“Zgrešeno je, če mladinska pastorala skuša tekmovati s svetom, ko skuša biti podobna temu, kar ponuja svet.” Intervju z Anjo Kastelic (1.del)

Eva Gregorc
10
foto: Peter Merše

Cerkvena statistika iz leta v leto kaže upad števila vernikov, samostani se praznijo, bogoslovje prav tako, mladi pa v cerkev zaidejo bolj poredko. Velikokrat z izgovorom, da se tam ne dogaja nič, kar bi bilo zanje primerno. Pa je res tako?

O tem smo se pogovarjali s posvečeno sestro v Bratstvu Veselje Evangelija, Anjo Kastelic, ki je tudi terapevtka in mag. farmacije. Bratstvo, ki je zasebno združenje vernikov, je nastalo v Assisiju in si prizadeva, da bi vsak v svojem življenjskem stanu obrodil stoteren sad, h kateremu kliče evangelij ter pomembno in odgovorno prispeval h gradnji cerkvene skupnosti. Zato je v službi vseh specifičnih poklicanosti kakor most, ki združuje bregove v eno občestvo, ki je Cerkev, dom za vse.

Anja v okviru svoje poklicanosti veliko dela z mladimi preko izvajanja katehez, duhovnih vikendov ter osebnega spremljanja. Predvsem pa v prostor mladinske pastorale prinaša nov način, ki temelji na odnosih in Odnosu. Da počne nekaj prav, kaže veliko zanimanje mladih katoličanov in izjemna obiskanost njenih katehez v Ljubljani in drugod.

Veliko ste v stiku z mladimi katoličani in dobro poznate problematiko mladinske pastorale. Nekako se zdi, da mladi nimajo mesta v Cerkvi, da jih nikjer ni. Je res tako?

Pod pojmom mladi razumemo vse od otrok, mladincev, študentov in potem naprej vse tja do 35. leta, kar je res zgornja meja. Mislim, da ima mlajša generacija (otroci, najstniki, študentje do 23. leta) veliko čudovitih priložnosti, da najdejo prostor, kjer se lahko počutijo sprejete, domače in kjer lahko ustvarjajo.

Neke vrste mrk vidim bolj potem, po študentskih letih, če se odraščanje ne nadaljuje spontano, ko se dva srečata, stopita v odnos, gresta v pripravo na zakon in v poroko ali da se zgodi odločitev za posvečeno življenje in gre življenje naprej. Če tega še ni ali pa se na poti kaj zalomi, ostaneš sam, ne pašeš več ne v en ne v drug kontekst in zdi se, da ti nihče več ne pomaga na poti, da prideš do svojega mesta, do svoje rodovitnosti. Tukaj vidim prostor, kjer bi mladim lahko in morali pomagati ter jih spremljati. To so mladi, ki bi se radi podarjali, ampak so prepogosto samo »uporabljeni« pri določenih pastoralnih obveznosti, premalo pa je skrbi za njih, skrbi za rodovitnost, za njihov prehod v odraslo dobo. Za to je potrebna tudi formacija in osebno spremljanje.

Neke vrste mrk vidim bolj potem, po študentskih letih, če se odraščanje ne nadaljuje spontano, ko se dva srečata, stopita v odnos, gresta v pripravo na zakon in v poroko ali da se zgodi odločitev za posvečeno življenje in gre življenje naprej.

Glede mladinske pastorale se oblikujeta dva pristopa: prvi je v skladu s smernicami sodobne družbe, z animacijo, zabavo, družbeno vabljivimi dogodki, na drugi strani pa vračanje v tradicionalizem, kopanje v globine, strogost, red. Kaj je tukaj prava pot?

Prava pot je vsebina. Prava pot je pristna, globoka, trezna vsebina naše vere, ki manjka. Naša vsebina je evangelij. Nujno je, da se najprej odrasli napijemo tega evangelija, ga zaživimo, okusimo Odrešenika, Vstalega Kristusa, ki te najde tam, kjer si. Ko živiš tak Odnos, si privlačen. Tako kot dva zakonca, če živita pravi odnos, jima ni potrebno razlagati, kaj je zvestoba ali pripadnost, ker se to vidi. Preprosto pričujeta in če rečeta kakšno besedo, je ta močna, ker izhaja iz življenja. Velik klic vsem nam, ki delamo na tem področju, je najprej klic k veri. Mislim, da je velik problem vera ali nevera tistega, ki oznanja. Ali je ta že okusil odrešenje in so njegove besede močne ter polne Duha ali pa ostajajo črke. Vsi smo poklicani preiti iz religije v vero, iz zunanjih pravil in oblik, v tesen odnos z Bogom, ki je Oče, mi pa sinovi.

Zavedati se moramo, da je temelj vsega duhovno razločevanje. Ali nekaj delamo zato, da dokažemo, uveljavimo, potrdimo sebe ali zato, da je preko mene, z vsemi omejitvami in darovi vred, razodeto novo življenje, ki smo ga prejeli pri krstu in katerega glavni akter je Sveti Duh.

Če štartamo iz sebe in lastne ogroženosti, dobimo tudi Cerkev in občestva, ki so ogrožena in zaprta, ki štejejo in dajejo pravila, ko pa iz novega življenja, ki nam je dano kot dar, pa dobimo Cerkev, ki je bratska, odprta. Dobimo občestva, kjer smo skupaj na poti, vsak od nas je prejel kakšen dar, ki je za vse in ga zato deli z občestvom. To je bratska Cerkev, ki jo tako spodbuja tudi papež Frančišek. Cerkev, kjer ni odvečnih, kjer so vsi sprejeti. To razločevanje manjka vsem nam. Tudi pri mladinski pastorali: važno je, kaj je temelj, oblika bo sledila.

Pomeni dodajanje vsebine povratek k tradicionalni veri in umik od vseh morda preveč površinskih sodobnih pristopov, ki so se v zadnjem času uveljavili?

Mladi so kreativni in je prav, da so tudi dogodki različni. Važno se mi zdi, da je vse v službi tega, da mlademu pomaga živeti živ odnos z Gospodom. Če ti pri tem pomaga en koncert, hvala Bogu. Dobro je tudi, da se na različnih dogodkih mladi povežejo, da vidijo, da niso edini na tej poti, ne sme pa se ustaviti na površini. Če ni neke globoke vsebine, nekega jasnega oznanila (kar pomeni, da je potreben oznanjevalec!) in če ni potem priložnosti tudi za osebno spremljanje teh mladih, se lahko vse ustavi samo na druženju.

Ene stvari lahko mladim ponudi že svet in to veliko bolje kot mi, ne more jim pa posredovati novega življenja, prejetega s krstom, pri katerem smo potopljeni v Božjo ljubezen in v njej spoznani kot ljubljeni. To je naša naloga; da pastoralni delavci, posvečene osebe, duhovniki, redovniki, postajamo očetje in matere, ki mlade spremljajo in jim pomagajo odrasti ter odkriti svoje mesto darovanja, tj. poklicanosti. Ker je tam njihova in naša sreča. Vračati se moramo ne k tradicionalizmu, ampak k izviru, ki je Evangelij, h Kristusu, k živemu odnosu z Njim in tudi med seboj.

Vsa mladinska pastorala bi morala biti pastorala poklicanosti, ker je vsako življenje poklicanost!

Kje na tej poti je mladinska pastorala v Sloveniji?

Na poti, na kateri ni nikoli prepozno, da odrasli ne zatajimo. Mislim, da se vera prenaša po odnosih in je bolj kriza odraslih, tistih, ki naj bi bili na poseben način poklicani vero živeti ter jo posredovati mlajšim, novim generacijam. Sama sem v času svojega odraščanja in iskanja močno pogrešala več jasnih katehez, ki bi pomagale odkriti lastno poklicanost, razumeti srce, hrepenenja, Božji način delovanja, pa tudi to, kaj želi Gospod povedati svetu preko posamezne specifične poklicanosti (zakona, duhovništva ali posvečenega življenja), kako razločiti, katera oblika ljubezni je položena vame ipd. To sem sama prejela v Assisiju tako preko katehez kakor preko osebnega spremljanja v tujini in doma, zato je moja velika želja, da bi lahko vsaj del prejetega posredovala naprej.

Vsa mladinska pastorala bi morala biti pastorala poklicanosti, ker je vsako življenje poklicanost! Raznolikost oblik naj tako mlademu pomaga najprej odrasti, postati zrel, trezen, odgovoren, svoboden, na nogah, nato pa naj mu pomaga tudi odkriti poklicanost, ki je položena vanj – torej mesto njegovega življenjskega darovanja. Danes je v Cerkvi močan klic po odraslih oznanjevalcih, očetih in materah, ki so svoje mesto že našli ter so te mlade pripravljeni evangelizirati in spremljati.

Torej je vprašanje mladinske pastorale bolj vprašanje tega, kakšen je odnos z Bogom, ki ga živijo pastoralni delavci. Bi morali prenoviti pastoralo odraslih?

Ne samo pastoralni delavci, ampak vsi, ki se štejemo za kristjane. Oznanilo se zgodi tudi na cesti, nekje kjer srečaš kristjana, v načinu življenja, odnosu, načinu kako greš v službo, kako odpuščaš, kako se kregaš, pobotaš. Preveč je stvari, ki jih delamo za Boga, brez Boga. Še vedno. Želim si, da bi najprej umolknili, prisluhnili, se napili, nagledali načina Boga, ki ga vidimo v evangelijih in potem bi avtomatsko postajali prosojni za to. In zelo si želim pristnejših odnosov med nami, bolj ranljivih, bližnjih, brez ogroženosti in neizgovorjenih sodb ter z veliko večjo bratsko spodbudo. Saj vendar vsi oznanjamo Kraljestvo. Oznanilo pa je učinkovito, ko se to Kraljestvo najprej vidi med nami, še preden kdorkoli usta odpre. Tega nam manjka in to nas največkrat dela neverodostojne v oznanjevanju.

Ali veroučni sistem kot ga poznamo v Sloveniji deluje? Kako bi bilo smiselno poučevati verouk in mlade pripravljati na zakramente? Zdi se, da verouk vedno bolj postaja šola, starši se temu upirajo, pojavljajo se nove oblike …

Kjerkoli potegnemo nitko, pridemo do istega problema. Vera je lahko posredovana samo preko konkretnih, iskrenih odnosov med nami. Predvsem preko tistih odnosov, ki so ti blizu. To bodo vedno starši otrokom. To ne pomeni, da je vse, kar je pri verouku, brez veze in gre v nič. Če ne drugega, lahko otrok izkusi, da so kateheti lahko prijazni, da mu je lahko tudi tam lepo, da lahko okusi drugačne prijateljstva, druženje. Bi bilo pa drugače, če bi otrok pri verouku res srečal Cerkev, občestvo že med tistimi, ki mu potem oznanjujejo Kristusa. Ena sama katehistinja ali župnik sam tega ne moreta.

Mislim pa, da gre preveč moči in sredstev v zdajšnjo obliko verouka, ki posnema šolski sistem, ima ocenjevanje, spričevala, pisanje … Tam otroci doživijo, da imajo vzporedno šolo, dopolnilni pouk. In ko končaš OŠ, še nisem slišala, da bi kdo od učencev šel nazaj v 7. razred. Srečen si, da končaš. Ko prideš do birme, je podobno. Si opravil, sedaj greš, si končal. Namen verouka je, da bi otrok okusil, da obstaja neko novo življenje, drugačen način druženja, da smo Cerkev, kjer so odnosi, kjer je občestvo.

Preveč je stvari, ki jih delamo za Boga, brez Boga. Še vedno. Želim si, da bi najprej umolknili, prisluhnili, se napili, nagledali načina Boga, ki ga vidimo v evangelijih in potem bi avtomatsko postajali prosojni za to.

Kako pa bodo otroci okusili ta nov način življenja?

Kako to posredovati? Nimam že pripravljene rešitve. Mislim, da moramo najprej vsi skupaj vstopiti v prijaznejše odnose, v Cerkev odnosov, bližine, ranljivosti, dialoga. Potem bodo spontano prišli navdihi in nove oblike. Novo življenje se lahko posreduje samo preko odnosov, ki so odrešeni. Več bi morali vlagati v odrasle ter jim pomagati preiti iz čudnih podob o Bogu, ki je za marsikoga še oddaljen sodnik, ki mi daje malo več pravil kot jih imajo ostali ljudje, pušča me pa samega. Od mene nekaj zahteva in če to naredim, bom deležen ljubezni. To ni vera, to je herezija.

Naša vera pa je čudovit Odnos, je Ljubezen, ki me je prva in zastonj poiskala tam, kjer sem ter mi dala vse. Bistvo vere je torej sprejetje in hvaležnost za to, kar Gospod nenehno dela za nas, za to, da bi imeli polnost življenja. Je sprejeti novost življenja in ga posredovati naprej. Edina zapoved novega življenja je, da ostanemo v tej ljubezni: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9) Bistvo je torej, da se pustimo ljubiti z isto ljubeznijo kot Oče ljubi Sina, nato pa to isto ljubezen (Duha) posredovati naprej, drugim, tistim, ki te tudi ranijo. To je čisto nekaj drugega kot pa moraš, moraš, moraš, še to ti manjka, pa boš dobil to ljubezen, pa boš naš.

Dotaknili sva se že tega, da birma postaja izstopno mesto namesto potrditve v veri. Zakaj?

Ni da birmanci odhajajo, vprašanje je, ali so smeli okusiti lepoto živega Kristusa, ki se dotika tvojega življenja. Če okusiš to, potem ne odideš ali pa se prej ali slej tudi vrneš. Zame je tu glavno vprašanje, ali ti mladi, sploh kdorkoli, ki se približa nam kristjanom, okusi vonj Vstalega Kristusa, okusi evangelij? Ker če to okusiš, potem ostaneš. Če mi nekdo skuha dobro »pašto al dente« (trdo kuhano torej), nisem neumna, da bom šla po razkuhano. Če pa mi samo govori o dobri pašti, je pa ne poje z mano in je ne okusim tudi sama, potem grem naprej.

Veliko časa se je na podobo Boga lepilo vse, kar Bog ni! Od sodnika, policaja, z njim so otroke ustrahovali, kaznovali … Ti otroci so potem postali starši, ki otrokom niso mogli posredovati ljubečega Očeta. Samo vprašanje časa je bilo, katera generacija bo rekla: »Ne rabimo več tega!« In imajo prav. Ne rabimo poveljnika, da greš z njegovim imenom na ustih pobijat. Mladi ne rabijo odraslih, ki jim govorijo »moraš to, se spodobi, dokler boš pod našo streho …«, ne rabijo kristjanov, ki se potem obžirajo z jeziki in spotikajo, če pa pri nogometu najde veliko boljše prijatelje, ki mu pomagajo, ga podprejo, z njim igrajo in ne samo zapovedujejo. Vera je zanj tam, kjer okusi lepoto. Ker Bog je lep. Večkrat molimo »kakor v nebesih, tako na zemlji«, živimo pa »kakor na zemlji tako v nebesih«. Vrniti se moramo k molitvi sinov, ki imajo Očeta.

Smisel priprave na birmo je okusiti lepoto vere, torej lepoto odnosov, ki smo jih poklicani živeti kot odrešeni najprej mi, odrasli. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Ne katerokoli, ampak velikonočno, tisto, ki da življenje. Tisto torej, s katero smo bili ljubljeni. Ni pa to lahko vprašanje. Po moje bi moral zakrament birme biti ponovno skupaj s prejemom zakramenta krsta. Teološko gledano je tako tudi smiselno in vzhodne Cerkve to še vedno imajo. Potem, ko prejmeš novo življenje, ti pa občestvo ljudi, ki že živijo te nove odnose, pomaga, da rasteš in tudi sam preko celotnega življenja spoznavaš, kako velik dar si prejel pri krstu …

Asiški škof pravi, da je kriza Cerkve čas milosti. Gospod nas ne zapušča, ampak želi, da se vrnemo k izviru, k začetku, k evangeliju, da se vrnemo k prvi izkušnji kristjanov, ko niso obstajale župnije, katedrale, bogoslovja …

Kljub temu, da je verouk postal šola, pa je znanje katoličanov o veri porazno. Kako bi bilo smiselno speljati ta verouk, da bo dal to ljubezen in izkušnjo ljubezni, po drugi strani pa dvignili znanje, da bomo vedeli kdo sploh smo?

Živimo v drastičnem prehodu iz ene oblike v drugo. Verouka ne moremo rešiti ločeno od vsega ostalega. Dogaja se tudi prehod župnij, ki mislim, da ne bodo več teritorialno vezane, ampak bodo vedno bolj občestvo ljudi, ki živijo novo življenje, ki so ga prejeli s krstom. Številčno jih bo veliko manj, mogoče bo nekaj živih družin. Tam bodo otroci vero dobili avtomatsko. Je pa ta prehod težak in imam veliko sočutja do župnikov in škofov, ki nimajo lahke naloge ob tem prehodu.

Zelo me je nagovorilo, kar je vsem odgovornim ob zadnjem srečanju rekel asiški škof, msgr. Domenico Sorrentini: »To je velika in zgodovinska priložnost, previdnostna. V zgodovini Cerkve se odvija nekaj, kar je hkrati tudi zgodba odrešenja, in nas sili, da sprejmemo to realnost ter zgradimo novo, tisto, ki jo Gospod želi in sanja«.
Zadnji knjigi je dal naslov: »Kam gre Cerkev? Misli upanja za čas krize«. Sam vztraja, da je ta kriza čas milosti. Gospod nas ne zapušča, ampak želi, da se vrnemo k izviru, k začetku, k evangeliju, da se vrnemo k prvi izkušnji kristjanov, ko niso obstajale župnije, katedrale, bogoslovja …

Kako izpeljati ta prehod? Kakšna je tu vloga župnikov?

Na eni strani smo odgovorni za nekaj, kar smo prejeli, kar je funkcioniralo toliko stoletji in je tudi preko teh oblik Kristus vstopal v življenja ljudi, po drugi strani pa smo že globoko v času, v katerem smo veliko bolj poklicani, da damo prednost življenju in ne oblikam, da živimo odnose ter da se preko teh odnosov razodeva Bog.

Kako to izpeljati, ne vem. Mislim, da bo ta prehod izpeljal Duh sam preko konkretnosti, mi ga bomo pa samo poskušali poslušati in se Mu pustili voditi. Zato rešitev vidim v tej poslušnosti Duhu, v tveganju, v zaupanju, da tako postanemo neogroženi glede številk. Tudi če nas bo manj, važno, da bomo tisti z okusom soli in živi.

Zares je pa velik izziv, kako sedaj živeti ravnovesje med dediščino (tudi kulturno, materialno), ki smo jo podedovali in je prav, da jo varujemo do naravne smrti, obenem pa z velikim navdušenjem objeti in sprejeti novo, ki raste in nastaja.

Vsekakor pa je to čas investiranja v evangelij. Vračamo se v evangelij. Za vse, kar počnemo, naj bo prva motivacija srečanje s Kristusom. S Kristusom iz evangelija in ne katerimkoli, ker danes si vsak naredi svojega Jezusa, takega, ki mi paše in ki me pusti pri miru. Naučili smo se živeti evangelij na vljuden način, takega, ki te ne premakne, toda potrebno je iti na pot. Prav kristjan je poklican biti človek na poti, »prepasan«, kar pomeni pripravljen na prehode, pa tudi je kristjan nekdo, ki naj bi bil iz leta v leto lepši, ker iz leta v leto bolj ljubi. Ljubezen sama, če jo bomo sprejeli, nam bo razodela, kako naprej.

 V Sloveniji imamo tudi kar nekaj katoliških srednjih šol in osnovno šolo. Kakšna je njihova vloga pri podajanju vere mladim? Je to sploh njihova naloga?

Šola je torej najprej šola in je zato njena naloga, da dobro in življenjsko posreduje znanje. Če že govorimo o katoliških šolah, je potem edina smiselna razlika prav to, da omogočijo tudi posredovanje vere ter drugačne odnose. Koliko to uspe in koliko ne, težko sodim. Hitro pa smo lahko v sporu, ko posredujemo vero znotraj nekega obveznega sistema. Ker je posredovanje vere možno samo v absolutni svobodi. Milost je svobodna, Bog se ne bo nikoli vsilil nikomur. Milost bo šla raje dva koraka nazaj, da ne bi bila nasilna.

Ko nekdo zastonjskega daru ne doživlja kot dar, ampak je vanj prisiljen (šolski sistem pa ni prostovoljen, ampak obvezen), lahko povzročimo veliko nepotrebnih »alergij«. Isto napako lahko naredijo starši, ko se najstniki začnejo upirati in nočejo k maši, oni jim jo pa zapovejo. Prav je, da spodbudijo, povabijo, ne pa ukažejo. Ker bodo ti mladi ljudje pozneje potrebovali veliko časa, da bodo zmogli še karkoli na področju vere povezati z darom in svobodo. Zanje bo vse prisila in ukaz. Torej moramo biti pri posredovanju vere znotraj obveznega šolskega sistema zelo ponižni in nenasilni z besedo »obvezno«. Vera se posreduje, ne ukaže.

So katoliške šole pri posredovanju vere uspešne?

Kakor sem že povedala, tega si ne upam ocenjevati, pa tudi ne da se. Lahko se meri posredovano znanje, učni uspeh in to jim gre zelo dobro. Ne moremo pa ocenjevati uspešnosti posredovanja vere, ker je vera eno samo sprejemanje darov. Je razodetje Božjega življenja, ki je izlito v nas zastonj in ne zato, ker smo si ga prislužili z znanjem ali kako drugo spretnostjo. Ta prejeta Ljubezen pa si želi le, da bi lahko sijala skozi nas, skozi naše darove in omejitve, celo skozi greh. Zato se vere ne da dati v statistiko.

Mislim, da je največ to, da vsi zaposleni poskušajo ostajati v tej obdarovanosti z novim življenjem, ga živeti med seboj ter ponižno sijati navzven medtem, ko učijo fiziko, matematiko, medtem ko spodbujajo, sprašujejo, postavljajo meje … Bog se razodeva v načinu, s katerim delamo, zato lahko Boga razodeva tudi učitelj na najbolj »rdeči« šoli, ne da bi Ga enkrat izrecno omenil. Poklicani smo sejati, sadovi pa so stvar Boga in ne nas. S tem, da nimamo nadzora nad sadovi, nas Gospod uči majhnosti in bistva; da je vera dar in ne naš rezultat.

Veliko smo govorili o tem, kaj naj bi mladinska pastorala bila. Kaj pa mladinska pastorala ne bi smela biti? Kateri prijemi so zgrešeni?

Zgrešeno je, če poskuša tekmovati s svetom, ko poizkuša biti podobna temu, kar ponuja svet. Gre za to, da gremo v jezik tekmovalnosti, kdo bo bolj pritegnil, kdo bo bolj privlačil. To je brezveze, smo že poraženci. Naša naloga je odkriti in sprejeti Obličje tistega, ki te ljubi in ti je že vse podaril, ta dar Odnosa živeti ter posredovati naprej. Zato imaš lahko preprosto napisano vabilo in če bo nekaj pristnega in vsebinskega, ki posreduje ta živi Odnos, bo nekdo prišel. Če pridejo samo trije, je to dovolj. Poklicani smo v podobo soli in kvasa, kjer je moč v majhnosti, ki prekvasi vse. Dovolj je bila ena Marija, da je prišlo odrešenje. Dovolj je eno srce, ki se da na razpolago Božji milosti in se zgodijo velike stvari.

V drugem delu intervjuja, smo se z Anjo Kastelic pogovarjali o izzivih s katerimi se sooča Cerkev doma in po svetu, o tem, kako napolniti samostane in bogoslovje in če je to sploh potrebno, kakšna je vloga laikov v Cerkvi in kako se soočati s spolnimi zlorabami, ki so se dogajale za cerkvenimi zidovi.

Preberite tukaj.

10 KOMENTARJI

  1. kot vedno, ta verniška zabloda, da je vaša pot edina pot do.. dobrega življenja..
    veliko lepše je življenje brez nekih vsiljenih pravil od neke organizacije ali skupine ljudi. Vsak teden k maši? gledat eno in isto gledališko predstavo? zguba časa in denarja. Bogec, da hoce to?

    • ”…Ker je posredovanje vere možno samo v absolutni svobodi. Milost je svobodna, Bog se ne bo nikoli vsilil nikomur. Milost bo šla raje dva koraka nazaj, da ne bi bila nasilna.
      Ko nekdo zastonjskega daru ne doživlja kot dar, ampak je vanj prisiljen (šolski sistem pa ni prostovoljen, ampak obvezen), lahko povzročimo veliko nepotrebnih »alergij«. Isto napako lahko naredijo starši, ko se najstniki začnejo upirati in nočejo k maši, oni jim jo pa zapovejo. Prav je, da spodbudijo, povabijo, ne pa ukažejo… Vera se posreduje, ne ukaže.”

      Nevidni, če bi zares prebral celotni članek, bi verjetno ugotovil, da si sam v zablodi. Iz besed Anje Kastelic veje Nekaj, da se človek ob tem vpraša: ”Ej, kaj je to, kar ti imaš?” Daleč od zgube časa…
      Človek potrebuje pogum, da prebere nekaj, kar bo morda pokazalo na njegovo lastno zablodo. Tega poguma pa nima vsak.

    • “Bog se ne bo nikoli vsilil nikomur. Milost bo šla raje dva koraka nazaj, da ne bi bila nasilna.”

      ojoj.. mal poglej zgodovino .. al pa tele islamske sportaše, ki nam pridejo razlagat na naše ulce s kalašniki…
      res ne razumem, zakaj ignorirate vso to bogato bogato zgodovino verskega nasilja?

      “Nekaj, da se človek ob tem vpraša: ”Ej, kaj je to, kar ti imaš?””
      lej.. jst mam vse zakramente do birme.. ti pa v telem stavku kao trdiš, da jst ne vem nič o religiji.. jst vem vse, kar ti veš o tvojem bogecu. In vse to falira na testu realnosti..

      “Človek potrebuje pogum, da prebere nekaj, kar bo morda pokazalo na njegovo lastno zablodo. Tega poguma pa nima vsak.”
      razumeš, da religije nimajo za burek? vse to lepo versko besedičenje, vse to nima stika z realnostjo. Ni niti enega konkretnega dokaza, da bi obstajalo nevidno magično bitje. Je pa en kup konkretnih dokazov, ki kažejo na to, da ta zadeva ne obstaja.. (recimo, otroški oddelek za raka, tko direkt z glave dokaz, da tak bogec, kot vi besedičite, “z milostjo” ne obstaja)…

      veliko več bi imel dokazov, če bi vi trdili, da je bogec zloben. Tak bogec ma pa tisto glavno napako, marketinško. Ne moreš tržit takega bogeca..

  2. Nevidni, ne vidiš nič, oz. ravno nasprotno od tega, kar je bilo zapisano zgoraj. Če ne dojameš vsebine, je vse skupaj le en dolgočasen zeeeh in, seveda, zguba. Nisi pa le ti merilo sveta. Če si liberalec, očitno živiš na račun drugih, zato, ker jim kradeš prostor svobode.
    Široka je pot, ki vodi v pogubljenje, ozka pa tista, ki vodi v odrešenje. Razpuščenost se prej ali slej maščuje.

    • “Široka je pot, ki vodi v pogubljenje, ozka pa tista, ki vodi v odrešenje..”
      in si ravno to napisal kar je problem. menegerji tvojega bogeca pravijo, da so samo oni tisti pravi.. ozka je pot.. ta napihnjenost klera, da oni pa vejo kako in kaj.. le zakaj padeš na tako poceni foro? Le kako oni vejo karkoli o bogecu?

      bogec sam še nikoli ni nič povedal, ma pa zelo veliko razno raznih upravljalcev tle na zemlji, ki se sami določijo, da so upravljalci..

  3. Novinarka je vprašala: “So katoliške šole pri posredovanju vere uspešne?” A mogoče kdo ve, koliko dijakov škofijskih gimnazij se odvrne od katolicizma, v smislu “Roma veduta, fede perduta”? Morda kak bivši učenec iz teh šol, koliko njegovih vrstnikov je zapustilo cerkev, ali pa kak pedagog na teh šolah, ki spremlja pot svojih (bivših) učencev?

    • Roma veduta, fede perduta (Vidiš Rim in izgubiš vero), je rekel prjatu razumni One-trck pony.

      Tudi Stalin je vprašal: „Koliko divizij ima papež?“ V smislu: ali se največji ateistični imperij mora bati nekoga, ki nima vojske? Stalin se je norčeval. Danes Stalina in Sovjetske zveze ni več, rimski papež pa se smehlja z naslovnice revije Time kot osebnost leta. Usoda Večnega mesta je to, tovariš Josip Visarijonovič Džugašvili in One-trickpony.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime