Blagoslov nove šole, ki je razjezil Dnevnikovo novinarko Ranko Ivelja (video)

V Sloveniji je ob izgradnji ali obnovi prostorov, objektov … predvsem na podeželju običaj, da novo javno pridobitev blagoslovi tudi duhovnik.

Navada, ki je del kulturne dediščine in tradicije tega okolja, pa je ob otvoritvi nove podružnične šole na Polici pri Grosuplju zmotila novinarko Dnevnika Ranko Ivelja, ki meni, da je s tem kršena zakonsko predpisana ločitev Cerkve od države. 

V članku z naslovom Ministrica ne namerava sankcionirati verskih obredov v šoli izraža razočaranje nad neukrepanjem pristojnega ministrstva ter stališčem še enega udeleženca dogodka, predsednika Boruta Pahorja, ki pravi, da je na takšne običaje treba gledati strpno.

“Verske obrede v javnih šolah prepoveduje zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanju (ZOFVI). Kljub temu so zlasti na podeželju prej običaj kot izjema; zlasti ob odprtjih novih šol, prizidkov, telovadnic je župnikov blagoslov tako rekoč »obvezen«,” v začetku ugotavlja novinarka, sicer znana po kritični, pogosto tudi negativistični obravnavi tematik, povezanih s Katoliško cerkvijo.

Zmoti jo, da številni župani in ravnatelji vztrajajo, da so ti blagoslovi del tradicije. “Poleg tega pa v zakonu ni predvidena sankcija za kršitev zakona,” še dodaja.

Problematično pa se ji zdi, da “zakonska in ustavna spornost” verskega obreda v javni šoli ni zmotila tudi “vrhovnega varuha ustave”, predsednika republike Boruta Pahorja.

“Nasprotno, predsednik meni, da je treba na blagoslavljanje šole gledati strpno, saj ne gre za verouk v šoli,” ga navaja novinarka ter dodaja njegovo pojasnilo, da se je v času svojega mandata udeležil kar nekaj prireditev ter otvoritev javnih vrtcev in šol, del katerih je bil tudi blagoslov.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v 72. členu določa, da v javnih vrtcih in šolah (razen tistih s koncesijo) ni dovoljena konfesionalna dejavnost.

Pod to se šteje verouk ali ko konfesionalni pouk religije s ciljem vzgajati za to religijo, pouk za katerega o primernosti učitelja odloča verska skupnost in organizirani religiozni obredi. 

Ivelja v nadaljevanju opozori, da tovrstna samoumevnost, ki jo je opaziti pri predsedniku republike, ne velja za vse pomembne državne ustanove ter navede uraden predlog varuhinje človekovih pravic Vlasta Nussdorfer ministrstvu za izobraževanje iz leta 2015, da se za tovrstno “kršenje zakonov” uvede tudi sankcija.

A ministrica predlagani spremembi ni bila naklonjena, temveč je varuhinji zagotovila, da bodo te probleme reševali z “neformalnimi pogovori, smernicami in izobraževanjem ravnateljev.”

“A zgodilo se ni nič,” razočarano ugotavlja Ivelja.  Še več, na ponovno vprašanje ob tem dogodku je ministrstvo novinarki odgovorilo, da “organizacija tovrstnih dogodkov sodi pod avtonomno pristojnost šole oz. lokalnih skupnosti, ki so ustanoviteljice osnovnih šol,” glede uvedbe sankcij za kršenje 72. člena ZOFVI pa, da je “obstoječa rešitev ustrezna”.

Oglejte si video z otvoritve. Blagoslov se prične pri 1 uri, 4 minutah in 20 sekundah posnetka 

Mnenje s Filozofske fakultete: kako se ob tem počuti otrok, ki je drugače veren?

Novinarka je v podkrepitev svojih pomislekov poiskala mnenje pri profesorju s Filozofske fakultete dr. Zdenku Kodelji, ki meni, da s takšnim stališčem država dopušča z ustavnega in zakonskega vidika sporne prakse.

Po njegovem bi se pristojni morali vprašati, kako se med obredom počuti otrok, ki ni iz katoliške družine, ali otrok, ki je morda drugače veren.

“Zanima me tudi, ali bi država zagovarjala enako stališče, če bi šolo, ki jo, na primer, večinsko obiskujejo muslimanski otroci, blagoslovil islamski klerik.”

Po njegovem bi država morala resneje lotiti tudi vprašanj uporabe in nošenja verskih simbolov kot so križi, rute, hidžabi in redovniška oblačila, ter oblikovati prakso, ki bo “dobra za vse, ne le za pripadnike večinske religije.”

Blagoslova so si želeli vsi

Kot je za Dnevnik dejala vodja nove podrižnične šole Marija Podvršič, so odločitev, da župnika prosijo za blagoslov, učitelji in starši sprejeli soglasno. Povrh vsega pa je Cerkev ob minuli prostorski stiski šoli omogočila, da so pouk izvajali v prostorih župnišča.

Nobenega problema z uresničenjem želje krajanov, ki so si tovrstnega blagoslova zaželeli, pa ne vidi tudi župan Grosuplja Peter Verlič.

Politična korektnost? Ne, hvala.

Zatajiti lastno kulturo, identiteto, tradicijo in običaje je tisto, kar liberalna levica v imenu politične korektnosti zahteva od naroda in države.

Za lažje doseganje ciljev problematiko reducira na verski nivo in utemeljuje, da gre za neenako versko obravnavo ter kršenje ločitva Cerkve in države, pri čemer igra na znane predsodke do RKC, ki so pri nas v delu prebivalstva močno ukoreninjeni.

A v resnici ne gre (samo) za versko, temveč predvsem za kulturno dediščino naroda, kar zelo dobro razumejo naši sosedje Avstrijci, Italijani, Hrvati, katerih države so prav toliko sekularne in od Cerkve ločene kot naša. Pa v javnih šolah vseeno, ob visokem družbenem konsenzu ljudi različnih nazorov, visijo razpela kot obeležja njhove kulturne identitete.

Od prišlekov v novo kulturo se, ob spoštovanju njihovih nazorov in prepričanj, pričakuje, da spoštujejo običaje in kulturo družbe, ki jim je ponudila varen dom in svoje bonitete.

Prav zato je Kodeljeva sugestija ministrstvu, češ kako se počutijo otroci drugih ver ali prepričanj, irelevantna, saj se verjetno tudi Zahodnjaki ne čutimo užaljene, ko se v drugih deželah ravnamo po lokalnih navadah in običajih, čeprav so pogosteje še veliko bolj prepojene s tamkajšnjimi verskimi praksami. Prav nič užaljeni niso tudi slovenski krščanski otroci ob obiskovanju strogo ateističnih državnih šol.

Prav predpostavka domnevne žalitve drugače mislečih s prakticiranjem obstoječih družbenih tradicij in navad je v kontekstu sledenja “politični korektnosti” najbolj nevarna, a hkrati vsebinsko tudi na najbolj trhlih nogah.

Zato je vsak odpor proti njej vredno pozdraviti, četudi gre zgolj za zagovor blagoslova neke manjše podružnične državne šole.

12 komentarjev

  1. Novinarka ločitev cerkve od države interpretira po svoje, oziroma v smislu prejšnje komunistične oblasti. Ločitev med cerkvijo in državo pomeni, da se cerkev odpove politični oblasti in sodstvu in tako vplivu na politično usmerjenje vernikov, oziroma državljanov. Se pravi, cerkev, vsaka, ne samo katoliška, nima možnosti kazensko preganjati ljudi, ki se veri odpovedo, oziroma se lahko priklučijo vsaki verski skupnosti po svoji želji. To pa ne pomeni, da je cerkev iz družbe izključena. Njeno delovanje je že iz etičnih razlogov zelo važno, saj daje otrokom in ljudem napotke za pošteno življenje. Budi v ljudeh, ne samo vdanih vernikih, občutek za resnico in pravico. In ne nazadnje ravno v Sloveniji je odigrala katoliška cerkev zelo važno vlogo za obstoj narodain tudi pri večjih narodih ima za to velike zasluge. Na prelomu prvega tisočletja se je v Evropi uporabljal, ne samo v cerkvi, latinski jezik za izobraževanje. Prve učne knjige so bile pisane v latinsšini. Če bi pri tem ostalo, je vprašanje, koliko narodov v Evropi, bi danes še govorilo svoj prvotni jezik. Tukaj je odigrala ravno cerkev važno vlogo, saj si je prizadevala približati vero vernikom v njim razumljivem jeziku. Tako so nastali tudi Brižinski spomeniki. Zato je cerkev in vera globoko zasidrana v našem narodu. Kako se danes pri nas pogosto v javnosti s cerkvijo ravna je seveda tudi posledica 45. letnega intenzivnega poskusa, cerkev kolikor je mogoče onemogočiti. saj je komunizem videl v njej glavno zapreko, za ideološko zmago nad državljani. Vsak župnik ve, da v svoji fari nima toliko vernikov, kot jih pride na sveti večer k polnočnici. Ampak to je znak pripadnosti tej, krščansko prežeti slovenski kulturi. Zato proti cerkvi nima nobeden tolerantem ateist nič, če se zaveda svojih narodnih korenin. Pri nas bi morali cerkev celo še bolj poskušati pridobiti za reževanje raznih socialnih problemov, in namesto, da po njej udrihamo, vsaj nekateri, bi bilo bolje, da jo spomnimo na njeno družbeno odgovornost.
    Če ne prej, se bo novinarka zavedala svoje zablode, ko bo ugotovila, da Muslimani ne razmišljajo o ločitvi cerkve od države.

  2. Mogoče NOVINARKA ne ve, da je beseda EVROPA sorazmerno nova. Včasih je bilo za NAŠO celino v uporabi IME _ KRŠČANSKI SVET. Naši DEDI IN PRADEDI so bili vsi Kristjani. Tudi prišleki bi bilo lepo, če bi to upoštevali saj nimajo pravice SLOVENCEM KRATITI SVOBODO. Predsednik Pahor, čeprav ni veren, s svojo prisotnostjo počasti tudi VERNIKE pri maši za DOMOVINO in na proslavah, kjer duhovnik blagoslavlja. Če predsednika to ne moti – ZAKAJ BI MORALO NOVINARKO?

  3. Očitno bodo morali novinarji iz Slovenije pogosteje obiskati Federacijo BiH, da bodo videli, kako tam z roko v roki sodelujejo muslimanski verski voditelji ter oblast v kantonih in rimokatoliški in oblast v županijah. Nič manj pa pravoslavna z oblastjo v BiH-Republiki Srbski. Le v Sloveniji je problem, če duhovnik RKC po dogovoru blagoslovi novi šolski objekt in šolarjem ter staršem in pedagoškemu kadru zaželi dobro počutje v njej in obilo vzgojno-izobraževalnih uspehov. Bi se obregnili v to, če bi se to zgodilo s protestantskim duhovnikom v šolah na območju njihovih verskih občin? Da so se ljudje v tem primeru strinjali s takim potekom odprtja šole, je dokazovalo tudi aktivno odzivanje prisotnih na duhovnikove molitve in sporočila. Narod brez (duhovne) potence, po dr. Francetu Bučarju, ne more obstati. Še posebej, če ima med seboj in okrog sebe nacije, ki so prepotentne doma in pri nas in prisega na zastarelo multikulturnost!

  4. Čestitam organizatorjem odprtja POŠ Brinje na Polici za praznično okrašenost kraja ter vzorno urejeno prizorišče slovesnosti v šoli. Predsedniku Republike Slovenije pa priporočam, da pravilno imenuje zastavo, katero podarja ob posebnih priložnostih. Slovenska zastava je ves čas in še posebej od 11.11.1994. leta slovenska narodna zastava. Če pa je napisana z veliko začetnico, pa je to zastava Slovaške republike. Kolikor vem, pa podarja zastavo Slovenije. Res? Seveda, saj ima grb Slovenije, pa tudi on ni slovenski predsednik, ampak je predsednik Republike Slovenije. Le kot ocvirek. Če na Slovaškem igrata pomembno nogometno tekmo reprezentanca Slovaške republike in “naši”, po besedah komentatorja TV Slovenija, ni presenečenje, če zmagajo prvi. Med tekmo in za zmago pozdravljeni s stotinami pravilnih zastav svoje države.

  5. Ob zgornjih korektnih komentatorjih ni kaj dodati. Komentar uredništva je tudi korekten. Ga. Ranka Ivelja? Omenjena novinarka ni več nek faktor. Slovenski časopisi s padajočimi nakladami ter zmanjšanim ugledom nobenega ne zanimajo. Leta 1996 bi lahko taka novinarka z uredniškim mnenjem ali kolumno pač narekovala tematike, danes je pač ‘Ms. Nobody’ oz. ‘Ranka-who?’ oz. pač ‘Koga briga neka Ivelja.’ Domovina.je ima verjetno že večji domet kot nek propadli Dnevnik (ki je btw. nasprotoval samostojni Sloveniji). Kar nadaljujte po tej poti pogumno. Postajate pomemben center informiranja velikega dela državljanov, Dnevnika ne rabimo. Naj preživi na prostem trgu – potem ko se ukinejo obvezna naročila javnih inštitucij, agencij in ministrstev.
    Torej, povzetek članka bi lahko bil: Narodna zavest živi v malih krajih in to nas bo reševalo še naprej. Trdo delo, navezanost na zemljo, solidarnost, družina, domovina, Bog. To razume tudi predsednik Pahor, ker takšen narodni čut le ima, kljub pač otroštvu in mladosti, ki sta bila ideološko drugače obarvana. In to mu štejem v velik plus. Pa ni on edini, na levi oz. liberalni sredini je takšnih kar veliko, a se ne upajo izpostaviti.

  6. Popolnoma istega mnenja sem kot Rokc in Franci Kindlhofer. Dodal bi le, da je Slovenija celo v sekularizirani Evropi s svojimi protiverskimi zakoni unicum, ki bi se ga morala sramovati in ne povdarjati, kot piše Ivelja. Ne samo blagoslov, tudi verouk v šolskih prostorih poteka povsod, celo do mature. Uveljavljen je v domovini boljševizma – Rusiji in nekdanji najpomembnejši jugoslovanski republiki – Srbiji, da o sosednjih državah Hrvaški, Avstriji, Italiji sploh ne govorimo. Samo Slovenija ga ne dovoli in je torej čudaška in prenapeta posebnost med demokratičnimi državami. Taki izpadi so torej samo simptom nostalgije za trdim ateističnim komunizmom, ki je zaradi svoje inkompatibilnosti z zdravim razumom povsod propadel. Evropske države imajo pač tisočletne krščanske korenine in izkoreninil jih ne bo niti militantni antiteizem, niti vsiljeni islamizem!

  7. Zelo zelo žalostno. Da je v tretjem tisočletju toliko strahu pred blagoslovom, človek ne more razumeti. Če človek ne veruje, naj pusti drugemu, da veruje in naj ga pri tem ne ovira.
    Se čudimo, da je bilo med in po drugi svetovni vojni toliko gorja med brati, ko so neverni hoteli vernim onemogočiti vero in so jo potiskali v domove. Ali res ne vidijo, kam vse to pelje? Ali ni preveč gorja po svetu? Kaj še vedno nekateri, ki želijo prevlado nad drugimi in nad celim svetom, mislijo, da so nad Bogom? Ne, Bog je samo eden in on nam daje in jemlje življenje; On nam je podaril Zemljo in celotno Stvarstvo v uporabo z nalogo, da prav in pravično delamo z darovi, ki smo jih dobili.
    In ker vse, kar smo dobili zastonjsko, uničujemo in onemogočamo tiste, ki bi želeli delati v dobro vsem, dan na dan
    dobivamo poplave, vročine, potrese, atomske poizkuse in še in še. Žal nas nič ne spametuje. Bo pa hudo, ko bomo za svoja dejanja morali dajati obračun.

Komentiraj