostala projekt za njeno preskakovanje?

Velik mednarodni dogodek, ki smo ga včeraj in ga še danes gostimo v Sloveniji, Pobuda treh morij, je gotovo pomemben dogodek z več vidikov. Če izpustimo zahtevno delo vseh protokolarnih in drugih uslužbencev, je gostiteljstvo takega dogodka priložnost države, da se umesti na zemljevid svetovne geopolitike. In s tem, da so bili včeraj v Ljubljani, danes pa bodo na Brdu, se je Slovenija pokazala kot dobra gostiteljica. Kar ni slabo, ni pa dovolj. Vprašanje, ki se postavlja, je, kaj bo Slovenija, poleg pohval za dobro organizacijo, od tega srečanja imela. In če želimo to razumeti moramo v korenine nastanka tega gibanja. Pobuda treh morij (Baltskega, Črnega in Jadranskega morja) je nastala kot neke vrste poljsko–hrvaška naveza, z veliko pomočjo Washingtona.

Takšne pobude, ki niso usklajene z Brusljem, vodijo do tega, da moč Evropske unije kopni in se Evropska unija krha.

Ne gre torej za klasično aktivnost Evropske unije, kamor Slovenija že v prvem okviru sodi, ampak za preskakovanje Evropske unije. Hrvaška in poljska politika imata pod aktualno oblastjo veliko boljše stike in odnose z Washingtonom kot z Brusljem. Verjetno razlogov za to ni treba analizirati, a vendarle bi želel izpostaviti, da lahko prav takšne pobude, ki niso usklajene z Brusljem, vodijo do tega, da moč Evropske unije kopni in se Evropska unija krha. Evropska unija namreč ni nek konglomerat odtujene birokracije, kot jo radi včasih predstavljamo, ampak je sposobnost in želja držav članic, da na zaokroženem geografskem območju osnujejo povezavo, ki bo skrbela za boljše življenje vseh 500 milijonov državljanov. Če nekatere članice EU samostojno delajo »mimo Bruslja« oz. »Bruslju za hrbtom« to vsekakor Evropski uniji in njenemu razvoju škodi.

No, da bi popravili ta grenak priokus so na včerajšnje in današnje srečanje povabili tudi odhajajočega predsednika Evropske komisije, ki ne velja ravno za zgled krepitve Unije. Sam bi raje v Sloveniji videl predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska, ki se mi zdi, da veliko bolj kot Jean Claude Juncker zares (in ne le cinično, kot je značilno za politike starejšega kova) verjame v skupno prihodnost Evropske unije. Drugi povabljenec je nemški predsednik Frank-Walter Steinmaier, kar vsekakor kaže, da so slovenski organizatorji želeli temu atlantskemu partnerstvu vdahniti močnejšo evropsko identiteto. A so pri tem uspeli, bomo še videli. Ne glede na to sam pogrešam predsednika Italije. Konec koncev je Italija država, ki meji na Jadransko morje.

Kaj če nas za vogalom čaka nova Vilniška izjava?

Se mi pa, ko pogledam članice Pobude treh morij, zdi zaskrbljujoče še nekaj. V njej so samo 'nove' države članice (tega termina ne maram, a boljšega nimamo!), z izjemo Avstrije, ki so v EU vstopile leta 2004/2007. Prav, si lahko rečemo, pač te imajo nekaj skupnega. Ampak – a imajo res? Ali je tisto skupno, kar jih povezuje predvsem to, da 'nasprotujejo' osrčju Evropske unije? Imamo s Pobudo treh morij ponovno razdelitev držav Evropske unije na »novo« in »staro« Evropo? Nas v tem okviru čaka kje, za kakšnim vogalom, kakšna nova Vilniška izjava? In če, kako bo takrat ravnala Slovenija? Namreč dokler ostanemo na ravni organizacije dogodka, je vse lepo in prav, ampak kaj pa … če/ko bo treba zavzeti enotna stališča? Bo Slovenija takrat del osi »Zagreb–Varšava–Washington« ali »Bruselj–Berlin–Pariz«? To bo test naše zunanjepolitične orientacije. Kje smo (ne) vemo, kje bi morali biti, pa je jasno.

Bi pa spomnil, da je na dan, ko je Slovenija gostila Pobudo treh morij, v Normandiji potekala 75-letnica izkrcanja 155,000 zavezniških vojakov, ki so pomagali Evropo osvobajati izpod nacifašizma. Mediji ne poročajo, da bi bil na tem srečanju kdo od slovenskih politikov. Izgubljena priložnost, da se Slovenija postavi tudi kot tista država, ki je je zares do Evropske unije? Vsekakor.

A to še ni dovolj. Na isti dan, ko smo mi v Ljubljani gostili predsednike držav članic Pobude treh morij se je kitajski predsednik Xi Jinping srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Naključja? Hmm. Ciniki, bi rekli, da v politiki naključij ni. Jaz pa dodal, da to za mednarodne odnose velja še toliko bolj.