Pravna služba Evropske komisije je v mnenju z datumom 14. maj 2018 zapisala, da večina trditev, ki jih je v predlogu tožbe v skladu z 259. členom Pogodbe o EU predstavila Slovenija glede hrvaških kršitev prava EU, drži in da bi morala Evropska komisija v mnenju to podpreti.
Govorec komisije, Margaritis Schinas, je že junija dejal, da ne bodo podali javnega mnenja v povezavi s slovensko tožbo proti Hrvaški zaradi kršenja evropskega prava, ki je posledica hrvaškega nespoštovanja arbitražne sodbe o meji med državama.
Pravo
Vse te informacije v dodatku s Spieglovim »razkritjem« pritrjujejo nečemu, kar govorimo vse od rezultatov arbitraže dalje. Verjetnost, da uresničimo arbitražno razsodbo, je vedno manjša, ne vedno večja, kot se trudijo to naslikati slovenski politiki. Slepo vztrajanje novega zunanjega ministra in zavračanje dialoga ni pot, ki bo pripeljala do rešitve.
O vrednosti mnenj pravnih služb in nujnosti upoštevanja le-teh bi morala največ vedeti ravno ta vlada, ki ima sama težavo definirati kdo je v opoziciji, kdo v koaliciji, kljub mnenju pravne službe. Enako neupoštevanje mnenja se gre tudi evropska komisija, saj je šlo za interno stališče. Njihovo javno stališče pa se nikoli ni spremenilo. Ni kaj, zoprno je, ko si enkrat na napačnem koncu iste palice.
Verjetnost, da uresničimo arbitražno razsodbo, je vedno manjša, ne vedno večja, kot se trudijo to naslikati slovenski politiki.
Diplomacija
Približujejo se Evropske volitve in šahovnica se hitro spreminja. Plenkovič se tega zaveda in se temu primerno vede. Roma v Bruselj tako pogosto, kot naši politiki k ruski kapelici. Rezultati enega in drugega so pa očitni. Nekdo se bori za svoj narod, drugi pa za nekaj projektov in odlikovanj matere Rusije.
Slovenska diplomacija lovi zadnje vzdihljaje, da začne resno tekmovati s Plenkovičem. Vendar trenutna postavitev igralcev obljublja le veliko zgodbic v slovenskih medijih, medtem ko bomo lahko o realni situaciji prebrali v tujem časopisju. Imamo zunanjega ministra, ki cepeta na mestu; komisarko, ki se zvija pred novinarji kot jegulja in premierja, ki je nepoznani obraz s stranko, ki ni del nobene izmed evropskih strank. Obetavno. Približno toliko kot kandidatura Bratuškove za evropsko komisarko.
“A naj bom zelo jasen. Z Junckerjem sva obema vladama na voljo pri iskanju rešitve, ker verjameva, da v EU ne bi smelo biti spora o meji. Razsodba je seveda podlaga za to rešitev,” je pred časom dejal podpredsednik Timmermans. Pravna mnenja služb Evropske komisije niso zavezujoča za evropsko komisijo in jasno so sporočili, da je arbitraža le podlaga za reševanje spora. EU se ponuja kot mediator za rešitev spora, ne za tirana, ki bo vsilil arbitražo. To je sporočilo, ki ga poslušamo že lep čas in to sporočilo se ni spremenilo.
Prihodnost
Če želi naša vlada resno kaj narediti v smer zaprtja poglavja arbitraže, mora preseči lasten ego in poiskati pomoč pri trenutni opoziciji. Juncker lahko na dnevni red komisije da arbitražno odločbo in sproži s tem uradno debato.
To pade v kraljestvo umetnosti diplomacije, povezav in vpliva. Gotovo pa so najbližje temu tisti, ki so v isti politični skupini kot Juncker, torej Evropski ljudski stranki. Ti pa so tisti, s katerimi se ne sodeluje, ali kakšna je bila že predvolilna mantra?
In dokler bo tako, da bodo predvolilne mantre odločale o usodi narodovih interesov, toliko časa bo Slovenija na mednarodnem parketu vedno bolj tonila.
mmm.. letos sem bil v tem zalivu večkrat, PRIPOSESTVOVANJE je vidno že na DALEČ in čez par let bo meja tam, kjer so jo/bodo postavili hrvati.
Da imamo NESPOSOBNE POLITIKE pa smo si krivi sami, po moje večina slovencev tega ne dojame. Smo kot narod v večinires TAKO ZABITI, da izbiramo kandidate, ki za to NERABIJO PREDHODNO POKAZATI AMA NIČESAR ?
(no ni ravno res, biti morajo glasno proti janši in kučan jih mora imeti rad, ostalo naredi RTV-DELO-…)
Da smo SPUSTILI v EU dobrega soseda kar tako, je bila ZELOOOOOOOOOOOOO velika napak, da našo diplomacijo kar tako snemajo,…..
Kaj nam bodo naredili kalibri CERAR – PAHOR-ŠAREC-BRATUŠEK-ERJAVEC… ?
Pa velika verjetnost – ZAxxxLI KAR ŠE JE OSTALO, vsaj tako nam kaže
Ko sem še nekoč več kot desetletje delal v veliki mednarodni korporaciji sem se naučil tega: NI pomembno kako “velik” si. Ni toliko pomembno iz kako majhne ali velike države prihajaš ampak je bistveno bolj pomembno tole:
1) Aktivno mrežiš in sklepaš interna poznanstva ter osebna prijateljstva.
2) Zelo dobro poznaš “bolečine” najpomembnejših vplivnežev v tvojem vplivnem okoli kakor tudi tvojih “nasprotnikov” ter to vedenje znaš ob pravem času uporabiti.
3) Začneš lobirati za zate pomembne teme BISTVENO predno le-te “uradno” pridejo na mizo.
4) Si ČLOVEK. To med drugim pomeni, da se tvoji mednarodni sogovorniki radi s teboj vsedejona pijačo ali večerjo oz. preživijo čas s teboj na čisto osebni ravni, ko se ne razpravlja o poslu.
5) Tekoče obvladaš tuje jezike. Poudarek je na besedo TEKOČE. To med drugim pomeni, da znaš kaj strukturiranega povedati BREZ “plonk ceglca” in brez groznega naglasa v stilu naše Lenči, ki je hotela biti EU komisar.
EU, Bruselj sta – realno gledano – nič drugega kot eno veliko interesno združenje, enako kot velike korporacije. Tu ni neke velike ljubezni, ampak interesi. S tem ni nič narobe, taka je realnost. To je pač potrebno privzeti a se uspevati tudi v takih vodah. Ni pa to enostavno. Zahteva pravega človeka.
Sedaj pa retorično vprašanje: Mislite, da g. Cerar ustreza zgornjim pogojem? 🙂
Kaj pa Slovenci počnemo? “Zaklinjamo” se v pravo. To me spominja na male otroke v vrtcu, ki svojim sovrstnikom grozijo- ker pač ne znajo razrešiti svojih sporov drugače – da jih bodo učiteljici “zašpecali”. To je smešno. To je otročje.
Predsem pa kaže, da v svet pošiljamo ljudi, ki pojma o pojmu nimajo. Oni so naši ambasadorji. Bojim se, da ne preveč dobri.
P.S.g. Cerar, se na POP TV pritožuje, kako da EU komisija ni spoštovala mnenja pravne službe. A v isti sapi ni rekel niti besedice, ko je pravna služba DZ (državnega zbora) izdala jasno pisno mnenje, da se Levica NE more smatrati kot opozicija. Pač, mu je tako “politično” ustrezalo. Zakaj bi torej pijani Juncker ravnal zaradi ene zamerljive, kalimerovske, pravičniške, servilne, “jebivetarske” Slovenije drugače? Zaradi vladavine prava??? Naj se g. Cerar neha smešiti.
Mark,zanimivo.Se strinjam.In dodam.Več kot tisoč let so naši predniki v centralni Evropi bili “poljedelci” in odvisni.Prostor so osvajali “nomadi-živinorejci”.Ta vzorec je očitno “prišel” v naše gene.”Tisoč in eno leto” se umikamo in prilagajamo.Zgubili smo ogromno ozemlja(recimo:na nas, nas opozarja ime “Slavonija”).Danes imamo manj kot desetino nekoč obvladovanega ozemlja .
Leta 1991 smo zmogli “pogum” in spravili skupaj suvereno državo.Vendar, takoj nismo zmogli koraka več(recimo: v Istri,ob Muri…).In zdaj se nam zgodi še nora arbitraža.Povsem nepotrebna.Proč vržen denar.Enako bo s tožbo na EU-sodišču.Spet bomo vrgli denar v “bunar”.In v Evropi postali še bolj “čudni”.
Za konec: hecno je to,da so te gene: izgubljati,v vsem se prilagajati,biti hlapčevski,zahrbtni,dvolični,neumno trmasti,infantilni,biti polni bistroumnih nesmislov,v določenih situacijah kruti,zavistni,”hijensko”pohlepni,skopuški….predvsem “osvojili” levičarji.Zgodovina zadnjih sto let je polna primerov,ki nas zelo dobro “označijo”(recimo:odnos Tito-Kardelj).
Takšni politiki, kot so trenutno na oblasti(Cerar,Erjavec…..Šarec) nimajo “šanse” biti uspešni v primerjavi s Hrvaško.
Prejšnji zunanji minister RS Karl Erjavec (Desus), ki je s svojim nediplomatskim javnim hvalisanjem o ugodnih obetih iz kuloarjev arbitraže neposredno spodbudil Hrvaško k prisluškovalni aferi ter nato k enostranskemu izstopu iz arbitražnega procesa, ter prejšnji premier vlade RS in aktualni zunanji minister RS dr. Miro Cerar (SMC), ki nesposobnega in škodljivega zunanjega ministra ni takoj po sramotnem mednarodnem škandalu odstavil, sta subjektivno in objektivno najbolj odgovorna za hrvaško enostransko odpoved arbitraže ter za slovensko politično in diplomatsko izolacijo znotraj članic EU in posledično iskanje edine preostale rešilne bilke spora s sosednjo Hrvaško zgolj in samo na pristojnih forumih mednarodnega prava.
A dejstvo ostaja, da bo tudi po morebitni naslednji ugodni razsodbi pristojnega mednarodnega sodišča še vedno potrebno veljavno to in prejšnjo razsodbo mednarodne arbitraže na miren način in sporazumno s pristojnimi organi sosednje države izvršiti in uveljaviti v vsakdanji praksi bolj ali manj strpnega in plodnega sožitja ob skupni meji.
Kar pomeni, da je trmoglavo izogibanje neposrednim političnim in diplomatskim stikom z legalnimi in legitimnimi predstavniki sosednje države, pri katerem sta zadnja leta trmoglavo vztrajala Erjavec in Cerar, popolnoma neuspešno in neučinkovito. Še hujše; zdi se da slovensko trmoglavo iskanje nadomestila za politični in diplomatski sosedski dialog pri novih subjektih mednarodnega prava legalno in legitimno izvoljene predstavnike sosednje Hrvaške le še utrjuje na okopih trmoglavega zavračanja veljavne presoje mednarodne arbitraže. Dobro se namreč zavedajo, da v 21. stoletju in med polnopravnimi članicami skupnosti EU ni (vojaške) sile, ki bi lahko izsilila izvršitev in polno uresničenje arbitražne razsodbe, če veljavna razsodba ne bo prostovoljno in v duhu dobrososedskih odnosov sprejeta s strani obeh vpletenih in prizadetih držav, članic EU. Da je za učinkovito razrešitev arbitražnega vozla s Hrvaško ključno ponovno vzpostaviti politični in diplomatski dialog s hrvaško vlado, nam ves čas dopovedujejo tudi funkcionarji in organi EU, le da samopašni in arogantni slovenski oblastniki tega niso sposobni niti slišati niti razumeti.
S trmoglavostjo v izolacijo, za mednarodni škandal prisluškovanja smo glavni krivci sami.Vprašanje je,zavedno ali nezavedno?Nagibam se bolj k besedi:zavedno.Sicer pa so Hrvati nujno potrebovali “izgovor” za kompromitiranje postopka,zaradi vseh svojih mejnih sporov s Srbijo,Bosno,Črno Goro.Dobili so ga in še kar naprej dobivajo “darila” od naše uboge vladne in zunanje politike.
S tožbo na sodiče EU pa smo si še sami sebi primazali pošteno “zaušnico”.Saj človek ne more verjeti,kako sami sebe “spotikamo”.
Glavna akterja preteklih let slovenske izvršne politike,sta spet glavna.Tretji(začetnik arbitraže-sramote) pa je celo sedaj predsednik države.Kako nam uspe vsa ta nesposobnost?
Če pogledam daleč,daleč v zgodovino,tisoč in več let nazaj,se je že takrat videlo,da se radi “naslanjamo” na druge,iščemo pomoč.Izgleda,da nam je to “šlo v gene”.Gotovo je neki vzrok?Prvo in glavno dejstvo je,naši predniki so bili v največji možni večini poljedelci in zato premalo agresivni,vedno le prilagodljivi.In to se vleče do današnjih dni.Zanimivo je,kako so levičarji pobrali večino teh genov in gene “primitivnosti-zahrbtnosti”.Dovolj je pogledati slovenske komuniste,Kardelj,Kidrič,Maček….in današnje dediče.
Glavna današnja akterja Cerar in Erjavec(varnost in zaščita ozemlja) sta povsem nesposobna narediti kaj pozitivnega v primero razreševanja mejnega spora s Hrvaško.
Za Slovenijo bi bilo najboljše,če se vse “zamrzne” in umakne tožba Slovenije.
Arbitražna odločba je podlaga za rešitev spora, je stališče Komisije EU. To pomeni, da mejni spor še vedno je, da odločba arbitraže po mnenju Komisije ne pomeni rešitev mejnega spora, temveč samo podlago za njegovo rešitev. To je nekaj povsem drugega od razlag naših politikov in v kar nas vseskozi prepričujejo in kar so razlagali ljudem pred referendumom o arbitražnem sporazumu. SLO razlaga je vseskozi bila, da bo arbitraža dokončno določila mejo na spornih odsekih in da bo s tem mejni spor rešen.
Zato je prav, da bi se nehali sprenevedati. Mejni spor ni rešen! Arbitrazna odločba je podlaga za rešitev spora! Visoki funkcionarji EU, ki jim bodo kmalu potekli mandati pa se ponujajo za posrednike, mediatorje (upajmo, da pro bono, čeprav so na koncu pro bono prijatelji najdražji).
Novi zunanji minister je bil nasprotnik arbitražnega sporazuma (seveda še predno je postal PM). Bomo videli, kako bo zdaj reševal ta spor.
Moje mnenje je, da bi lahko že nehali zgubljati čas, denar (odvetniki za tožbo pred SEU) in še kaj, ter da bi morali priznati totalen poraz z arbitražno zgodbo. Fantastičen dan se je pač spremenil v hudo nočno moro. Če arbitražna odločba ne velja, če mejni spor še vedno je, potem smo z mejo v stanju na dan razglasitve samostojne države. Je ta država sposobna zaščitizi svoje ozemlje? Je ta država sposobna povedati evropski in svetovni javnosti, da je sosednja država zasedla del njenega ozemlja? To so po mojem sedaj ključna vprašanja in ne kaj si misli Komisija in očito njen zapiti predsednik ter vsi odhajajoči EU funkcionarji, sedaj mislijo le na nove volitve in jim je SLO malo mar.
Moyses,arbitraža je vržen denar “skozi okno”.Zakaj?Zato,ker v arbitražni odločbi pač piše,tako si že ti zapisal,da državi na dvostranskih pogovorih določita mejo.To bi zmogli tudi brez arbitraže.
Tožba na EU-sodišču je blamaža in dodatni nepotrebni stroški.Kdo pozna v Svetu državo,ki toži drugo državo,zato,ker ta ne želi sprejeti njenega “darila”.Noro.In to zmore samo slovenska politika.
Vprašanje,zakaj Hrvaška ne sprejme “darila”,ni težko,če vsaj malo poznamo Hrvaško in razmere v bivši Jugoslaviji.Hrvaška ima mejne probleme s Srbijo,Bosno in Črno Goro.Imela bi tudi z Makedonijo,če bi imela z njo mejo.Nekaj spornega je v karakterju države Hrvaške.Del problema pa izvira iz socialističnega sistema Juge.
Dokler ima problem s Srbijo,ni rešitve s Slovenijo,posebno ne,če gre za arbitražo.V primeru dvostranskih pogovorov Slovenija-Hrvaška in Slovenija “popusti” Hrvaški s “podobno” vsebino kot je v arbitražni odločbi(dodatek podrobnosti)(Hrvati ne bodo popustili pri Piranskem zalivu niti za milimeter!),potem bi bil dogovor sklenjen.
Pogovori s Hrvaško ne bodo lahki,kajti Hrvaška je znana po agresivnosti,zvitosti,spletkah,po verolomnosti in neizvrševanju dogovorjenega.Slovenska politika,takšna kot je,bo težko kos tej nalogi.
Že iz zgodovine,sto let nazaj in še nazaj,vemo in poznamo,kaj se nam je dogajalo v odnosu s Hrvaško oz.Hrvati.
1918 smo sami “ponudili” državo Hrvatom.In pristali v žalostni kraljevini, s prvimi v državi Srbi.Zgubili Koroško,Primorsko,Porabje in Medmurje.Nato se nam zgodi komunizem in novi politiki zapravijo še novi kos ozemlja.Vse,kar smo že zgubili v prvi Jugoslaviji in bi lahko dobili nazaj,smo še enkrat zgubili.Leta 1991 prestreljeni DEMOS s pomočjo sestopljenih komunistov uspe zapraviti vsaj delček dela Istre. Pika na i pa je arbitraža.To je “smetana” na “kolač slovenske politične norosti in nesposobnosti”.
Zgodovina bo gotovo sedanje politike(leve stranke) ocenila kot ene najmanj sposobnih,kar ob bok Narodnega sveta 1918,v več kot 1000 letni zgodovini “Slovencev”(od Norika,Karantanije,Dežel,Slovenije)
Bojim se in dvomim v sposobnost Slovenije zaščititi svoje ozemlje.Velik del slovenske politike se obnaša “otročje” na področju varnosti,zunanje politike….Smo brez prave samozavesti,odločnosti in zavedanja,da o bistvenih vprašanjih odločamo sami in smo za to odgovorni.
Vedno bolj lahko spoznavate, da so Hrvati naši pravi prijatelji.
Nikakor nočejo priznati sodbe arbitražnega sodišča, po kateri je Slovenija izgubila vse, Hrvaška pa vse dobila.
Tisto malo izropane lužice v Piranskem zalivu ne odtehta zemlje na kopnem in Slovencev, ki smo jo oziroma smo jih izgubili.
Naj živita nekdanji in sedanji premier ter nekdanji in sedanji zunanji minister.
Slovenija ne izgublja samo med revolucijo, temveč tudi v mirnem času.
Preveč proruska in kvazi Neuvrščeni-jebiveterska politika nas je v Evropi osamila. Vsak bumbar z nekaj soli v glavi je to lahko videl že pred 6,7 leti. Danes pač ne moreš sedeti na dveh stolih. Sploh velesile nič ne pozabijo. In škandalov se je nabralo preveč. Od prisluškovanja pri NATU pred leti (kar so naši mediji že pozabili). Pri zgodovini se danes učimo, kako smo po letu 1920 zakockali Koroško in kako smo po letu 1945 zakockali Trst in Gorico. Očitno bomo čez leta v učbenikih brali še novo poglavje o zakockani poziciji po letu 2008. Zgodovine se ne da spremeniti. Mi lahko vpijemo “Trst je naš!” ampak zgodovina je neizprosna: Trst in Gorica sta v Italiji in pika. Na Rtvslo je bil letos prispevek o razočaranju Primorcev, ko se je to zgodilo in tudi o kasnejšem migriranju kar lepega števila teh istih Primorcev v Italijo.
Na Portalplusu načrtujejo serijo člankov o tem, kako nas je nepremišljena rusofilska politika koštala težko prigarane pozicije v mednarodnih odnosih. Bo zanimiva serija, ko jo začnejo objavljati – mislim, da bodo pisali tudi nekdanji slovenski diplomati.
Pač nikoli nismo bili državotvoren narod. Razen DEMOSa. Slovenci smo jebivetrski, zahrbtneži, ki pljuvajo čez sosede in se blamirajo v Bruslju. Pa tudi v Washingtonu, Parizu, Berlinu, Londonu. Slovenci smo iz prve lige novo pridruženih kandidatk padli na zadnje mesto. Sedaj na mednarodni parket pošiljamo bivšega komika, ki baje govori slabo angleščino. Se spominjate kako se je blamirala Alenka Bratušek? Za njo je nastopil nizozemski kandidat, ki je tekoče odgovarjal na vprašanja iz svojega področja v 4 jezikih: nizozemsko, angleško, francosko in nemško. Toliko o tem.
Drugi, ki več dajo nase, pa ne pošiljajo rezervistov v evropske organe.
Čas je, da pošteno vsem povemo, zakaj in zaradi koga /!/ smo zgubili Koroško in vse drugo po njej. Če ste pozorni. se sedaj uporablja “se je, se bo” in nič več smo, so , bodo, itn. Skratka gradovi in druge stvari so med NOB kar sami od sebe zgoreli, po letu 1991 so se tovarne kar same od sebe izpraznile in podrle, it, itn. Izpuhtele v zrak. Pa še to! Le Slovenija in Srbija se ves čas sklicujeta na pravo in pričakujeta od kvaz poštenega in pravnegai Bruslja poštene rešitve. Plenilci obeh pa mirnio plenijo in izvjajajo svoje akvije ter se veselo norčujejo z nasprotnikov, ki jaukajo, svojim državljanom napovedujejo neuresničljivo in praznijo državno blagajno. Zanima me, ali je dr. Miro Crar služil katerokoli vojsko? JLA ali Vojsko Slovenije?