Alejandro Chafuen: Družina in lastnina sta ključni instituciji družbe. Samo poglejte marksiste – ti dve instituciji najbolj intenzivno napadajo (1. del)

Alejandro Chafuen je direktor za mednarodno področje pri Acton Institute, možganskem trustu, čigar misija je promoviranje vrednot svobodne in krepostne družbe, predvsem na podlagi osebne svobode in krščanskih načel. Tekom svojega življenja je vodil že več različnih možganskih trustov, največ na področju ZDA, Kanade in Latinske Amerike.

Rojen v Argentini leta 1954 je kasneje pridobil tudi ameriško državljanstvo. Posebej se specializira za področje ekonomije, kjer je tudi doktoriral s področja krščanskih korenin v svobodno tržnem gospodarstvu. Njegovo najbolj znano delo Vera in svoboda je prevedeno tudi v slovenščino. Občasno objavlja kolumne v Forbesu, sicer pa je prejemnik večih nagrad, med drugim Juan de Mariana Award in Walter Judd Freedom Award. Z njim smo se pogovarjali v času njegovega obiska v Sloveniji.

Kako kristjani v ZDA gledajo na delovanje Acton Instituta in zagovarjanja prostega trga? Je tudi tam prisotna zadržanost do vplivanja na politične odločitve in družbo?

Z delom smo začeli leta 1990. V tistem času je bilo v Katoliški cerkvi precej skepticizma glede svobodnega tržnega gospodarstva. Katoliška univerza Argentine je v tistem času dajala prednost t. i. tretji poti v gospodarstvu, marsikdo v Cerkvi je promoviranje svobodno tržnega gospodarstva videl kot nasprotje z naravnim redom Božjega stvarstva.

Od začetka smo dobili več podpore s strani protestantov, ki so v našem delu videli priložnost, da bi katolikom pomagali razumeti, da podjetništvo, tako kot vsak drug poklic, predstavlja izpolnjeno vlogo krščanskega služenja.

Kmalu zatem je papež Janez Pavel II. izdal izjemno encikliko Centesimus annus, s katero je obeležil 100. obletnico enciklike Rerum novarum. Janez Pavel II. omenja tudi podjetniško ustvarjalnost in druge vidike ekonomskega življenja, ne dela pa zaključkov s področja ekonomije. Kljub temu je papeževa enciklika močno zmanjšala opozicijo našemu delu znotraj Cerkve.

Zakaj menite, da katoliški učenjaki gledajo z nezaupanjem na svobodno tržno gospodarstvo? Zakaj se pogosto zdi, da so katoliki celo bolj naklonjeni socializmu in socialni politiki države?

V kulturi in Cerkvi se stvari spreminjajo počasi. Veliko sem pisal o krščanskih koreninah svobodnega gospodarstva, denimo o Tomažu Akvinskem, in presenečen sem, da je to področje tako zapostavljeno. Cerkev se bolj osredotoča na obsojanje liberalizma in njegove vloge v Francoski revoluciji.

Takrat je prišlo do razkola med razumom in vero. Cerkev je bila izključena iz javnega življenja, odvzeta ji je bila lastnina in skupini, ki sta nastali, nista želeli prisluhniti in spoznati unikatnosti človeka in raznolikosti sveta, ki ga je ustvaril Bog, s čimer pride tudi dar, da ljudje med seboj svobodno trgujejo. Tako so nastala desetletja in celo stoletja nerazumevanja glede ekonomije, ki se pojavljajo še danes, čeprav jih v zgodovini Cerkve prej nismo poznali.

Eno takih nerazumevanj je angelski pogled na državo, ki privzema, da če imamo problem v privatnem sektorju, je rešitev, da položimo zadevo v odgovornost birokratov, ki bodo poskrbeli za skupno dobro. To bi bilo mogoče samo, če bi imeli ljudi, ki ne bi bili podvrženi izvirnemu grehu. Skozi stoletja Cerkev ni nikoli privzela, da so princi, dvorjani in birokrati boljši od zasebnega sektorja. Šele v dvajsetem stoletju so začeli zagovarjati tezo, da se večjo moč daje državam, centralnim bankam, regulatorjem in skupinam »ekspertov«, ki bodo določili, kako naj se ravnamo.

Potem je tukaj vprašanje obravnave dela. Marksizem zagovarja, da samo delo ustvarja vrednost, kar pomeni, da dobiček predstavlja izkoriščanje. Po drugih teorijah je vrednost določena z redkostjo in uporabnostjo neke dobrine, in ne s stroški proizvodnje. Ekonomija pozna tri tradicionalne faktorje: zemlja, delo in kapital, podjetnik pa je tisti, ki zastavi svoj ugled in kapital, da te tri faktorje združi in ustvari nekaj koristnega.

Ekonomija pozna tri tradicionalne faktorje: zemlja, delo in kapital, podjetnik pa je tisti, ki zastavi svoj ugled in kapital, da te tri faktorje združi in ustvari nekaj koristnega.

Ker je človeško delo drugačno od dela robota ali računalnika, je del katolikov začel zagovarjati minimalno plačo, ki jo določi država, čeprav je bila v katoliški tradiciji cena dela kot vseh drugih dobrin določena na trgu, glede na produktivnost in korist, ki jo je ustvarila.

Levico vodi pa še ena tema – neenakost. Mnogi verjamejo, da dinamika prostega trga bogate naredi bogatejše, revne pa revnejše. Realno pa so države Južne Amerike, ki so bile v začetku 20. stoletja najbolj bogate – Argentina, Venezuela in Kuba – ubrale tretjo pot ali socializem in so danes zelo revne. Nekoč revna Južna Koreja pa je danes desetkrat bogatejša od njih.

Danes se zdi, da so družbene vede in ekonomija povsem ločene in pogled na svet izjemno pogojen s tem, kako razmišljaš. Poglejmo primer inflacije, ki je posledica tiskanja denarja in monetarne politike Evropske centralne banke in ameriških Zveznih rezerv. Ampak potem se najdejo ljudje, ki bodo rekli, da so grabežljivi podjetniki krivi za inflacijo. Ampak odgovor na to vprašanje je povsem ekonomski, zato je pomembno, da se ljudi o tem izobrazi.

Kako to počnete?

Po eni strani skušamo doseči mlade, po drugi pa tudi vodilne v Katoliški cerkvi. Srečujemo se s škofi, organiziramo seminarje za semeniščnike, izvajamo različne izobraževalne programe za različne skupine, organiziramo dogodke, kjer se ljudje z duhovnim poklicem srečajo z ekonomisti, da razpravljajo o različnih temah.

Vsako leto organiziramo velik dogodek Acton University, kamor v dveh tednih pride več kot 900 ljudi iz 80 držav. Odpiramo različne teme, od antropologije do globalizacije, proste trgovine, korupcije, dogovornega kapitalizma, podjetništva. Ko odkrijemo zelo sposobne ljudi, pa jih povabimo tudi na naš dvomesečni program v Grand Rapidsu. Imamo tudi program imenovan Zdravilo za revščino, ki deluje v več kot 140 državah.

Politiki so sužnji javnega mnenja, hkrati pa prav oni izvajajo politiko. Na kakšne načine skušate vplivati na javno mnenje, da bi bilo bolj naklonjeno krščanskim vrednotam?

Strankarske politike se izogibamo. Trudimo si pridobiti zaupanje resnih ljudi, pri katerih želimo doseči, da bi se zavedali vrednot, ki jih zagovarjamo, in začeli svet spreminjati na bolje. Začeli smo z osredotočanjem na ekonomijo in podjetništvo, v zadnjem času pa se ukvarjamo z napadi na kulturo, ki je potrebna za to, da svobodna družba lahko cveti. Konkretno mislim na spoštovanje življenja, družine pravice do svobode veroizpovedi, svobode govora.

Kot organizacija ne podpiramo konkretnih političnih kandidatov, omogočamo pa svobodo vsem našim članom, da si o kandidatih ustvarijo lastno mnenje. Prizadevamo pa si, da bi ljudje, ki gredo v politiko, povzeli naše ideje in na njih gradili. Delamo na dolgi rok. Pogosto delamo z intelektualci, ki gredo kasneje v politiko. Druga naša največja skupina, poleg ZDA, je v brazilskem parlamentu, od koder pošiljajo k nam svoje sodelavce, da bi dobili podobno izobrazbo. Vzpodbujamo tudi ustvarjanje dobrih gradiv, ki so na voljo izobraženim ljudem. Gradiva, ki so dovolj enostavno razumljiva, a hkrati ustrezno kvalitetna, da jih lahko uporabljajo pri svojem delu univerzitetni profesorji.

Možganski trusti se pogosto ukvarjajo predvsem s propagando, zbiranjem sredstev za stranke, šovom in družbenimi mediji. Sam pa mislim, da je v času današnje kulture ključno tudi temeljito raziskovanje in intelektualno delo, ki je pogosto zanemarjeno v korist družbenih medijev in notranje rasti.

Danes se zdi, da so krščanske vrednote kot je življenje, družina, zvestoba, poštenost, vera pogosto označene kot nazadnjaške, staromodne, nenapredne, čeprav gre dejansko za najbolj napreden del civilizacije. Kako jih narediti bolj privlačne, da bi jih ljudje znova bolj cenili?

V športu sem se naučil, da ne glede na to, ali izgubljaš ali zmaguješ, moraš ohraniti dobrega duha. Prihajam iz družine, kjer se meša vera in ateizem ter različne korenine, od balkanskih  do italijanskih in nemških.

Bog nam je dal svobodo, s katero se razlikujemo od drugih živih bitij. Ta dar, na katerem so utemeljene človekove pravice, moramo kristjani optimistično prinašati svetu. Iz te katoliške tradicije izhaja tudi pravica do osebne lastnine, ki omogoča trgovanje v svobodi. Svoboda je velik dar, ki prinaša veliko odgovornost. Ko vidimo ljudi, ki to odgovornost zlorabljajo, hitro postanemo negativni. Mislim, da moramo postati boljši v kazanju na bogastvo svobode. Pri tem pa ne nasesti na besednjak nasprotnika.

Bog nam je dal svobodo, s katero se razlikujemo od drugih živih bitij. Ta dar, na katerem so utemeljene človekove pravice, moramo kristjani optimistično prinašati svetu.

Ustanovni očetje ZDA niso govorili o kapitalizmu. So pa vedeli, da gre za dobrine, ki so v privatnih rokah. Marksizem bi jih rad prestavil v roke države. Borci proti marksizmu pogosto pozabijo na pomen človekovega dostojanstva in uporabijo besedo kapitalizem. Zame denimo je ključna beseda družbeno sodelovanje, ki je dejansko nekaj precej socialnega. Marsikdo piše knjige proti antikapitalistični mentaliteti. Ampak sam se ne bi odpovedal imetju ali celo življenju v boju za kapitalizem. Bi se pa do zadnjega boril za svobodo in svobodo svojih otrok. Svoboda je to fantastično darilo, ki smo ga prejeli od Boga.

Osnovna institucija, ki jo ščiti, pa je družina. Če se zasebna lastnina odpravi ali pa je predana v roke države, ne moreš ohraniti družine. Zasebna lastnina ščiti medgeneracijsko družino. Družina in lastnina sta ključni instituciji družbe. Samo poglejte marksiste – ti dve instituciji najbolj intenzivno napadajo. Pri tem pa se imajo za izjemno progresivne, čeprav v resnici nazadujejo k zakonu džungle. Ko to vidiš, veš, da gre za nazadnjaštvo.

Moj prijatelj Mario Vargas, vodja fundacije za svobodo, je bil v nekem intervjuju vprašan glede splava. Rekel je, da splav zagovarjajo samo strahopetneži. Znanost je glede življenja v maternici jasna. Ko znanstveniki najdejo kakšne zametke življenja v kakšnem kamnu na kakšnem drugem planetu, smo vsi navdušeni, spregledamo pa čudež življenja v maternici in pravijo, da če nam ni všeč, da ga lahko ubijemo. In nihče se ne meni za to. To so strahopetneži. Tega se ne da označiti za napredno, to je regresija.

Moramo pa paziti na besede. Sam ne maram besede administrativna država. Ta beseda pomeni nekaj normalnega, da nekdo nekomu služi. S tem prikrije, da gre za vladavino neizvoljenih birokratov, ki skušajo nadzorovati postopek sprejemanja odločitev. Veliko je v izbiri besed, potem pa so tudi principi. Bolje, kot samo učiti, je te ideje tudi živeti. Vsak v svojem poklicu, kot najbolje more. Živimo v izzivalnih časih. Ampak vedno v zgodovini se je kakšnim intelektualcem zdelo, da živijo v najslabšem času, ko se ne da nič storiti. In človeštvo je preživelo. Zlo bo obstajalo do konca časov in kdor se mu želi upreti, lahko to počne do konca svojega življenja.

Ko znanstveniki najdejo kakšne zametke življenja v kakšnem kamnu na kakšnem drugem planetu, smo vsi navdušeni, spregledamo pa čudež življenja v maternici in pravijo, da če nam ni všeč, da ga lahko ubijemo.

Močne sile napadajo vrednote, kot je družina, biološki spol, življenje in tako dalje. Komu je to v interesu, da kot družba in civilizacija nazadujemo?

Tudi sam sem se to dolgo spraševal. Razumel sem, da si za to prizadevajo kolektivisti in socialisti, ki skušajo ustvariti novega človeka. S spreminjanjem ljudi v številke skušajo zmagati v igri števil, kjer zmaga tisti, ki je številčnejši. Če eliminirajo institucije, ki povezujejo družbo, kot je Cerkev, društva, skupnosti, družina, dosežejo, da se ljudje pridružijo drugim skupinam. To so v dvajsetem stoletju s pridom izrabljali Hitler, Mussolini, Lenin in drugi marksisti, ki so ustvarjali kolektive, milice in skupine, v katere so lovili ljudi, ki so bili izolirani individualisti.

Vprašanje pa je, zakaj kapitalistični svet pri tem sodeluje. Sam nisem verjel, da je to del sveta, s katerim se bom moral soočiti za časa svojega življenja. Ekonomisti svetovnega ekonomskega foruma širijo idejo, da ne bomo imeli v lasti ničesar in bomo srečni. V takšnih razmerah bodo lahko multinacionalke lažje pošiljale ljudi okrog, tja, kjer jih bodo potrebovale za delovno silo, ker ne bodo imeli družine, cerkve, hiše, ki bi jih vezala na določen kraj, skupnost. Ti interesi velikih korporacij gredo z roko v roki z interesi velike države. Ustvarjajo dehumaniziran model sveta, kjer je človek le še delovna sila. Zato si kot zagovornik zasebne lastnine in prostega trga, ob vseh napakah, ki jih prinaša življenje, ne dovolim, da mi kdo to odvzame.

Danes že vidimo ekstremne primere, ko skušajo nekateri normalizirati evtanazijo – ubijanje starih in šibkih ljudi. Tudi otrok. Demokrati v ZDA skušajo omogočiti sedemletnikom, da pohabijo svoje telo. Mnogi verjamejo, da je spolni odnos namenjen zgolj njihovemu lastnemu užitku in bi radi to počeli z mladoletnimi otroki. Če bodo dosegli, da se sedemletnik lahko pohabi, bo toliko lažje doseči, da je z njim možno imeti spolni odnos. To je diabolična, satanska agenda, ki ima mnoge ljudi, zavedno ali nezavedno, v svojih vrstah, kakorkoli je katoličanom to morda težko razumeti.