Anja Kastelic: Srečna sem, da imamo papeža Frančiška, ker to, kar živi, ni politika, so odnosi (2. del)

foto: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja smo se s posvečeno sestro in terapevtko Anjo Kastelic pogovarjali o mestu mladih v Cerkvi in izzivih, pred katerimi je pastorala mladih v slovenski Cerkvi. V drugem delu intervjuja pa smo se dotaknili aktualnih tem, ki zaznamujejo Cerkev in načinov, kako te teme naslavljati in reševati.

Kateri so glavni izzivi, s katerimi se danes sooča Cerkev po svetu in pri nas?

Smo na prehodu iz religije v vero, povabljeni, da se ponovno vrnemo k izviru: k evangeliju, k Besedi, k daru, ki smo ga prejeli. Na misel mi prihaja podoba Cerkve, ki je skrita v podobi Modrih na poti. Poklicani smo, da gremo skupaj na pot, kot občestvo, kot bratska Cerkev, kjer so pomembni odnosi med nami. Da bi se Mu poklonili. Naš glavni namen je On, da postajamo njegovi znanilci, njegovo razodetje, razglašenje.

Na nasprotnem bregu pa imamo Heroda, ki je lahko podoba zaprte in ogrožene Cerkve, ki se obda z obzidjem, polnim pravil. Tu je glavni akter Herod, torej ogrožen človek, ki ga vodi strah in ima zato polno sovražnikov. Vsak se mora vprašati, kje je on sam, kje naša občestva, ki jih živimo, kje naši odnosi? Mislim, da moramo vedno bolj postajati ponižno ljudstvo na poti, odrešeni in neogroženi bratje in sestre, poklicani, da postanemo dom za vse. Da bomo vedno bolj Cerkev, ki prebuja žejo po lepem, odrešenem življenju, ki ga bo moč videti že med nami. Da ne bomo več prepričevali in dokazovali, ampak pričevali in sijali.

Politika papeža Frančiška je v marsičem postavila stvari na glavo in prinesla svež veter. Kako vi vidite poglavarja Cerkve in kritike, ki ga spremljajo?

Srečna sem, da imamo papeža Frančiška in si želim, da bi živel še 100 let. Predvsem to, kar živi, ni politika, ampak so odnosi, je evangelij. Na vsakem koraku se vidi, da skuša biti poslušen Duhu, izpolniti Očetovo voljo in ne volje nekaterih, ki ga obkrožajo in jih njegovo ravnanje močno vznemirja. Na prvo mesto je dal točno bistvo naše vere, da smo ljubljeni sinovi in kot taki med seboj ne moremo biti več hinavski, se spotikati, odrivati, se užaljeno in ogroženo zapirati brez besed ali pa zastrupljati z jeziki, temveč smo lahko le bratje.

Frančišek kaže to daritveno držo, v kateri daje prednost dialogu, človeku, ki ga ima pred seboj, daje prednost življenju, majhnemu, potrebnemu. Ko ga gledam, se mi zdi, da berem evangelij. In to je to. Ima držo neogroženega, ker ga ni več strah zase, ampak poskuša le posredovati Božjo ljubezen, ki ne miruje, dokler ne najde zadnjega svojega otroka! Pa kdorkoli že to je. In četudi ali prav zato, ker ima papež veliko sovražnikov, ostaja razodetje Očeta. Podobno kot Kristus, ki je ob nasprotovanjih le še močneje zasijal in pokazal, kaj pomeni biti Očetov sin. Tudi na križu, tudi, ko se razbohoti zlo in te napade. On ne postane podoben zlu, kar je dejanski namen zla, ampak ostane sin, ki odpušča in deli odrešenje. Podobno papež.

Prav zaradi te drže se Frančišek pogumno sooča z realnimi problemi v Cerkvi. V mislih imam predvsem spolne zlorabe.

