Andreja Gregorič Berdajs: Problem RTV Slovenija je samozadostnost – po razmišljanju so ostali v osemdesetih

Andreja Gregorič, Foto: Klemen Lajevec, Domovina

Andreja Gregorič, Vipavka iz Prvačine, je po srcu novinarka. Prve izkušnje je že v srednji šoli nabirala na lokalni televiziji, nato kratek čas na radiu Aktual, večino svoje kariere pa je ustvarila na RTV Slovenija, kamor je po spletu okoliščin prišla prek avdicije. Tam je vztrajala petnajst let, do lanskega novembra, ko se je lotila novih profesionalnih izzivov, postala je namreč urednica na Svet24TV – radiovizije, kjer pravijo, da ustvarjajo radijske novice, ki jih lahko gledate.  

Javnosti je postala bolj znana, ko je prevzela vlogo voditeljice Panorame ter ko se je javno razpisala o žaljivkah, preziru, zavajajočih interpretacijah in žaljivih komentarjih, ki so jih bili s strani nekaterih sodelavcev deležni ustvarjalci Panorame. V lanskem letu je stopila tudi v zakonski stan.  

Novinarska pot vas je vodila po različnih medijih, od radia do televizije. Kje ste bolj doma, na radiu ali na televiziji?

V zadnjem času sem se umaknila za kamero. V tem obdobju mi enostavno to bolj ustreza. Raje se ukvarjam z vsebino. Golo branje novic sem prerasla, v tem ne vidim več pravega izziva. Kar pa ne pomeni nujno, da je to umik za vedno.  

Na RTV Slovenija ste prišli z avdicijo in se nato tam razvijali petnajst let. Kako bi opisali to desetletje in pol, za katerega ste ob odhodu zapisali, da je bilo plodno?

RTV Slovenija mi je res dala veliko. Neka tiha želja, lahko bi rekla celo sanje, so vedno bile v meni, da bom nekoč delala za RTV in na srečo so se stvari tako »poklopile«, da se je to tudi zgodilo. Ne le zgodilo, hvaležna sem, da sem lahko izkusila praktično vse, kar lahko RTV Slovenija ponudi.  

Bila sem novinarka, voditeljica, urednica, pripravljala sem dokumentarne in komentatorske oddaje. Preizkusila sem se praktično v vseh zvrsteh. In prav v tem vidim dodano vrednost televizije, za kar sem izjemno hvaležna. Čeprav sem imela tudi izkušnje pred tem, lahko rečem, da me je naredila RTV.  

Prav zato mi je še toliko težje pri srcu, ko opazujem, kaj se zdaj dogaja na RTV, ki je vedno veljala za valilnico kadrov. Vsaj včasih je bilo tako, da če si želel kaj postati v medijskem prostoru, ti je to omogočila RTV. Zdaj pa se mi zdi, da se ta njena vloga izgublja.  

Andreja Gregorič, Foto: Klemen Lajevec, Domovina

Kaj ti da ta valilnica kadrov? Katere izkušnje lahko dobiš samo na RTVS?

Ko sem prišla, je bil velik poudarek na govornem izobraževanju. Sama sem imela tega nekaj že od prej, ampak tukaj se na tem res veliko dela, in to načrtno. To se mi zdi zelo prav.  

Osebno imam veliko afiniteto do jezika in zato sem se tudi angažirala, da sem do vseh teh izobraževanj prišla. To je res velika dodana vrednost. Ne le na jezikovnem področju, ampak tudi glede nastopanja pred kamero, prezence, dihanja … Tako celovito to izobraževanje, kolikor mi je znano, ponuja samo RTV Slovenija.  

Pravite, da vas žalosti, ko gledate trenutne razmere na RTVS. Kako gledate na trenutne razmere?

Tukaj je toliko stvari, da ne vem, če imava dovolj časa za vse.  

Sprašujem se, kako je mogoče, da je neka kontinuiteta upravljanja ta naš medijsko-kulturni zaklad pripeljala do te točke, kjer je zdaj. Kako to, da ni bilo nekega skupnega zavedanja, da je treba to ne le ohraniti pri življenju, ampak jo tudi gojiti in vanjo vlagati. Ne mislim samo finančno, ampak tudi z drugih vidikov.  

Sama sem vedno govorila, da mi je vseeno, kdo je v vodstvu, dokler bom lahko delala to, kar mislim, da je prav, in se osebnostno in karierno razvijala. Ampak ko si enkrat tako vpet v to kolesje, ti tudi za to ni več vseeno. Spoznaš, kakšni so gabariti, po katerih se lahko gibaš, kako funkcionirajo stvari.  

Moti me, da trenutno ni povsem nobene vizije. To me je resnično začelo moriti. Pogrešam vizijo, kakšno televizijo bi radi imeli.  

Še večji problem pa je ta izjemna samozadostnost v hiši. Nezmožnost sinhronizacije notranjih pričakovanj – torej tistih, ki ustvarjajo program, in pričakovanj gledalcev. Ta samozadostnost onemogoča videti in slišati, kaj javnost od nas pričakuje.  

Če vzamem za primer dnevne informativne oddaje. Obstaja strokovno določen uredniški model razvrščanja novic. Tukaj pa sem dobila občutek, da se k temu pristopa na način, kaj naj bi mi želeli povedati javnosti, ne pa odgovarjati na to, kar javnost zanima. Potem je tukaj še okostenel pristop, ko se obnašamo, kot da je TV Dnevnik prva informacija v dnevu, ki jo bo človek videl. S tem razmišljanjem je televizija ostala v osemdesetih, morda v začetku devetdesetih, ko je bila RTV Slovenija dejansko edina televizija. Ni zavedanja, da ljudje spremljajo novice prek različnih medijev in večerni dnevnik ni prva informacija, ki jo dobi gledalec. Da ne govorim o grafični podobi, ki je tudi ostala v času.  

Kako so se razmere na televiziji spreminjale tekom 15 let, ko si bila na javni televiziji?

Kar sem opazila, in to me je tudi dokončno prepričalo, da je čas za nekaj drugega, je bil občutek, da se nič ne da. Ko predlagaš kakšno spremembo, vidiš kakšne nove rešitve, je odgovor vedno, da se ne da, ni mogoče. Vse je ukalupljeno, okostenelo.  

Spoznaš gabarite, po katerih se lahko gibaš, in kaj ti je omogočeno in se odločiš, ali ti to ustreza ali ne.  

Je torej to postala televizija za povprečneža, ki se umesti v kalup in ne razmišlja več o razvoju in napredovanju?

Verjetno je to dokaj točna ocena. Ljudje se sprijaznijo, da tako in vse skupaj pade v prosti tek.

Spremljala sem, kaj je ob odhodu povedal odstopljeni član uprave [Simon Kardum, op. a.], in se z njim precej strinjam. Tukaj ni želje po spremembah, kar me žalosti. To je tista vizija oz. odsotnost te, o kateri sem govorila.  

Pred dnevi smo lahko spremljali vaše kolege s Panorame, ki so jih poslali na čakanje, jim zablokirali službene kartice, jim omogočili dostop do delovnega mesta. Kako kot nekdanja sodelavka Panorame gledate na to dogajanje?

Bila sem šokirana. Iskreno. Mislim, da je bil to tudi namen tega ukrepa – pritisk na ljudi in jasno šikaniranje, lahko bi rekla celo zavestno povzročanje stiske ljudem. O namenu pa lahko samo ugibam.

Ob odhodu ste zapisali, da odhajate z lepimi spomini, bogatim naborom izkušenj, da ste hvaležni za priložnosti, ki vam jih je dala ta hiša in da zavračate očitke o mobingu, ki so jih navajali nekateri mediji. Hkrati smo lahko spomladi 2022 brali izpoved o žaljivkah, preziru, zavajajočih interpretacijah, žaljivih komentarjih. Kako gre to skupaj? So se žaljivke kasneje unesle?

Dejstvo, da so petnajst ljudi poslali na čakanje, pove vse o tem, kakšen je bil odnos do niti ne te oddaje, ampak predvsem do ljudi, ki so jo ustvarjali. To me najbolj boli. Osebno so mi zelo pomembni človečnost, odnosi. Televizija je pač timsko delo.  

Glede mojega zapisa o žaljivkah pa me žalosti, da je bil zlorabljen. Iz odnosa, ki se je izkazoval do takrat še pripravljajoče se oddaje, se je v javnosti ustvarjal vtis o tem, kakšna naj bi ta oddaja bila in kakšni naj bi bili mi, ki smo jo pripravljali. Kot posledico tega sem dobila kar nekaj neprimernih sporočil. Ustvarilo se je celotno izključujoče vzdušje, kar se je preneslo tudi izven RTV Slovenija.  

Andreja Gregorič, Foto: Klemen Lajevec, Domovina

Kakšni so bili odnosi znotraj ekipe Panorame in kakšni znotraj informativnega programa kot celote?

Mi smo bili majhna ekipa, ki je zelo dobro funkcionirala in smo se zelo dobro razumeli. Zelo me je veselilo, da so bili tam ljudje, ki so bili pripravljeni delati. Vsi smo imeli neki zagon in verjamem, da je to koga tudi motilo. V naši ekipi je bilo odlično vzdušje in z veseljem sem vsak dan prihajala v službo.  

Drugi pa so nam ves čas jasno, včasih bolj posredno, včasih pa povsem neposredno dali vedeti, da se te oddaje noče. In žal tudi da se teh ljudi noče. To nam je oteževalo delo. Marsikaterega sogovornika smo težko dobili in tako težko vključevali določena mnenja. Tudi znotraj delovnega procesa je prihajalo do uporov. Nikoli znotraj novinarske ekipe, ampak širše.  

Znotraj celotne strukture informativnega programa je bilo dokaj težko shajati, na drugih področjih v zavodu pa se to ni tako poznalo.  

Ustvarjalci Panorame ste bili precej raznoliki po karakterjih, prepričanjih svetovnem nazoru, zdi pa se, da so vas skušali metati v isti koš, češ da ste neki janšisti, ki naj bi jih bilo treba očistiti. Pa je šlo za ljudi z dolgo kariero na RTV Slovenija in brez povezave z Janezom Janšo. Kako razumete trenutno dogajanje in obljubo Roberta Goloba, da bo očistil RTV Slovenija t. i. janšistov?

Zdi se mi, da te izjave spadajo v drug čas, ko so se izvajale čistke in podobno.  

Glede metanja v isti koš je pa tako. Govorili so, da smo bili vsi pripeljani z nekim namenom. Ampak jaz sem imela pred Panoramo že 13 let podlage dela na RTV Slovenija. Nekaterim gre v nos, češ da so ljudje dobili boljše pogodbe in pogoje dela kot tisti, ki so na televiziji že dalj časa in da so bile te pogodbe predobre za svoje kompetence. Ker poznam, kakšno delo so delali ljudje na Panorami, lahko tudi to označim kot deplasirano označbo. Se pa strinjam, da je marsikdo na televiziji podplačan.  

Očitek je bil tudi, da so prihajali kar neki ljudje z ulice. Tudi to ne drži. Bila je avdicija, prek katere se je izbralo tri ali štiri sodelavce, ki so bili tekom dela na RTV Slovenija tudi ustrezno izobraženi. Panorama jih je vsaj začetno izdelala in zdaj so vsi sposobni samostojno delati. Nekateri zdaj tudi delajo v dnevno-informativnem programu.  

Enostavno smo bili mešanica različnih ljudi in odločitev, da se kar tako 15 ljudi, brez individualne presoje, enostavno odreže, je pač nerazumna.  

Pogosto smo poslušali, da je v informativnem programu pomanjkanje kadra. Da ni ljudi, ki bi v zadostni meri kvalitetno pripravljali informativni program in da je Panorama še dodatno zažrla v ta kader, hkrati pa vodstvo zdaj sporoča, da za te ljudi nima dela. To se zdi kontradiktorno.  

Saj je, ja.  

Je torej preveč dela ali kadra?

Delo zagotovo je. Tudi v dnevno-informativnem programu.  Ko se pojavijo očitki, da je na RTV Slovenija preveč kadra, se začne gledati pri programu oz. njegovih ustvarjalcih. Nisem še zasledila, da bi se kdo spravil na skupne službe. Pa nas od dobrih 2.000 zaposlenih program ustvarja kakšnih 700.  

Seveda so tudi skupne službe pomembne. Ampak imam občutek, da ko gre za reze, se vedno reže pri ustvarjalcih programa, ki se vsak dan, kdaj tudi po večkrat na dan, izkažemo s tem, kar delamo.  

Novinarska združenja in sindikati so precej selektivni pri obrambi novinarske svobode, ko gre za eno ali drugo stran. V primeru vašega zapisa dogajanja na hodnikih in ko gledamo napotovanje ljudi na čakanje, se zdi, da ni ostrih odzivov, napovedi stavke, tiskovnih konferenc, kjer bi se novinarji zgroženi postavili za svoje kolege, kot v primeru STA ali janševih neprimernih tvitih. Kako razumete to?

Navzven se sicer kaže dvoličnost. Ampak po teh zadnjih potezah mislim, da obstaja notranja zgroženost. Zakaj se ne pokaže, težko odgovorim. Mislim pa, da določena kolegialnost vendarle obstaja in da je dokaj vsesplošno prepričanje, da to, kar se je zgodilo, ni prav, še posebej ne na tak način.  

Če omenim samo blokirane kartice. Če je nekdo na čakanju na delo, mora priti v službo, če ga delodajalec vpokliče. Kako boš prišel, če imaš blokirano kartico? To je povsem kontradiktorno. 

drugem delu intervjuja z Andrejo Gregorič smo spregovorili tudi o tem, kako bi informativni program lahko izboljšali, političnih in drugih pritiskih ter o tem, kako gleda na poroko in izzive v prihodnosti.  

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15