16 let od tragedije v megli Smolenska in vstajenje poljskega orla

Sestavljene ruševine letala, Smolensk. Vir: X, @Visegrad24.
POSLUŠAJ ČLANEK

Danes, 10. aprila, mineva natanko šestnajst let od jutra, ko se je v gosti megli v gozdu blizu letališča Smolensk-Severni v Rusiji pri Smolensku ustavil čas za poljsko politično in vojaško elito. Letalo Tu-154M je strmoglavilo, ugasnilo pa je 96 življenj – od predsednika Lecha Kaczyńskega in njegove soproge do ključnih generalov, poslancev in intelektualcev. Šli so počastit spomin na 22.000 poljskih častnikov, ki jih je ob začetku druge svetovne vojne v Katinskem gozdu s strelom v tilnik usmrtila Stalinova tajna policija NKVD. Elita, ki se je šla poklonit izbrisanim eliti preteklosti, je na isti, a s krvjo prepojeni zemlji doživela svoj lasten propad.

Narod, preklan na dvoje

A če je ta nepredstavljiva izguba v prvih dneh narod združila v solzah, ga je kmalu zatem nepopravljivo razklala. Smolensk je dvojni kraj tragedije, saj je postal temelj globokega in ostrega političnega preloma na Poljskem. Za velik del konservativne Poljske uradno poročilo o »napaki pilotov v slabi vidljivosti« nikoli ni bilo sprejemljivo.

Jarosław Kaczyński, brat dvojček pokojnega predsednika in absolutni arhitekt poljske desnice, je že pred leti povedal: »Nekdo je bil odgovoren za to tragedijo, vsaj v moralnem smislu, ne glede na to, kakšni so bili neposredni tehnični vzroki. Želeli so ubiti naš spomin. In za to je bila odgovorna nekdanja vlada. Vlada Donalda Tuska.«

Ta neozdravljiv občutek izdaje, podžgan z očitki o tem, da je vlada preiskavo prepustila Moskvi in Vladimirju Putinu, še danes poganja stranko Zakon in pravičnost (PiS). Na drugi strani spektra je Donald Tusk ob nedavnih obletnicah poskušal miriti. Njegov nedavni poziv ob obletnici je bil: »Spomin na smolensko katastrofo in njene žrtve nas ne bi smel več deliti. Obnova skupnosti in medsebojnega spoštovanja je mogoča in nujna, čeprav ostaja izjemno težka.« Vendar za poljsko desnico, zaznamovano s travmo Smolenska, takšne besede prepogosto zvenijo le kot prazna politična preračunljivost liberalnega tabora.

Karol Nawrocki in novo utrjevanje desne trdnjave

Iz pepela tragedije v Smolensku se je rodila neomajna, »suverenistična drža«, to pomeni prizadevanje za ohranjanje ali ponovno vzpostavitev najvišje politične neodvisnosti države in naroda. Poudarja namreč »ponoven prevzem nadzora« od zunanjih struktur (npr. EU, mednarodne organizacije) in notranjih centrov moči, s ciljem samostojnega odločanja o zakonodaji, gospodarstvu in varnosti, ki ne kaže znakov popuščanja. Najmočnejši dokaz te zgodovinske in politične kontinuitete je nedavna zmaga Karola Nawrockega na predsedniških volitvah junija 2025. Kot neodvisni kandidat, podprt s strani PiS, je s svojo t. i. »domoljubno, prokrščansko, pro-Nato in prozahodno« platformo tesno premagal liberalnega varšavskega župana Rafała Trzaskowskega.

Nawrocki, zgodovinar in človek močnih prepričanj, ne skriva svojih namer. Njegova izvolitev je bil jasen opomin Tuskovemu trenutnemu kabinetu in celotni Evropi, da konservativna Poljska ne bo popuščala. Odločno je napovedal, da bo institut predsedniškega veta uporabil kot neprebojen ščit pred kakršnimikoli poskusi uvajanja liberalnih reform, ki bi ogrozile poljsko tradicijo.

Trk dveh svetov: Suverena Varšava proti birokratskemu Bruslju

S to novo, na tragediji in nacionalnem ponosu zgrajeno samozavestjo, pa prihaja do neizogibnega trka z Brusljem. Poljska se danes pospešeno militarizira in zida eno najmočnejših in najbolje opremljenih kopenskih vojsk v Evropi, hkrati pa v dvoranah Evropske unije suvereno postavlja svoje meje.

Nawrocki in poljska desnica vidita bruseljske birokrate in politiko Ursule von der Leyen kot institucijo, ki prekoračuje svoja pooblastila in ogroža nacionalne države. V predsedniški kampanji je ostro zavrnil migracijske kvote, izrazil odpor do zelene tranzicije ter se zavzel za suverenost:

  • Nawrocki je migracijsko politiko EU označil za ključni problem bloka ter namesto sprejemnih centrov zahteval vzpostavitev »centrov za deportacijo« nezakonitih migrantov.
  • Bruseljske direktive o zelenem prehodu se v Varšavi obravnavajo kot neposreden napad na poljski industrijski in energetski krvotok (ki še vedno močno sloni na premogu), kar bi ohromilo njihov gospodarski razcvet.
  • Vladavina prava in suverenost: Poljska ustava ima na poljskih tleh primat. Evropska komisija lahko predlaga, a vsiljevanje direktiv od daleč, mimo volje poljskega naroda, je nesprejemljivo.

Smolensk bo v poljski kolektivni zavesti vedno odprta rana. Toda iz te rane ni izkrvavela šibka ali podredljiva država; dvignil se je njihov poljski orel, ki se zaveda svoje neizmerne geopolitične teže ter svoje krvave zgodovine in trdnih vrednot. Z Nawrockim na čelu Poljska Evropi nepopustljivo sporoča, da se pot v stabilno prihodnost ne konča z brisanjem nacionalnih meja in utapljanjem v tehnokratski evropski federaciji, temveč z obstojem močnih, suverenih in neuklonljivih narodov. Izvolitev Nawrockega je tako utrdila desno strujo ter »evro-skeptično« usmeritev Poljske v neposrednem odnosu do Bruslja.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike