Aleksej Navalni ne sme kandidirati na ruskih predsedniških volitvah; mu bo to rešilo glavo?

1
Uredništvo

Embed from Getty Images

Včeraj je ruska Centralna volilna komisija sporočila, da je zavrnila predsedniško kandidaturo Alekseja Navalnega zaradi pravnomočne obsodbe za prevaro. Navalni, za katerega se je bolj ali manj že vedelo, da mu bodo kandidaturo zavrnili, se je odzval s pozivom po bojkotu marčevskih volitev.

Pogledali smo, kdo pravzaprav je Aleksej Navalni, kakšen je njegov odnos do aktualne ruske oblasti in kako se je ta do zdaj obnašala do političnih nasprotnikov.

Omenjena odločitev je prišla le dan po uradni vložitvi kandidature Navalnega in zbiranjih njegovih podpornikov po več ruskih mestih. Nanjo se je opozicijski kandidat, ki naj bi nagovarjal predvsem mlade in pro-evropske Ruse, že v naprej pripravljenem posnetku odzval z besedami “Proces, kjer nas pozivajo k sodelovanju, niso resnične volitve.”

Kdo je 41-letni sposobni in karizmatični ljubljenec Zahoda?

Dejstvo je, da je Aleksej Navalni močna in sposobna osebnost, ki privlači mnoge privržence, a ima za sabo tudi nekaj spornejših plati. Svojih političnih ambicij ne skriva ter že od 2009 dalje vztrajno in ostro kritizira Vladimirja Putina in njegove politične zaveznike. Njegov aktivizem se je seveda okrepil z letošnjim letom, ko je nekajkrat organiziral proteste proti vladi in bil tudi trikrat za krajši čas zaprt.

Javnosti je postal znan preko svojega bloga na spletni strani LiveJournal, ki ostaja pomembno sredstvo njegove komunikacije, znan pa je tudi po dejavnosti na družabnih omrežjih. Večkrat je obtožil Kremelj in Putinovo stranko Enotna Rusija sistemske korupcije ter zbiral ljudi na demonstracijah, kjer so zahtevali reforme v smer večje demokracije in svobode govora.

Po izobrazbi je pravnik, pol leta je preživel tudi na univerzi Yale. L. 2013 je kandidiral na volitvah za župana Moskve, kjer je zbral za opozicijskega kandidata solidnih 27 % glasov. Je predsednik Napredne stranke, samega sebe pa je nekajkrat opisal kot “nacionalističnega demokrata”. Wall Street Journal ga je nekoč označil za “človeka, ki se ga Putin najbolj boji”.

Je dober govornik, samozavesten, neizprosen v svojih stališčih in za politika zelo neposreden. Vse to ga dela karizmatičnega in priljubljenega, vztrajna kritika Putina in pozivi k (relativno) liberalnim reformam pa neformalnega “izbranca Zahoda” v ruski politiki.

Kontroverznost in sporne izjave

A obstaja še druga plat njegovega družbenega udejstvovanja. Kljub temu da načeloma zagovarja liberalne in pro-zahodne ideje, ne skriva nacionalistične komponente svoje politike. Zaradi te so ga denimo 2007 izključili iz manjše liberalne stranke Jabloko.

Ima namreč zelo odklonilno stališče do priseljevanja, še posebej muslimanskega in azijskega, ter zagovarja etnično enotno Rusijo. To je nekoč pojasnil z besedami “To je težava – imamo veliko število priseljencev, čigar obnašanje je v popolnem nasprotju z rusko kulturo.” Zaradi nekaterih izjav, npr. primerjave temnopoltih kavkaških borcev s “ščurki”, se je moral braniti tudi obtožb o fašistoidnosti.

Svetlolasi in modrooki Navalni se je v Moskvi celo udeležil nekaterih protestov neonacistov in obritoglavcev, kar je razlagal kot “pravico ljudi do izražanja nezadovoljstva z oblastjo”. Povedal je tudi, da se je nekaj let trudil na protestih združiti liberalne in nacionalistične opozicijske sile v Rusiji.

Kako je in kako bo na Navalnijev aktivizem reagiral Kremelj

Dejstvo je, da je mlad, uspešen in karizmatičen pravnik trn v peti Kremlja oz. Putinove politike. Ta se zaradi njegovih aktivnosti ni pretirano razburjal oz. na njih reagiral nekako do kandidature za župana Moskve. Uspeh na teh volitvah pa je bil dokončen znak, da je treba z Navalnim resno računati.

Tako so ga v zadnjih letih nekajkrat priprli zaradi “nezakonitih/neprijavljenih protestov”, ki pa jih Navalni včasih tudi (verjetno namenoma) zadnji hip prestavi ali organizira brez dovoljenja policije.

Najbolj resno je bilo priprtje l. 2012, ko so ga obtožili prevare v treh zadevah in ga 2013 tudi obsodili na 5 let prisilnega dela, a sodbo oktobra istega leta razveljavili. Moskovska nevladna organizacija Memorial ga je takrat razglasila za političnega zapornika. Spet je bil skupaj z bratom priprt februarja 2014 in decembra tudi obsojen na tri in pol leta zapora, ki ga je lahko po pritožbi (za razliko od brata) sicer nadomestil z denarno kaznijo.

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, če se glede na pestro zgodovino nepojasnjenih umorov ali izginotij opozicijskih voditeljev v Putinovi Rusiji lahko česa podobnega boji Navalni. V zadnjih 17 letih je bilo namreč nepojasnjeno ubitih kar nekaj vidnih kritikov Kremlja, med drugim Ana Politkovska, Boris Berezovski, Boris Nemcov in Aleksander Šenicin, o čemer smo že pisali.

Zaenkrat sicer kaže, da se Navalni tega niti malo ne boji, a tudi to se lahko hitro spremeni. Sicer bo, kot vse kaže, njegova kandidatura na marčevskih predsedniških volitvah onemogočena, a Navalni svojega političnega aktivizma s tem gotovo ne bo končal, prej nasprotno.

Zato lahko v prihodnosti na relaciji Navalni-Kremelj pričakujemo še marsikaj, bodisi trde polemike in (nasilnejše?) proteste bodisi nov kazenski proces, morda pa celo kakšen bolj nepojasnjen in manj uraden dogodek.

Print Friendly, PDF & Email

1 komentar

Komentiraj