Spolne zlorabe so krut problem na vseh področjih. Dogajajo se v družinah, »tudi katoliških« (torej že tu govorimo o Cerkvenih krogih), med sorodstvom, s strani trenerjev, na spletnih portalih, kjer je tega ogromno in tudi s strani duhovnikov. Zelo pomemben korak, ki ga je naredil že papež Benedikt, za njim pa še močneje papež Frančišek, je prav to, da je to v nebo vpijoče zlo začel obravnavati z vso resnostjo, odločnostjo, spoštovanjem, sočutjem do žrtev in konkretnimi koraki in prijemi glede storilcev. Občutek imam, da so od lanskega februarja vse oči uprte v Vatikan in Cerkev na sploh, ker vsi čakajo, da Cerkev prva pokaže svetu, kako je potrebno reševati to zlo. Prav zato imamo še toliko bolj odgovorno nalogo, da smo zgled svetu.
Pomembno je, da nič ne ostane neprijavljeno! Storilec je tisti, ki mora glavo skloniti in zardevati, ne žrtev.

Kako gledate na reševanje spolnih zlorab znotraj Cerkve pri nas?

Iskreno mislim, da sedanje vodstvo Cerkve v tem trenutku dela vse, kar je v njihovi moči, da to zlo razkrije, odstrani in popravi škodo. Zdi pa se mi, da so prejeli veliko »starih zločinov«, ki niso bili primerno obravnavani v preteklosti oziroma so se zgolj držali smernic, ki so bile daleč preveč ohlapne. Pomembno je, da nič ne ostane neprijavljeno! Zato se mi zdi velika odgovornost vseh nas ostalih, da prijavljamo, da spodbujamo žrtve, da se opogumijo, saj so prav one tiste, ki lahko gredo z dvignjeno glavo prijavit. Storilec je tisti, ki mora glavo skloniti in zardevati, ne žrtev. Sama se že kot terapevtka veliko srečujem s spolnimi zlorabami in vidim, kako je najpomembnejši proces prav to, da žrtev začenja razmejevati gnus in grozo, ki jo je po krivici prejela in počasi prepušča vse to storilcu. Takrat je prijava skoraj spontan in logičen korak!

Zelo pomembne se mi zdijo tudi civilne iniciative, ker so namenjene temu, da prebujajo in opozarjajo, da slučajno kakšen primer ne bi šel v pozabo ali na stran. Vendar bi sama močno spodbudila k bolj dostojnim pristopom, brez groženj in nasilja, brez napadov in izsiljevanj, saj sicer ostajamo v dinamiki storilca. Potrebna bo velika ranljivost in spoštljivost. In zelo bi opozorila na to, da se upravičene jeze in ogorčenosti, ki prihaja na dan ob tem zlu, ne pomeša z jezo in besom, ki je vezana na nekaj čisto drugega. Ker potem tudi mi zlorabljamo žrtve. Četudi je cilj še tako svet, ne opravičuje kateregakoli načina za dosego tega cilja. Modrost duhovnega razločevanja je prav v tem, da postanemo previdni, ko način ni več skladen s svetostjo cilja, ki ga želimo doseči. Pomeni, da ima že prste vmes skušnjava, kateri namen je prinesti zmešnjavo in razklanost, kar ji je precej uspelo.

Podpiram tudi, da se na področju spolnih zlorab ukine vsak zastaralni rok. Za žrtev zloraba nikoli ne zastara, ne mine dan, da je ne nosi s sabo, nemogoče je torej, da bi ta zločin zastaral.

Prav v zvezi s spolnimi zlorabami se zdi, da so se laiki zbudili in ukrepali. Imamo Civilno iniciativo Dovolj.je, kljub temu pa zunanji svet na kristjane, še posebej duhovnike in druge posvečene, gleda na način, vsi ste isti, vsi v vaši Cerkvi so pedofili. Kakšno držo zavzeti ob takih obtožbah?

Ne sme nas biti strah zase. Sama sem odraščala na Obali, kjer sem poslušala veliko napadov na Cerkev. Teh izjav nikoli nisem jemala osebno, ampak kot možnost za dialog. Nima smisla, da bi se kdorkoli čutil ogroženega, tudi če nekdo napada. Bog ne potrebuje, da ga branimo in ščitimo, ampak si želi, da ga razodevamo. Vsak človek ima svoj razlog za napad, za katerim je konkretna bolečina in krivica, zato si človek, ki napada, če že, želi kristjana, ki ne bo šel v obrambo, ampak ga bo celo slišal in poslušal. Res se ne rabimo bati zase. Smo odrešeni sinovi in hčere in ne ogrožene sirote.

Laiki imajo vedno močnejšo vlogo tudi zato, ker je vedno manj duhovnikov. Kako gledate na to sodelovanje? Je to dobrodošlo?

Vsak kristjan je poklican, da odkrije, kje je njegovih »pet hlebov in dve ribi«, kjer ga Gospod vabi, da jih izroči v Njegove roke in se tako preko te njegove razpoložljivosti začnejo dogajati velike stvari. Tam, kjer Bog najde odprto srce, naredi nesorazmerno veliko glede na to, koliko Mu damo na razpolago. Iskreno sem vesela in hvaležna, ko kjerkoli v Cerkvi vidim, da se je začelo življenje, ena rodovitnost. Da je milost našla pot in prihaja po nekom na ta svet … Hvaležna in vesela sem posebej takrat, ko vidim mladega, ki je shodil, začel verovati Besedi in ne lažem, ko začne cveteti.
Bistvo vsake poklicanosti je daritev, je to, da te je vedno manj in je v tebi vedno več Kristusa in ne to, da si vedno višje, vedno bolj opažen.

Vedno bolj smo poklicani živeti bratsko Cerkev, znotraj katere so različne poklicanosti dane v službo druga drugi. Bistvo vsake poklicanosti je daritev, je to, da te je vedno manj in je v tebi vedno več Kristusa in ne to, da si vedno višje, vedno bolj opažen. Bolj odgovorno službo kot imaš, bolj si pri nogah ljudi, v služenju. Vsak v svoji specifični poklicanosti. Vsako življenje je poklicanost, vsakega Gospod kliče, da nekje da svoje življenje in postane hrana za druge. Jedro vseh poklicanosti je torej isto, načini konkretne izvedbe te daritve se pa malo razlikujejo. Vendar smo si dani, da skupaj pričujemo za Cerkev, kjer smo eni za druge, posvečeni za zakonce in obratno. Samo skupaj lahko razodenemo, kdo je Oče.

Kateheze za mlade, ki jih pripravljate, temeljijo na poklicanosti. Kaj sploh to je in zakaj je naslavljanje tega vprašanja tako pomembno? Naredi v zvezi s tem Cerkev v Sloveniji dovolj?

Namen mladosti je, da odkriješ, v kakšni obliki se Ljubezen uteleša v tebi. Kako je oblikovano tvoje srce, komu se bo podarilo in s tem najbolj ljubilo. Ne, kje boš najlažje prišel skozi, ampak kje boš lahko najbolj ljubil. Vsak je poklican odkriti mesto svoje daritve. To je temeljno v srcu mladega človeka in tukaj bi morali mladi biti bolj spremljani.

Izraz poklicanost je vsaj v preteklosti bil velikokrat preozko uporabljen, v temelju pa poznamo tri nivoje poklicanosti: prva je univerzalna in je poklicanost k svetosti. Je to, da postajaš konkreten prostor, v katerem se bo lahko razodevala Božja ljubezen. Na drugem nivoju je specifična poklicanost, kjer sta v temelju dve poti: poročeno življenje in vse oblike posvečenega življenja (ali/in duhovništvo). Te poti potrebujemo, ker je tudi ljubezen konkretna. Danes je veliko samskosti, ki sama po sebi ni poklicanost, se pa zgodi. Tudi ti samski so v neki točki svojega življenja poklicani, da iz svojega življenja naredijo daritev.

Napačno je, da štiridesetletnik ostaja v drži: »Kaj pa za nas, kdo bo pa za nas kaj naredil?« in ne preide v: «Kaj lahko najlepšega podarim temu svetu? Kje lahko po meni Bog najbolj ljubi?« V nekem trenutku je vsak od nas poklican, da pogleda, koliko ima, da prešteje svojih pet hlebov in dve ribi in potem to podari Bogu, da iz tega naredi nekaj lepega.
Zgodi se, da imaš 33 let starega mladega, ki je bil aktiven v župniji, oratoriju, pri skavtih in se šele potem, ko je vsega konec, prvič vpraša: »Kaj pa sedaj?« Škoda mi je, ker se med 25 in 33 letom »splavlja« največ mladih življenj in poklicanosti.

Potem je še tretji nivo poklicanosti, to je posebna poklicanost. Ko se dva zakonca vprašata, kako naju Gospod kliče, da živiva ta odnos, kako kliče mene kot duhovnika, da živim svoje služenje itd. Gre torej za to, da najdeš mesto, prostor, kjer se lahko zgodi tvoj »ves in za vedno«. Pri poklicanosti se gre za vprašanje podaritve srca, podaritve življenja in ne za tvoj poklic oz službo. Vsa mladinska pastorala bi morala biti usmerjena v to razčiščevanje. Sicer se zgodi, da imaš 33 let starega mladega, ki je bil aktiven v župniji, oratoriju, pri skavtih in se šele potem, ko je vsega konec, prvič vpraša: »Kaj pa sedaj?« Škoda mi je, ker se med 25 in 33 letom »splavlja« največ mladih življenj in poklicanosti.

Prav ta skupina mladih po 25 letu se zdi prepuščena sama sebi. Kaj konkretnega bi se tukaj lahko naredilo? Kakšne oblike so primerne?

Pomembno je, da gre vse v smer oznanila, ki da jasnino in tako postane kot legenda pri zemljevidu. Zopet torej govorimo o oznanilu, oznanjevanju, evangelizaciji. Evangelizira pa se z evangelijem, samo v Božji besedi je resnica, je On, ki te je ustvaril in te kliče, edini, ki ve, kam te kliče in kje je pot. Ob tem je pomembno tudi duhovno spremljanje, ko ti nekdo pomaga začeti življenje brati z Besedo in odkrivati, kje ostajamo protagonisti mi, kje pa resnično odgovarjamo na klic, katerega protagonist je Bog sam, je Sveti Duh.

Se Cerkev zaveda, da to je problem, da tega primanjkuje?

Mislim, da so tako med škofi, duhovniki in pastoralnimi delavci taki, ki se tega močno zavedajo in taki, ki jih to ne gane. Sama na splošno pogrešam malo več zavedanja, da smo odrasli odgovorni za mlade in ne, da morajo vso mladinsko pastoralo voditi mladi sami. So super organizatorji in voditelji, samo prevečkrat ostajajo sami in brez nekoga, ki bi se pa zanimal zanje, za njihovo osebno duhovno pot, za to, kje oni v resnici so, kje so se morda zataknili, kaj se sprašujejo … to je naloga duhovnih očetov in mater, tistih, ki so svojo poklicanost že našli. Tega ne morejo dati mladi mladim.

V preteklosti smo pojem poklicanosti tudi malo zameglili, saj je postal sinonim za reklamo v samostane ali bogoslovja, ki se praznijo in potrebujemo nove duhovne poklice. Mlad mora ostati zelo svoboden in potrebuje nekoga, ki ga osvobojen od sebe in lastnih interesov spremlja, da ugotovi, kam ga Bog kliče. Kje ga On potrebuje in ne, kje bi ga mi radi videli. Ker vse je Božji klic: duhovni poklic, zakonsko ali posvečeno življenje. Bog najbolje ve, v kakšno Cerkev nas pelje in skladno s tem tudi kliče.

Res pa je, da se samostani praznijo, nič boljše ni niti z bogoslovjem, duhovnih poklicev primanjkuje. Kako napolniti samostane in bogoslovje?

Koliko je poklicanih, je skrb Boga, koliko jih odgovori, je skrb ljudi. Mislim pa, da prihajajo spremembe tudi v oblikah posvečenega življenja in duhovništva. Življenje, ljudje, Bog sam nas kliče med ljudi, v svet in ne da smo priviligirano ločeni. Moje osebno mnenje je, da bi tudi priprava na duhovništvo morala biti vedno bolj v svetu, tam kjer so ostali, na terenu, kjer potem duhovnik daruje svoje življenje. Morda tako, da vsaj kako leto preživi in študira v kaki zdravi in lepi družini, na kaki lepi župniji, med mladimi, tako, da si mora nabaviti študentske bone, kakšno cunjo oprati … kot ostali. Podobno tudi za posvečeno življenje.

Mislim, da smo mi v krizi zaradi manjših številk, ker vidimo, da spremembe so, ne razumemo pa točno, kam nas Gospod pelje. In to je dobro za nas, ker nas osvobaja naših idej in nas dela ponovno majhne, poslušne, užitne. Dejstvo je, da Bog ni v krizi in On bo za svojo Cerkev poskrbel! Tako je obljubil. Če se tu vrnem na podobo Modrih z vzhoda, bi dejala, da tudi nas ta skrivnostna zvezda, ki so znamenja časa, kliče na novo pot, ki je ne poznamo in nas malo straši. Občasno nas tudi zamika, da bi se zato zaklenili v staro, zaprli okna in ostali doma, na varnem, v tem, kar smo imeli doslej. Toda milost vztraja in kliče ven, v svet, na pot, na obrobje, na današnje betlehemske poljane. Soli ni potrebno veliko, važno, da ima okus. Dovolj je tudi ena luč v sobi, da je osvetljeno vse pohištvo. Dovolj je en, da pride odrešenje na mnoge.

Torej vas prazni samostani ne skrbijo?

Ne. Vem pa, da je tistim, ki so odgovorni za njih, težko, kaj sedaj s tem. Če govorimo o praznjenju katerekoli stavbe, strukture … ni lahko, saj gre za stvari, s katerimi si rastel, ki so toliko časa služile ljudem, jih oblikovale, so ti dale veliko in je težko določene stvari pospremiti v zaton. Ob vsem tem, žalovanju pa ne zatreti ali spregledati novega, ki nastaja, tudi novih oblik, ki se pojavljajo, novih načinov, preko katerih smo poklicani oznanjati. Na misel mi prihaja stavek neznanega avtorja: »Ko piha veter sprememb, eni gradijo zidove, drugi razpirajo jadra«. To velja tudi za velike družbene spremembe, kulturne, svetovne … Poklicani smo zaupati Duhu in razpeti jadra.

 V zvezi s poklicanostjo pa bi se dotaknila še zakonskega življenja in vedno več ničnih zakonov. Papež Frančišek je široko odprl vrata parom, da to lahko uveljavijo. Kako vidite te postopke?

Dobro je, da je preverjanje ničnosti lažje dostopno. S tem nekomu, ki ni veljavno sklenil zakramenta zakona omogočimo, da na nov način zaživi naprej. Je pa še precej za postoriti, da bi ti postopki postali manj boleči in težki, še vedno so namreč daleč preveč neprijetni in naporni.

Kaj pa bi lahko storili, da bi bilo tega manj? Kaj je v tem primeru konkretna preventiva?

Že papež Frančišek je rekel, da se za duhovništvo in redovništvo pripravljaš šest let, poročiš pa se po šestih srečanjih ali celo po enem vikendu priprave na zakon. Temu bi morali posvetiti več pozornosti. Predvsem pa priprava na zakon ne bi smela biti samo pedagoški, sociološki ali psihološki tečaj. Tudi to je dobrodošlo, a to ni priprava na krščanski zakon. Ker na priprave (zlasti škofijske), pridejo pari, ki nimajo vere in še niso okusili Božje ljubezni, bi pripravo morali preoblikovati v neke vrste katehumenat, ki bi paru omogočil, da gre na pot spoznavanja Boga Očeta, spoznavanja tega, kar se zgodi pri našem krstu … Če bosta namreč zakon živela znotraj novega življenja po Duhu, je to čisto nekaj drugega, kot če bo Bog nalepka, ki jo zalepiš, ko je dovolj »varno«, pustiš pa za vsak slučaj pred spalnico, pred hišo, izven sebe… Sama opažam, da še ogromno zakoncev Boga doživlja kot sodnika njune spolnosti ali pa nekoga izven nas. Toda On je Ljubezen v nas in mi v Njem. Čisto drug koordinatni sistem je to…

Bi morali tukaj duhovniki prevzemati več odgovornosti?

Sigurno je odgovornost na tistih, ki te tečaje organizirajo, na duhovnikih, posvečenih osebah in zakonskih parih, ki pri tem sodelujejo. Smo pa spet povabljeni vsi skupaj na pot duhovne prenove, kjer bo vsak od nas znal umolkniti in se prepustil nagovoriti Besedi. Da bomo znali jasneje stopiti v nov način priprave.

Ljubezen bo vedno preizkušana, zato je pomembno vlagati v dobre temelje odnosov, znotraj tega pa  mladim razodeti čudovito simboliko zakonske zveze in spolnosti. Zakonca sta na tem svetu ikona Boga. Nista zastonj prav zakon, spolnost in področje telesa tako napadani. To je namreč simbol, preko katerega želi Bog svetu pokazati, kako zelo nas ljubi, kako zelo se hoče darovati človeštvu.
Mislim, da bi tako priprava na zakon kot vsa druga pastorala morala kristjanom pomagati preiti iz tega ogroženega stanja strahu zase, v milost odrešenih, krščenih, tistih, ki so že potopljeni v Božjo ljubezen in se zato lahko darujejo drugemu.

Če je toliko zakonov res ničnih, imamo problem, da Cerkve sklene veliko ničnih zakonov. Bi morali to zaostriti?

Ostaja odgovornost duhovnika, da pri vprašalniku zazna, preveri temelje, če zaročenca res prihajata v svobodi in da morebitni dvom tudi pove. Poznam duhovnike, ki so paru iskreno priporočili, da še malo počakata in poglobita odnos, da bo v večji svobodi in bolj varen, pa nista hotela slišati.

Tu je tudi velika odgovornost vseh, ki sodelujemo v pripravah na zakon. Mislim, da bi na škofijskih ravneh morali v močno prenovo te priprave, se ne bati dvigniti nivo, podaljšati čase priprave. Obstajajo pa tudi že zelo dobre priprave na zakon, ki jih ne smemo spregledati.

Tudi ne smemo pozabiti, da se priprava na zakon prične že mnogo prej. Tudi kateheze in vikendi, ki jih izvajamo z Bratstvom, so namenjeni temu, da mlademu človeku pomagajo stopiti v resničen odnos z Gospodom, stopiti na noge, odpustiti, kar je potrebno odpustiti ter odrasti, postati odgovoren. Potem se šele začne resno razločevanje. Ko odkriješ, katera poklicanost je tvoja, so potrebni tudi konkretni koraki.

Mnogi mladi so se zaradi bolečih preteklih izkušenj morda malo zataknili, izgubili vero vase, v Boga, eni imajo še vedno napačne podobe o ljubezni, o tem, kaj je zakonsko življenje, kaj posvečeno … Ker je še veliko napačnih podob o Bogu samem.

Mislim, da bi tako priprava na zakon kot vsa druga pastorala morala kristjanom pomagati preiti iz tega ogroženega stanja strahu zase, v milost odrešenih, krščenih, tistih, ki so že potopljeni v Božjo ljubezen in se zato lahko darujejo drugemu. Če na tem temelju živimo katerokoli poklicanost, se med nami resnično zgodi Nebeško kraljestvo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike